Najboljši sosed

Nekateri ne marajo najboljšega soseda, ampak jaz pa ga rada obiščem. Včasih zato, ker je blizu, včasih, ker ni gneče in včasih, ker je vse na enem mestu. Tam se res lahko zgodi, da se pojaviš pri blagajni s fino naloženim vozičkom, kljub temu da je na listku napisanih 7 izdelkov. Uuuuu suho sadje, ki ga ima Ana tako rada, kitajske gobe, sveži kalčki, tatarski biftek, buteljke polsuhega rumenega muškata v akciji, dišeč kruh, brazilski in indijski oreški, barva za lase, razni špohtelčki za sladice, pa pražene alge za moje tajske šušije, potem je še kup reči, ki vedno prav pridejo ... in na koncu je voziček spodobno napolnjen, ker se niti nočeš zadrževati. To se je pogosto dogajalo tudi moji materi, tako da sumim, da mi je bil privzgojen en tak vedenjski vzorec.
Ampak sploh nisem imela namena pisati o tem.

Trgovinske / trgovske znamke
(uporabljajta se oba naziva - prvi je iz faksa, drugi od soseda ... zakaj slovenisti še niso rekli zadnje besede?)

Rada kupujem izdelke trgovinske znamke. Predvsem zato, ker sem Gorenjka in se mi zdi škoda plačati 30% več za izdelek, ker je v drugi embalaži. Nekateri verjamejo, da so izdelki trgovinske znamke slabši, manj kvalitetni in drugačni od izdelka, ki stoji poleg njega in je bil izdelan pri istem proizvajalcu. Jaz tega ne verjamem. Dvomim, da imajo dve proizvodnji in dodatno delo zaradi enakega izdelka. V tem primeru bi bili stroški večji. Tako pa so trgovinski izdelki le cenejši, ker gre za vnaprej zagotovljeno prodajo. Proizvajalec nima nikakršnih stroškov za trženje in logistiko. Jaz pa plačam manj kot za blagovno znamko.


Pri najboljšem sosedu sem včeraj našla svojo jagodno strast. V sosedski embalaži. Po 1 liter. Za nižjo ceno. In tudi breskov sokec imajo, ki je še cenejši.
Strastno, sladko in dostopno! V velikih količinah. Težko se zadržim pri takih rečeh. Rada pretiravam. Rada uživam.
In zdaj se nacejam s priljubljenim jagodnim sokcem.
Kaj bo potem ne razmišljam. Tipično.

Na soncu

Jz ne morem več v temi živet,
jz bi hodila po soncu, jz bi hotla tebe met.
Zdej ne rabim več ostalih stavri,
sam še svoje sanje in moj avto, ki drvi.

Ker spet verjamem v telo, rada bi čutla še srce.

Vsako dušo, ki me gleda v oči,
sem povabla zraven, naj še ona to dožvi.
Fajn bi blo, da še ti greš zraven,
skupi bomo vidli, kaj pomen adrenalin.

Ker spet verjamem v telo, kmal bom čutla še srce.

(Ja, priznam, včasih poslušam Siddharto.)
---------------------------------------------------

Naj pojasnim: Za 7.400,00 SIT sem izvedela, da je moje ultratelo v zares ultraodporno in ultračudežno. Za tako novico z veseljem dam denar. Jutri grem na izlet v Mojstrano. Z žensko družbo! Potem pa takoj naprej na morje žurat.

Business blog and A good advice

Članek iz BusinessWeeka je prevzel mojega direktorja. Razložila sem mu svoje poglede na zadevo in je postal še bolj zapaljen, se mi zdi. Članek sem prebrala (ne še čisto do konca, no) in naletela na zame najbolj pomemben košček, ki se ga do včeraj sama še nisem zavedala. Zdaj vem in starejši pametnjakoviči to še bolj potrjujejo.

"A Google official says the company has lots of bloggers and just expects them to use common sense. For example, if it's something you wouldn't e-mailto a long list of strangers, don't blog it."

(Vir: Stephen Baker and Heather Green: Blogs Will Change Your Business) - Ste opazili, kako lepo citiram in spoštujem avtorske pravice?

