18 let kasneje

Že dva dni sem rahlo ganjena. Moj partner pravi, da so to gotovo hormoni. Razumem. Če se baba nerazumljivo in čudno vede, je to še najbolje pripisati hormonom. Sem za.

Vseeno pa mi je bilo nenavadno, da sem na dan proslave prečkala Trg republike, šla mimo generalke in se prav vrnila poslušat komad Lipa zelenela je. Lepo je bilo.

V avtu sem poslušala radijsko oddajo, v kateri so mlade spraševali, kaj njim osebno pomeni "neodvisnost". Ob odgovorih sem se spomnila, kaj je meni pomenila neodvisnost, kako sem si jo želela, kako sem je bila vesela in kako se mi za njo še vedno zdi vredno truditi. Še več. Hočem se truditi za neodvisnost vsak dan, ker ta ni samoumevna. Občutek, da si neodvisen, pa je čisto blizu občutku, da si svoboden.

Zvečer sem prvič res pozorno spremljala celoten prenos proslave in všeč mi je bila. Jasna simbolika, rdeča nit in simpatičen izbor izvajalcev so me zadržali pred TV ekranom. Ko je še Sabina Cvilak odpela Zrejlo je žito, sem bila pa čisto prepričana, da mi je letošnja proslava odlična. In ne vem, če je bila že kdaj med nastopajočimi večina žensk.

Na praznični dan sem na vsak način hotela skuhati malo bolj pestro kosilo. Šele z dogovorjeno kombinacijo zrezkov, pečenega mladega krompirčka in špinačo sem bila zadovoljna. Zvečer sem gledala Dnevnik, portret Franceta Bučarja in ponovitev Dnevnika z leta 1991. Malo mi je nerodno, ampak kakšni trije trenutki so me celo v teh informativnih oddajah ganili. In med drugim celo dejstvo, da ima France Bučar sina in hčer - Janeza in Meto!

In pred 18 leti?

Tisto poletje je odpadla kolonija v Poreču. In to komaj leto po tem, ko sem ugotovila, kako noro super so te kolonije. Tragično!

Poletje mi je vseeno ostalo v prijetnem spominu. Vsa mularija je dneve zabijala v Ljubljani. Vsi smo bili na dvoriščih pred bloki. Kam dlje itak nismo smeli iti. Srečevali pa smo se v zakloniščih in kleteh. Nekateri so pod pretvezo, da bomo slišali poročila, v klet prinesli še kasetarje. Seveda je bilo radijev za poročila dovolj in smo ta mladi lahko mirno poslušali kasete. Ruuuužo, moja Ružice je bil takrat hit. Sploh se nismo zavedali, kaj bi nas lahko doletelo.

18 let sem potrebovala, da sem začutila en tak prijeten patriotizem (do tega čustva sem bila vedno rezervirana - zaradi bližine nacionalizma se mi je zdel bolj škodljiv kot ne) in ponos. Seveda pa dopuščam možnost, da so krivi hormoni.

Vse najboljše!

Maček v žaklju

Baje so blogi OUT. Tako pravijo. Verjetno tisti, ki so pred dvema letoma govorili, da so blogi IN. Niti sanja se mi ne, kako to merijo. Kljub temu sem se pridružila ekipi piscev, ki pišejo o svojih izkušnjah z izdelki in s storitvami. Pravijo, da radi nakupujejo. No, jaz ne, moram kar priznati. Nakupovanje mi gre izredno na živce. Tako zelo, da se mu poskušam izogniti. Tudi po dva tedna ne grem v trgovino, tako da popolnoma izropam hladilnik in vse zaloge. Morda mi je zato ideja bloga, kjer drugi nakupujejo in preizkušajo, všeč. Iskanje je na tak način lažje, možnosti, da se z nakupom zeznem pa manj.


Tale zapis o hecnem jagodnem vinu je moj, kmalu pa sledi tudi test iRobota Roombe. Za zdaj ga še preizkušam. In žal ne gre vse gladko ...

Sklep tedna

Če človek doma nima dostopa do interneta, ima več časa za dom, družino in druženje.

Umetnost, ki razveseljuje

Preselila sem. Skoraj. Bojda je to ena od tipičnih stresnih situacij. (Prva glede na velikost stresa je ločitev, ki se ji lahko izognemio tako, da se ne poročimo. Še vedno pa nam ostane nekaj selitev.)

Kaj lahko rečem po treh letih kopičenja stvari? Stresno je, naporno je, ampak kar nekako gre. Le kakšne malenkosti ne štimajo:

• Pleskar mi je odpovedal beljenje prejšnjega stanovanja, ki mora biti v soboto zjutraj kot novo.
• Najti moram pleskarja in za njim še čistilko.
• Pol tedna čakam telekomove mojstre, da mi priklopijo telefon in internet - zdaj sem brez in to mi onemogoča plačano delo.
• Noben sosed nima odprte Wi-Fi povezave, kar je bila velika prednost prejšnje lokacije.
• Moje ročice so suhe, razpokane in ranjene od čistil, gobic, razredčil ...
• Utrujena sem od škatel, smeti in prestavljanj.
• Menjati moram banko in ko vse podpišem, bom en teden brez kartice.
• Potrebujem izpiske in ne morem do njih, ker so vsi na spletu.

Nestresno je le prestavljanje slik z ene stene na drugo in iskanje optimalne pozicije. Spomnila sem se na meni najljubša umetniška dela.

Ko sem hodila iz sobe v sobo v londonskem Tate Modern in ob pogledu na sodobna likovna dela postajala vse bolj zamorjena in utrujena, mi je dan polepšal Jeff Koons. S tema dvema medvedkoma:

Slikala sem ju s telefonom, kar se absolutno ne sme. Ne vem, zakaj. A ni umetnik vesel, če se skozi svoja dela ljudi dotakne tudi izven muzeja? In za tako reč (ali še mnoge njegove) bi zlahka našla prostor v svojem stanovanju.

Tik pred odhodom iz Tate Modern sem šla še enkrat v sobo Jeffa Koonsa, da sem si popravila celotni vtis po raznih temačnih modelih (Pollock), kakšni čudaških avstrijski body artistih (Nitch) ali pa po množici res tesnobo vzbujajočih skulpturah.

No, naj me razveseli še sedaj, ko grem zvečer iz službe domov pospravljat.

Nič od nič

Nisem ljubiteljica mehurčkov, a sem si vseeno danes privoščila piksno Coca-Cole Zero. Dobila sem jo zastonj in je ne bom zdaj proč metala, a ne. Jebiga, Gorenjka.

Med pitjem sem ugotovila, da pijem nič. V pločevinki namreč ni ničesar. Tako piše na njej. Nič beljakovin, nič ogljikovih hidratov in od teh nič sladkorjev, nič maščob in od teh nič nasičenih maščobnih kislin in nič vlaknin.

Ko sem že mislila, da se mi blede in da si le domišljam, kako nekaj pijem, sem prebrala, da pijem le vodo, ogljikov dioksid, barvilo, sladila, fosforno kislino, arome in sredstvo za uravnavanje kislosti. Pa na zdravje!

Na Pot ljubezni

Večkrat sem si že rekla, da v takem stanju raje ne bom ničesar pisarila, še najmanj pa objavljala. Ampak danes moram. Ker hočem.

Ker sem se hotela v torek (26.) ali sredo (27.) drugič sprehoditi po Poteh ljubezni v KUD-u France Prešeren. In se žal ne bom. Vam pa toplo priporočam.

Kaj rabite? Podarim!

Včasih je treba menjati. Stvari, prostore in razne reči. V mojem primeru gre za življenjski prostor. Ne, se bom se še odselila na kamboško obalo - to me še čaka. Selim se iz enega stanovanja v drugega. Ampak problem je, da moram enega izprazniti, drugo pa je že polno. Imam torej polno nekih reči, ki so še popolnoma dobre, uporabne in zato ne vem, kaj z njimi.