Dobra novica dneva

"Deadline for work submission extended
Due to the large amount of questions regarding the submission procedures the final deadline for work submission is extended until 29 April 2005. So, you still have time to submit your creative work on-line."

Thank you!

Vir: Magdalena News - 25 April 2005 (25. april 2005 17:05)

Strast ima novo obliko

Všeč mi je ta gosti jagodni sokec. Hedonističen. Dekadenten.
In ravno pravšnja doza, da bi rad še.
Najboljši je, ko takole zvečer malo cuker pade.

(Že tretji dan sem na jagodah v različnih oblikah.)

Blogosmo svetuje

Si želite čistočo in nov začetek? Se je nakopičilo preveč šare? Je zrak zatohel in težek? K vam vdira golazen? So se vaši prsti že ujeli v pajčevino? Se vaši pogledi ustavljajo na nekoristnih lovilcih prahu in težav, ki vas spravljajo v slabo voljo?

Predlagamo POMLADANSKO ČIŠČENJE!

Le deset korakov do boljšega počutja v vašem domu:

1. Odprite okna in naredite prepih.
2. Globoko vdihnite in odločno zgrabite krpo za prah. No, malo je potrebno tudi brisati in metati v smeti.
3. Zamenjajte posteljnino. Ne razmišljajte: "Ali je že čas" in "Ne da se mi", ampak raje "Hočem svežo posteljo, ki bo le moja!"
4. Ne pozabite oprati tudi prevleke.
5. Posesajte vse sledi živih bitij, ki so se nastanila v vašem stanovanju brez dovoljenja in ne plačujejo najemnine. Uporabite insekticide, če so bitja še živa. Search & destroy!
6. Posesajte tla in bodite pozorni na skrite kote za vrati in preprogo (za madeže rdečega vina bo verjetno potrebno poiskati strokovno pomoč). Bodite temeljiti!
7. Razkužite kopalnico.
8. Priporočamo, da vmes operete vsaj dve žehti perila in ga obesite zunaj.
9. Nazadnje se tudi sami potopite v vodo. Če nimate kopalne kadi, deluje tudi tuš.
10. Čistilna maska, hidratantne kremice, polikana frizura in make-up za zaključek.

(Uh, kakšna simbolika.)

Novice

Slaba novica: Modem mojega računalnika še vedno ne dela, ker ni kriv gonilnik, ampak verjetno sam modem.
Dobra novica: Računalnik je še vedno v garanciji.
Slaba novica: Anni se je preselil v Trzin (to je slaba novica, če loviš zadnje minute delovnega časa na stari lokaciji).
Dobra novica: Moje telo se vztrajno upira infekcijam in kirurgom s skalpeli.
Slaba novica: Čaka me še nekaj napotnic, pregledov in izvidov.
Dobra novica: Pregled z ultrazvokom ne vključuje skalpela.
Dobra novica: Obstajajo novi, baje blazno učinkoviti, silikonski obliži za brazgotine.
Slaba novica: So zelo dragi, ampak če so kupljeni v njihovi trgovini, so cenejši.
Dobra novica: Sedež podjetja in trgovina sta v Trzinu (to je dobra novica, ker je tam tudi računalniški servis).

Iščem pozitivne novice in racionaliziram vse. Se trudim, res se!

If I Could Turn Back Time

Definitivno ne bi šla plezat čez tisto jebeno ograjo v Portorožu!

Krompiruša

Kadar se mi pripeti, da imam takole v nedeljo zvečer kakšno uro prosto, da sem živčna in ni obiska, zapadem v potrebo, da sem gospodinjska. To znam, obvladam in ni treba razmišljati grdih reči. Terapija pač. Ker že kak teden mislim na krompirušo, sem jo šla delat ob 21h. Sebe sem presenetila z natančnim receptom, ki sem si ga zapisala pred enim letom. Slika prikazuje zabaven košček recepta.



Za slabovidne - moj fototelefon nima nič s tem in je ena redkih reči, ki me za zdaj še ne zajebava (razbijam po lesu, da bi tako tudi ostalo):

"To je to, dober tek - se splača pomatrat
Za 3 - 2 osebe
Čas priprave: 2h (ampak si 30 min vmes frej)"

Cimra Maruša pravi, da tako izgledajo recepti karieristk, ker imajo vmes še čas, da napišejo kakšno poročilo o projektu ali kaj podobnega. Njej so take reči smešne in tuje. Hm.