Tale moja Centrifugica se je že večkrat izkazala kot odlična oglasna deska, zato jo bom uporabila tudi tokrat. Če karkoli potrebujete, mi javite - v komentarje ali na mail. Ponudba velja do 30. maja, nato se lahko rečem zgodi kaj hudega, ker jih jaz ne morem obdržati.

Levo zgoraj: Cel komplet - 6 skodelic, 6 krožničkov, ena šalčka s pokrovčkom za sladkor, čajnik
Desno zgoraj: Komplet 6 ročno poslikanih skodelic in krožničkov iz žgane gline
Levo spodaj: Komplet 6 skodelic, ki jih je oblikoval Oskar Kogoj. Uradno se jim reče: Male kobaltne skodelice. - ODDANO ROKU!
Desno spodaj: 6 visokih belih skodelic.

Levo zgoraj: 3 globoki krožniki - ODDANO FAIRY!
Desno zgoraj: Komplet 6 plitvih, 4 globokih (2 smo stolkli) in 6 desertnih belih krožnikov z modrim robom. - ODDANO GLISTI!
Levo spodaj: Tefalov vok. Ročaj je snemljiv in uporaben za en kup Tefalovih posod. Moram najti. - ODDANO SILVU!
Desno spodaj: Ponev s pokrovko

Levo zgoraj: 3 večnamenske bele sklede - ODDANO FAIRY!
Desno zgoraj: Unicefova skodelica
Levo spodaj: Serija legendarnih otroških enciklopedij: Zakaj, Kaj je to, Kje je - ODDANO UROŠU!
Desno spodaj: Enciklopedija Jugoslavije - tri knjige iz leta 1987. Krasn! - ODDANO SILVU!

Levo zgoraj: novoletni okraski - barvano cvetje
Desno zgoraj: modri novoletni okraski
Levo spodaj: 10 novoletnih kugel
Desno spodaj: visoka in velika skodelica (3 dcl vsaj) - ODDANO KINKY TONETU!

Tako. Vse to podarjam in gotovo še kak lonec, ki ga za zdaj nisem navajala. AMC variante. Če poznate koga, ki bi kaj od navedenega potreboval, mu sporočite.

Prešeren in Niet

Včeraj zvečer, ko sem poslušala Niet in poleg gledala Franceta Prešerna, me je prešinilo, da oboje na nek način lepo paše skupaj.

Če bi bil France Prešeren panker, bi lahko pisal besedila za Niet!

Sam sem na mokrem asfaltu. Brcam v prazno kanto za smeti. V ušesih mi odmeva njihov smeh. Vrž stran pofukano flašo. Vsakodnevne frustracije.	Zapit in objokan v kotu ležim. Sam z mislimi, sam sred ljudi. Depresija, depresija v očeh, na obrazu. Depresija, me spremlja. (Niet: Depresija)
Spačeni obrazi v hladnem jutru. Mraz je in tresem se. Dejte mi mal piva in tavorjev. Nočem bit več sam. (Niet: Frustracije)	Perspektive, pijanih noči. Perpsektive, pokozlanih juter. (Niet: Perspektive)

Take reči morajo biti Francetu blizu po vseh teh letih sredi Prešerca.

Ko se te dotakne obutev

Mislim, da začenjam razumeti kompleksen in globok odnos, ki ga Tadej goji do obuval. Tudi mene so se tokrat v Londonu dotaknila prav obuvala. Na več načinov in tudi dobesedno - dvoji od treh parov čevljev so me na primer ožulili.

Na spletu se je včeraj pojavil zapis, v katerem je omenjen tudi skupen večer v Camdenu. In prav tam so se me obuvala najbolj dotaknila. Na več načinov. Omenjeni zapis govori o glasbi, a obenem postreže tudi z "najljubšo fotografijo letošnjega leta", čeprav smo šele v začetku maja. To terja odgovor in nekaj dodatnega slikovnega gradiva.

Koko je tako čudovit klub, krasen in načičkan teater s tremi balkoni. Na stropu pa se vrti ogromna disco kugla.