Malce sem morda pretiravala s poprom in čebulo, ampak je vseeno zelo OK.
So stvari, ki štimajo. Za zdaj. :/

Pri zdravniku

Nekatere reči pač niso za v blog. Nekatere pa kar kličejo po tem. Na primer sledeči dramski prizor.

Jaz: "Daaan."
Zdravnica: "Dober dan. Kaj pa je bilo?"
Jaz: "Pred pol leta sem imela nesrečo in sem se nasadila na en rjast kavelj. Tukaj čez stegno in dimlje imam brazgotino in si jo še vedno mažem in masiram. No, ampak se je včeraj malo odprlo in sem raje sem prišla, ker je smotano vse skupaj in se rana ne suši. Raje vi to poglejte in svetujte. Pa še kakšna krema za hitro celjenje bi mi prav prišla."
Zdravnica: "Oh, takih krem pa nimamo. Kar vlezite si in pokažite."
(se slečem, vležem, odflajštram)
Z: "Saj to je pa morala biti kar globoka rana ..."
J: "Ja, zelo. Sem bila 1 teden v bolnici in 1 mesec doma počivala."
Z: "Uuuu, ja, seveda, saj vidim. Kako se vam je pa sedaj to zgodilo, da se je odprlo?"
J: "Jah, malo preveč sem raztegnila nogo vstran, pa očitno ni bilo dovolj prožno."
Z: "Kako? Pri telovadbi?"
J: "Ja ... pri telovadbi."
(gospa gleda moje dimlje iz različnih smeri, nekaj prčka)
Z: "Najbolje bi bilo dati kak šiv, bi se hitrije zacelilo, ampak je že kar malo pozno. Kdaj točno se vam je to zgodilo?"
J: "Včeraj ..."
Z: "Zvečer?"
J: "Ja, okrog 3. ure ponoči."
(zdravnica se uvidevno dela, da ne opazi diskrepance mojih informacij)
Z: "Nič, saj ni tako resno - le malo boste morali paziti in počivati! V ponedeljek pridite na previjanje."

Pa sem spet tam: Paziti in počivati. To je najhuje. To sem počela depresivno obdobje od oktobra do januarja. To je v nasprotju z mojim obstojem in življenjskim stilom! To me ovira.

Ker mi niso naklonili šiva in ker gojim dvome do kompetenc ZD Šiška, sem šla še malo na urgenco, če mi mogoče tam dajo ta famozni šiv, ki bi pospešil celjenje. Če sem jih imela približno 26 in enega vezanega (ki je povzročil zmedo osebne zdravnice, treh sester v ZD Šiška in masaker na moji nogi, ko so ga poskušali vzeti ven - pravim poskušali, ker so dejansko to počeli in jim ni ratalo!!!), potem je vseeno, če dobim še enega. Na urgenci so mi poklonili napotnico za kirurga v ponedeljek, da še malo pogleda moj body art - morda je vseeno še kje kak šiv, ki onemogoča hitrejše celjenje. Naj gledajo in me končno zaflikajo, zaboga!

Do takrat pa ... živela zabava pred TV-jem! Posebne priložnosti pa bom proslavila z obiskom kina ali teatra.

Odločila sem se, da ne bom razkazovala mojega body arta. Za to odločitev ste bralci lahko hvaležni.

Prostovoljstvo in ena t'ršica

V resnici ne poznam nobenega prostovoljca/prostovoljke, le bodoče japije ali pa čudake, ki se trudijo, da bi kapitalistično naravnanost sveta zanikali. Seveda jim to ne more uspeti, ker ostajajo na nivoju prostestov za osvoboditev živali in podobnih izpadov. Ampak prostovoljstvo je nekaj drugega, pozitivnega in splošno dobrega, se mi zdi.

Na Imagu nadaljujemo s sponzorsko/donatorsko in v veliki meri gverilsko kamapanjo za spodbujanje prostovoljnega dela in oglaševanja spletnega mesta prostovoljstvo.org. Poudarjamo, da so prostovoljci normalni ljudje, razlogi za njihovo delo so različni, odločitev za prostovoljno delo pa smo hoteli obeležiti s spominskimi ploščami (ki so v resnici malo trpežnejše nalepke). Primarna ciljna skupina: dijaki, študenti; sekundarna ciljna skupina: zaposleni, splošna javnost.

