Kljub temu, da sem stavila na duet The Count & Sinden, ju zaradi utrujenosti žal nisem uspela dočakati. Sem pa na začetku poslušala res brezzveznega DJa, ki mu je družbo na odru delal še bolj brezzvezni MC. "Yeah, Koko. Let me see your hands! Are you havin' fun? Let me hear you say oooh-ooo! Say yeeeaaa! Say MORE!" in s podobnimi domislicami je ves čas težil MC. Ne, nočem "More!" V čem je fora takega MC-ja, sem se ves čas spraševala.

Glede na to, da je gostitelj večera že našel fotografijo leta in da vsi, ki ga vsaj občasno beremo, poznamo njegovo obsesijo s čevlji, vas morda zanima, kako je videti lov na čevlje oz. fotograf pri delu. Morda za drobno demistifikacijo ...

No, takole je nastala fotografija leta!



Ob tem pa je vestni zasledovalec čevljev spregledal tiste čevlje, ki so mu bili cel večer najbližje. Še huje! Ko je bil opozorjen na napako, je le brezbrižno odvrnil, da te čevlji "niso špičasti".

So pa estetski, črni in imajo karakter!

Napako zato popravljam jaz.

Moja ugotovitev večera je bila verjetno ta, da se Londončanke (še vedno) oblačijo nadvse čudno. Nekdo jih je očitno prepričal, da bodo - ne glede na postavo - videti najlepše, če bodo nase navlekle pajkice, razvlečen T-shirt in kakšne zlate balerinke. Neverjetno, ampak to je najbolj razširjen videz. Tadej pravi, da so take, ker želijo biti kot Kate Moss. Morda res, čeprav spet ne vem, zakaj bi si kdo želel kaj takega. To so tudi dekleta, ki nosijo balerinke na boso nogo pri 15 stopinjah Celzija ali celo manj. No, ne razumem jih.

Ko sem na EXIT-u pred dvema letoma srečala falange mladih Britank, sem mislila, da gre za posebno vrsto, ki pač hodi na festivale. Pijane so se opotekale, navdušene nad nizkimi cenami so kupovale ves možen kič, z dvema kozarcema piva so ob sončnem vzhodu sedele v prahu, za njimi pa so na prizorišču ostajale izgubljeni natikači. Mislila sem, da gre za festivalski pojav, a me je tokratni obisk Londona presenetil. Take so!

Pepelke, ki ob polnoči ne gredo domov, ampak se jim strga do te mere, da ne izgubijo le enega čevlja, ampak kar oba. Na avtobusu potem lahko sredi noči srečaš bose, razmršene, a še vedno vesele Londončanke, ki se vračajo domov. No, pa recite, če tole ni krasn!

Narod gasilcev?

Ne vem, zakaj se mi je zdelo dobro, da se poglobim v gasilstvo. Mislim, da sem hotela najti le en dokaz, da je gasilstvo del nacionalnega karakterja. Zakaj bi se sicer priznani slovenski glasbeniki v svojih umetninah toliko ukvarjali s to dejavnostjo (primer 1, primer 2)?

Dober vir se mi je zdela Davčna uprava. Na seznamu v Uradnem listu (pdf) so kulturna in športna društva, invalidske organizacije, reševalne službe, lovske družine, mladinske zveze, politične stranke, strokovna združenja in tudi gasilske organizacije, ki jim lahko donirate del dohodnine. Pregled seznama je zanimiv in da neko informacijo.

Gasilci v raznih zvezah in prostovoljnih društvih zavzemajo 40 strani 112-stranskega seznama.

V Sloveniji lahko donirate del dohodnine 1.476 gasilskim organizacijam!

Orto napoved

Orto bar se bo enkrat zrušil. Vendar za to ne bo kriv župan ali kakšen vlak.

Orto bar bodo zrušili obiskovalci. Nekega večera, ko bo v prvem nadstropju polno pijane mularije norelo na kakšen starodaven in večen hit, se bo celo plesišče udrlo in padlo na šank v pritličju.

Včeraj (oziroma po ustaljenem časovnem merjenju: danes) okoli 4. ure zjutraj, ko se je Tina Turner kotalila po reki, smo bili blizu.

Vakuumska masaža

V opisu na desni strani piše, da sem tudi maserka. To drži. Ampak masaž je veliko. Žal se še nisem toliko izučila, da bi lahko ponudila tajsko masažo, sem pa že osvojila refleksno masažo.

Nedavno sem opazila, da obstaja tudi masaža za pse. Za pse, ja! Obstaja celo knjižna uspešnica na to temo. No, ta je namenjena njihovim lastnikom. Ne vem pa, zakaj bi bila masaža namenjena le psom. Kaj pa druge domače živali? Kaj pa kanarčki, želvice in ribice? Si te živali ne zaslužijo masaže?

Preden poskusite zmasirati svojo domačo žival, vam predstavljam naprednejšo obliko masaže za mačke, ki sem jo poimenovala vakuumska masaža.



Prikazana tehnika je še posebej uporabna v spomladanskih mesecih, ko mačkom intenzivno odpada dlaka.

A POZOR, vakuumska masaža ni primerna za kanarčke in ribice!
Predlagam kakšno drugo vrsto. Kaj pa vem ... ajurvedsko masažo ali kaj še bolj ezoteričnega.

Ljubljanski taksisti - naključje ali simptom?

S taksi službami do sedaj nisem imela nobenih resnih težav. Ja, Metro taksisti so mi kdaj po 5 minutah odpeljali, čeprav je bilo rečeno, da jih še vsaj 3 minute ne bo. Včasih kdo ni imel drobiža in smo morali še to reševati. Dvakrat mi do sedaj niso poslali na dom originalnega računa, čeprav smo bili dogovorjeni. Dobnarije pač, zaradi katerih se mi ne zdi vredno izgubljati časa.

Četrtek zvečer.

Okoli 21. ure sem poklicala taksi EUROS in že po telefonu povedala, naj mi pošljejo takega, ki mi bo na koncu lahko napisal originalen račun.

Striček je bil totalno ležeren in res počasi peljal, čeprav sem mu namignila, da se mi mudi. Okej, pravila. Par minutk gor ali dol. Že med vožnjo mu namignem, da mi bo na koncu moral napisati račun, in takrat se je začelo:
"Jaooo, a pisali bomo? A je res treba?"
"Ja, je treba."
"Uh, a so tako strogi? In je res treba? Dobro, bomo pa pisali," na koncu pristane. Na cilju stari resno mečka s tistim blokcem za račune.
"Koliko napiševa?"
"Ja, 8 €, toliko kot je cena."
"8 € je že itak. Koliko napiševa?"
Nič mi ni bilo jasno: "Zarad' mene lahko napišete 15, ampak tukaj imate 10 € in 2 mi morate še vrniti."
Stari mečka, počasi izpolnjuje listek in na na koncu: "Za koliko sva se zdaj zmenila, da napišem?"
"Nič se nisva zmenila! Napišite mi že ta račun za 8 € in vrnite denar. Mudi se mi!"
"Joooj, pa nimam 2 €" in med jamranjem premetava cente v tistem predalčku med sprednjimi sedežema.
Bila sem že besna. "Lejte, vi opravljate storitev. Jaz vam plačam za to storitev in prosm, da ste korektni, mi vrnete denar in date račun. Takoj!"
Počasi je preštel kup kovancev po 50, 10 in 5 centov, tako da je nabral 2 € in vmes našel še čas, da mi pove: "Joooj, gospa, vi ste najslabša stranka!"
"Lahko noč tudi vam!"

Za nazaj sem poklicala taksi službo Laguna in naročila taksi, ki mi bo na koncu lahko izstavil račun.