Ravno danes se je v Ljubljani začel Festival prostovoljstva mladih in s Katarino (vodjo projekta) sva našo kampanjo predstavili petdesetim poslušalcem, za katere mi še zdaj ni jasno, kdo točno so bili. Baje socialne delavke, mentorji prostovoljcev in še kakšni verjetno, ki jih zadeva zanima.

No, tam vmes je sedela prfoksa, ki me je zadnje leto gimnazije pripravljala na maturo iz biologije (ja, v neki fazi zblojenosti sem hotela to celo študirati). Streznil me je informativni dan, ko sem videla urnik na biologiji - blok ura organske kemije in takoj za njo še blok ura anorganske kemije. To ne more biti kaj prijetnega!
Na splošno imam prav lepe spomine na srednješolske prfokse. Predvsem na tiste, ki niso doživeli živčnih zlomov in so nas uspeli pripeljati celo do konca šolskega leta. Ga. Škornik je bila uvožena iz Bežigrajske gimnazije, kar je vsaj meni vlivalo precej upanja, da bom celo naredila maturo. In ko sem jo videla, sem ves čas hotela pozdraviti in kaj reči. Doma so me učili nekih takih iskrenih potez. Če na primer srečaš koga, ki ti je fajn in je prispeval k tvoji prihodnosti, potem je lepo, da mu to poveš, ker srečanemu verjetno tudi veliko pomeni, da je nekomu fajn in da je celo prispeval nekaj k tvoji prihodnosti. Ampak ga. Škornik je bila 10 metrov stran, vmes so bili ljudje in v dvorani tišina. Ko sta se med mojim govorjenjem najina pogleda srečala, me je skoraj odnesl trenutek sproščenosti, ampak sem se malo zadržala. Predvsem zato, ker sem že prej pribila eno dvoumno neumnost o "osrečevanju tega potrebnih". In če se reži Katra poleg mene, potem sem jaz pač težko smrtno resna. Zdaj mi je valda žal, da Škornikove nisem pozdravila.



Tole je WC plakat, ki je povzročil že nekaj debat in pregovarjanj - meni najljubši. Moj cilj je bil pač, da gre punca v Ortu lulat in, ko pride nazaj eno nadstropje višje za svojo mizo, reče frendici: "Ej, stara, veš kak plakat je na skretu?"

Blog, zasebnost in statistika

Na statistiki pač ni nič sproščenega, ampak mene trenutno pač navdušuje. Zato že v naprej opozarjam bralce, ki bi se radi režali. Smola. Ne bodo se.

FAQ

Je blog preveč zaseben?
Ne in ja. Je tak kot ga želi avtorica/avtor. Imam popoln uredniški nadzor. Poleg tega ga berejo tisti, ki me poznajo in jim take neumnosti (plus še mnoge druge) lahko povem tudi osebno. Če zanimajo še koga drugega, naj bere.

Kaj je sploh smisel bloga?
Verjetno malo voajerizma in malo ekshibicionizma. Zagotovo je zadeva IN. Hkrati se dogaja v razmeroma "novem" mediju, ki se neprestano razvija in živi. Tudi forma te komunikacije je vsekakor zanimiva. Če deluje, toliko bolje. Zanimati me mora že iz profesionalnega vidika, čeprav to ni edini razlog.

Ali blog razkriva le mojo zasebnost?
Sploh ne. Prvič; kdo pravi, da je vse res? :) Drugič; nekateri si upajo in napišejo svoj komentar, kjer običajno izrazijo svoje mnenje. Tretjič - meni najljubši argument; na začetku meseca sem namontirala counter, ki me je spet popeljal v skrivnostni svet statistike. (To sem imela na faksu celo 9, če se malo pohvalim.) Jaz sem navdušena. Res je, da statistike ne pojasnijo, kaj si bralci mislijo, so pa zelo očitne nekatere informacije o udeležbi in vedenju uporabnikov Centrifuge.