Tokrat me je peljal mulček, na videz kakšno leto mlajši od mene. Nekje blizu cilja sem ga pripravila: "Na koncu mi boste dali originalni račun. O.k.?"
"Joj, gospa, to bi pa mogl prej povedat."
"Ja, saj sem. Vedno prej povem!"
"Ja, ne, niste, ker potem ne bi jaz prišel."
"Seveda sem. Vprašajte telefonista. In ni moj problem, če vas ni obvestil."
Zaradi sranja in mečkanja nekaj ur prej, sem sklenila, da tokrat ne bom težila. Le vprašala sem: "Kako pa to, da nekateri imajo originalne račune, drugi pa ne? A ni tako, da bi moral to vsak imeti?"
"Ja, saj jih imam jaz tudi, ampak se mi ne da pisat."
"A me ti zajebavaš?"
Mulo se mi reži: "Ne, res se mi ne da pisat."
"Ne morem verjet'! Vzem' blokec in napiši. Ajde."
In spet jamranje in mečkanje: "Joj, no, kje ga sploh imam ..." Najde še deviški blokec za pisanje računov, počasi odtrga listek ... "Zdej mi bo šlo full cajta za tole ..." išče kuli, jamra ...
No, na tem mestu sem imela vsega dovolj, ga poslala v rit in odšla. Sklenila sem, da je škoda mojega časa za take taksiste in da se bom raje obrnila na njihove nadrejene.

Še prej pa vas sprašujem za mnenje. Je to normalno? Se še komu dogajajo taka jajca? Sem res preveč zajebana stranka ali je težava nekje drugje?

Vojna se nadaljuje

Pred tokratnim zapisom bi rada opozorila na analogno blogiranje, ki se ga gremo v našem stanovanjskem bloku.

Dva stara primera:

• Blogi našega življenja
  
• "Red mora bit"

Običajno so me teme našega stanovanjskega bloka/bloga zadevale, tokrat pa sem v poštnem nabiralniku našla bolj splošen problem. Na prvi pogled se zdi, da se me ne tiče neposredno, a ob branju dojamemo usodnost:


Ni kaj, časi so težki. Poleg krize, imamo še vojno!

Tudi kolateralna škoda ni zanemarljiva - kljukice, stojala za sušenje perila ...
In kaj so stojala storila, da se je nekdo tako znesel nad njimi? Kdo ve. Stare zamere, maščevanja, saj ni pomembno. Ključno je namreč drugo vprašanje, ki ga je naša soseda podala v zaključku pisma: Ali res ne moremo živeti brez konfliktnih situacij? Se moramo res deliti na naše in vaše? Kdo sploh je naš in kdo vaš? Se moramo stanovalci res soočati z vandalizmom, razmetanimi kljukicami in posmrtnimi ostanki stojal?

Najbolj zanimivo odkritje zame je, da do prejetja pisma sploh nisem vedela, da imamo v bloku sušilnico.

Stresen dan, pa še ponedeljek

Ko je ponedeljek, ko zjutraj pozabiš iz zmrzovalnika vzeti hrano za kosilo, ko doma pozabiš zajtrk, ko delaš tri stvari hkrati, ko si razpet med kup odločitev, ko nimaš časa in ko zamudiš kosilo v menzi, ko na dan pride nesmiselno delo sobotne noči, ko ti partner odpove, ko ne najdeš prevajalca, ko tudi partner ni zmožen skuhati kosila, ko si ob 18. uri še vedno v službi in ko ugibaš, kakšna kazen te čaka na vetrobranskem steklu, ko se partner naje polovice glaža nutelle še preden mu ti dostaviš kebab, ko ob 19. uri ješ pico burek za kosilo, ko veš, da bo noč spet dolga in delovna, ko te kurčev Simobil tretjič prosi, da ob 8ih zvečer zamenjamo program - preverite zakaj. (v torek zjutraj se je nizanje končalo)

Naj vsaj oči počijejo!

Sreča in vrvica

V nakupovalnem blogu Maček v žaklju sem prebrala kritiko Sreče na vrvici, ki je spodbudila tole objavo.

Ja, tudi jaz sem letos od prijateljev dobila zajlo z utežjo. In se ne morem strinjati s kritiko.

Res je, da darilo ne visi na steni, ampak imam za to dober razlog. Ta nikakor ni v tem, da prijateljev ne bi marala ali da darila ne bi bila vesela. Nasprotno! Navdušenje nad darilom je brutalno.

Fotokopiranje dokumentov

V tokratnem zapisu bi rada pokazala nov pristop k fotokopiranju.