Naj končno razkrijem nekaj o vedenju bralcev bloga?
Nisem računala varianc in verjetnosti, ampak nekaj informacij je meni prav zanimivih. Dragi bralci - to ste vi.

- Centrifugo na dan bralci obiščejo povprečno 15-krat, robotki pa navalijo na dotični link ponoči iz torka na sredo. Iz vseh ocen robotke poskušam izločiti, ker mi sicer popolnoma zjebejo statistike in mi gredo resnično na živce. Človek hoče lepo točne številke in potem sredi noči uleti 25 robotkov in naredijo štalo v dvajsetih minutah.

- 25% vseh obiskov je robotskega izvora.

- Nekateri ljudje odprejo Centrifugo večkrat na dan, tako da je povprečno število bralcev na dan manj - okrog 10 od oka. Večinoma so to prijatelji in znanci.

- Centrifugo očitno obišče več moških kot žensk - glede na komentarje in neposredne odzive. Tega ne znam interpretirati.

- Največ bralcev vstopa v Centrifugo iz Blogorame. Vsekakor so na obisk najbolj pozitivno vplivale Frasova priporočila. Nisem štela, ampak mislim, da sem se po številu raznih navedb skoraj približala supermišji junakinji.


Slika 1

- Največim bralcem dostop do interneta omogoča SiOL.

- Nekdo, ki mu dostop omogoča Amis, je kar vztrajen pri branju. Ta me najbolj zanima, ker je očitno moj zvesti bralec.

- Nekateri Centrifugo kljub temu, da se jim zdi čudna, preveč zasebna in je ne odobravajo, še vedno berejo. Povprečno enkrat na dan jo kliknejo. 4 % obiskov prispevajo oni. Dve osebi, če sem še bolj precizna.


Slika 2

- Obisk med vikendom pade, v noči iz srede na četrtek pa valda zaradi smotanih robotkov strmo zraste. (Slika 2) Dobro izgleda, ni kaj!

- Imam celo 3% Linux-ašev, 3% bralcev pa uporablja Mac-e, ostali pa smo na Oknih.

- Največ bralcev za brskanje po spletu uporablja Internet Explorer (49%), takoj za njimi so tisti s Firefox-0m (48%). Ostali odstotki niso vredni omembe.

Se nadaljuje (verjetno pa ne bom več morila bralcev s tako "suhoparno" zadevo, kot je statistika) ...

Ali čez 100 let res vse prav pride?

Odgovor je: "NE!"
(Upam, da me na stara leta ne bo zgrabila kakšna silna zbirateljska mrzlica in pretirana navezanost na šaro, ker to otrokom dela samo probleme in delo.)

Post sctiptum:

Čeprav tako šaro je res škoda zavreči.



Redek primerek elektrificiranega kiča je do nadaljnega razstavljen v naši kuhinji.

Plesalka v temi

Namesto Simsonovih je TVS na spored uvrstila film, za katerega sem mislila, da ga zaradi neke svoje dogme nikoli ne bom gledala. Nekaj je na junakih/junakinjah Larsa Von Trierja, kar me dela živčno. Poleg tega pa se mi še vrti, če slika skače. Da ne omenjam koncev nekaterih njegovih filmov. Ja, vem, baje so to super filmi, ampak jaz tega očitno ne zaznam.

Plesalko v temi bom očitno gledala (kolikor se mi bo dalo). Izključno zaradi koreografije, muzike in ker ni boljšega sporeda!

Žebljico na glavico?

UVOD:
Vedno sem bila prepričana, da sem tehnično navdahnjena osebnost. Osnovna referenca so mi bile domače žaluzije, ki sem jih nakajkrat dejansko popravila, in sestavljena kosilnica. Ob vstopu v samostojno življenje sem imela ob sebi veliko tehnično pomoč, ki je zdaj že kakšno leto ni več. Od takrat se je že marsikaj pokvarilo in izbiralo se je pač med dvema možnostima: nabavim novo, ker je življenjskega pomena (sušilec za lase, pralni stroj ...) ali ignoriram, ker ni življenjskega pomena (VCR, kuhinjska kljuka ...). Popravil se niti lotiti nisem mogla, saj nisem imela nobenega orodja. Za rojstni sem dobila pravo škatlo z orodjem! In žebljičke!