Premorem en fotokopirni stroj, na katerem na mesec skopiram približno 10 dokumentov. Vse legalno.

Problem je nastopil, ker je bil kopirec nameščen poleg pisalne mize. Zavzemal je dragocen prostor 1-sobnega stanovanja, maček pa je rad skakljal in od časa do časa tudi kaj prekopiral. Ta kaj je bil običajno nič.

Slika na levi prikazuje običajno delo pri pisalni mizi.

Potem pa nastopi čas, ko je potrebno prekopirati kak dokument. Nekoč bi vstala, stopila korak na desno in se lotila kopiranja.

Sedaj je vse drugače.

Slika na desni prikazuje postopek, ki mu rečemo: "Grem fotokopirat."


Za začetek umaknemo prenosnik in osvobodimo pisalno mizo. Nato se podamo v zgornje nadstropje, kjer je po novem fotokopirnica.

(Nekoč sta bili tam dve lončnici, a je sostanovalec poskrbel, da ju ni več - odrešil ju je trpljenja.)


Takole je videti delo v centrifuzni fotokopirnici.

Izjava zaposlene delavke:
"Z razširitvijo pisarne v zgornje nadstropje sem zelo zadovoljna. Kar naenkrat smo zaposleni dobili več prostora. Marsikdo me vpraša, če ni naporno hoditi v fotokopirnico in vedno odvrnem, da smo zaposleni celo veseli takšne spremembe. Vesela sem, da so se nadrejeni odločili za ta korak."

Odprta pripomba (na odprt odgovor na odprto pismo)

Zadnje dni uživam v dopisovanju med mojim sogovornikom za dva članka o spolnih motnjah in med mojim predsednikom vlade.

Všeč mi je bilo pismo dr. Slavka Zihera zaradi iskrenega, mirnega in spoštljivega tona. In po dnevu čakanja mi je še bolj všeč odgovor Boruta Pahorja. Zopet zaradi spoštljivega, mirnega tona in pa tudi zaradi vztrajnosti, ki jo izžareva. To lastnost kar cenim, ampak imam pa pripombo.

"Spoštovani dr. Slavko Ziherl,

od mene v Tvojem pismu zahtevaš nekaj ..."


V SVOJEM pismu je pravilno! Jebela predsednik, no!

Podjetništvo?

UVOD:

Sem samostojna podjetnica z enostavnim računovodstvom. To famozno računovodstvo zaradi varčevanja in izziva vodim sama, le pred davčnim obračunom naj bi se dobila s pravo računovodkinjo. In ta čas je sedaj nastopil prvič.

TELEFONSKI DIALOG:
...
Centri: Javljam, da sem pripravljena. Urejene, zložene in vpisane imam vse papirje za 2008. Številke se ujemajo. Aja, in odhodkov imam za 200 € več!
Računovodkinja: "Ooo, a imaš izgubo?"
Centri (veselo): Ja! Sem preverila in vse štima.
Računovodkinja (zadovoljno): "Super!"
...

Vem, sliši se čudno, ampak sem kar lepo pomirjena, ker poslujem z izgubo.

Podpiram

Vprašajte jih. Naj povedo!

Tu so zaradi vas.

Naj se tako obnašajo in naj tako delajo!

(Bener sem hotela zamenjati s splošnim, a mi ni lep in ne paše v tole besedilo. Ta mi je.
Še vedno pa lepo prosim, da mi ne pisarite enakih bednih komentarjev, kot jih kakšni anonimneži radi privlečete na to temo.)

Najprej sem bila rahlo skeptična. Zato sem šla na predstavitev.

Projekt "Vprašaj s klicajem", ki ga v sklopu portala E-demokracija vodita Domen Savič in Barbara Kvas, zelo podpiram!

Me pa vseeno malo zanima, čemu sem jaz med prvimi (prva?) blogerji, ki tole prizadevanje brez zadržkov podpira. Kje je Had, ki je pred slabim mesecem lansiral obupno idejo, da bi ministri morali pisati bloge? Kje sta Libertarec in politični blogist, ki spremljata in kritizirata vsak korak političnih akterjev (in celo ceno uhanov)?