OPIS PROBLEMA:
Moja sobica/klet/prostor za čevlje ima pomanjkljivost: nima omarice, le eno polico. Redno si kupujem le čevlje, tako da omarica še ni prišla na vrsto. Danes sem se lotila zabijanja žebljev, na katere bi lahko obesila posebno viseče stojalo za čevlje (ki bi ga bilo potrebno še izumiti). Zaradi neprimernosti žebljičkov se je načrt rahlo spremenil in sem želela zabiti 3 žeblje.

POSTOPEK:
Je že kdo opazil, da so glavice na žebljih izredno majhne? Da so skoraj neprimerno majhne, ko jih je treba sunkovito zadeti s kladivom? Da se mimogrede lahko zgodijo telesne poškodbe? In da so stene lahko zelo trde?
Ker se zadnje čase resnično izogibam možnostim za telesne poškodbe, sem si pomagala z nekimi kleščami, da sem držala žebelj po začetnih previdnih udarcih.

REZULTAT:
4 zabiti žeblji (2 sta malo sumljiva)
malo odpadlega ometa
9 zvitih žebljev

SKLEP:
Glavice na žebljih bi morale biti večje! (Žeblji bi morali biti izdelani za varnejšo uporabo - lahko bi obstajal celo kak ISO standard).
Mislim, da bom kupila omarico za čevlje.

Magdalenca ... Under Pressure

Tole z letošnjo Magdaleno je res pravi pritisk. Socialni, prijateljski, osebni, službeni, sodelavski, kreativni, časovni, psihični in fizični pritisk! Iskanje in beganje med idejami se vleče približno tako kot neskončno ogledovanje in namakanje magdalenic Marcela Prousta V Swannovem svetu.
Včeraj se je oglasil Boris - eden najbolj pozitivnih, prijaznih in mirnih prijateljev ... in to že kakšnih osem let. Malo se me je ta občutek nalezel in je malo mirneje. V bistvu občudujem ljudi, ki so lahko popolnoma mirni in delajo v tem čudaškem poslu.

No, kljub mojemu srednješolskemu odporu do Prousta sem našla nekaj navdihujočih citatov:


"Pravo raziskovalno potovanje ne išče novih pokrajin,
ampak gleda z novimi očmi."


"Bodimo hvaležni ljudem, ki nas osrečujejo,
to so čudoviti vrtovi, v katerih zacveti naša duša."


"Nikoli se ne smemo bati iti predaleč, kajti uspeh leži tik za tem."

Projekt "Moj avto"

Šele zdaj, po slabih dveh mesecih lastništva nad mojim Cliotom, mi postaja jasno, da bo tole večno nedokončan projekt. Še ena dodatna stvar, ki mi bo zaposlovala misli, povzročala skrbi in praznila denarnico.

1.
Danes me je na vetrobranskem steklu čakalo prvo OBVESTILO REDARSTVA. "Navodilo za ravnanje: Za prekršek / prekrške je predpisana skupna globa v višini 5.000 SIT, katero lahko plačate v polovičnem znesku po priloženi položnici, ali pa počakate na izdajo plačilnega naloga, kar sledi v kratkem."
Inšpektorat Mestne občine Ljubljana ne lektorira pildkov, ki jih tiskajo res v veliki nakladi. Nesposobneži! Meni so moje obvestilo napopali točno ob 17:33, kar je manj kot pol ure preden bi bilo na prekletem parkplacu dovoljeno parkirati.
A moram povedati, da mi je kot Gorenjki blazno škoda vsakega razmetavanja denarja, od katerega ni nikaršnega učinka?

2.
V petek je bil moj Clio pri elektrikarju.
A.) Pozimi v snegu sem rahlo zjebala motorček za brisalce (Ja, pustila sem vklopljene brisalce in ko sem vžgala avto, je bil na šipi sneg. In brisalci se zaradi snega niso mogli prav veselo premikati levo in desno, ampak so lahko le z velikim naporom počasi potiskali sneg. Ko sem jih osvobodila, je bilo prepozno.) Brisalci so namesto treh hitrosti poznali le še eno in ko sem jih ustavila, so se ustavili prav tam, kjer so bili.
B.) Poleg tega motorčka, je bil tudi kontakt v notranji lučki malo čuden. To je tista lučka, ki jo potrebujemo sredi noči, ko moramo najti drugo kaseto, ker so na radiu le poročila, na primer. Njen problem je bil, da ni vedno hotela goreti in se je kar sama ugašala.
C.) Tretja težava se je nanašala na centralno zaklepanje. Ena od zadnjih vrat se je zaklepalo ročno, ker na centralne ukaze niso reagirala.
Rezultati:
A.) Brisalci baje delajo. Nisem jih še stestirala, ker še ni bilo dežja.
B.) Notranja lučka za iskanje predmetov, ki padejo pod stol, zdaj dela, vendar pa je ista lučka, ko odprem vrata, zelo kapriciozna. Prižiga se le, kadar ji to paše. Nisem še ugotovila, kaj ji paše.
C.) Centralno zaklepanje deluje na vsa vrata, če zaklepam dalinjsko ali pri voznikovih vratih. Če zaklepam pri sovozniku, potem centralnega zaklepanja sploh nimam. Kombinirano centralno zaklepanje - še iščem prednosti tega sistema ...

3.
V prtljažniku imam 4 letne pnevmatike, ki jih moram zamenjati. Desni brisalec, ki vztrajno škraba po vetrobranskem steklu čaka na menjavo. Nimam še načrta, kdaj se bom lotila. Ta teden obvezno!

4.
Zihr bo še kaj. Če nič drugega, je vsaj bencin.

PS: Uh, a že pretiravam s temi urejenostjo in temi številkami?

Delovni vikend

Trenutno sem na Vibi, kjer imamo prvo delavnico letošnje šole Pokaži jezik. V bistvu bi morali biti v Trenti, ampak so nam začeli naši najemodajalci zaračunavati bivanje, gretje, hišnika, ki ni več tako prijazen, kot je bil včasih, uporabo rjuh in baje bodo popravljali centralno ogrevanje. Vsekakor to ni najbolj ugodno za neprofitno kulturno društvo in mlade scenariste. Na srečo smo na Vibi plačali najemnino za pisarno, da lahko gostujemo v njihovi sejni sobi.

Kultura donatorstva pa počasi izginja. V igri so le še spoznorstva in ta morajo imeti dobre razloge. Ali pa zveze, ki so tudi lahko dobri razlogi. Na srečo jih nekaj imamo. Vseeno nam ljudska modrost "Svakog gosta za tri dana dosta" vsako leto obudi ideje o samoukinitvi in zlovešča vprašanja o smislu. Letos sem bila jaz (prvič) za vztrajanje pri kazanju jezika. In sedaj vem zakaj; utopično verjamem, da s tem svojim delom družbi lahko vrnem, kar ji naredim slabega z drugimi orodji trženjskega spleta. V resnici nikoli nisem popolnoma verjela Jančiču, ko je poudarjal pozitivno vlogo oglaševanja, družbeno menjavo pri trženju in informativno vrednost oglaševanja. Zame ima resnično pozitivno funkcijo morda le družbeno oglaševanje, kjer pa tudi lahko zajadramo v divje vode demagogije - vse je odvisno od oglaševalca, njegovih namenov in nagovora. Vse bolj redko verjamem v dobre namene. Jaz si na primer čistim vest, kar je tudi po svoje sebično.

Včeraj smo imeli projekcijo filma Tu pa tam in pogovor z avtorji, za katere se mi zdi, da so kljub pridobljenim izkušnjam v štirih letih ostali na isti ravni zajebancije. Vseeno je bilo predavanje izčrpno in zanimivo. Ko smo odhajali, pa se je zgodilo največje presenečenje. Zardela 14-letnica je pristopila do Mitje in ga s cvilečim glaskom prosila za avtogram. Kmalu so se opogumile tudi njene prijateljice. Kar naenkrat jih je bilo kakih osem in vse so cvilile od navdušenja. Bile so tako zmedene, da sem jih morala prav spomniti, da se lahko fotkajo z Mitjo, če imajo fotoaparat na telefonu. Uuuuu jaaaa in sledil je foto session.

Peš sem se odpravila do avta. A ste že bili zadnje čase v petek zvečer v Ljubljani? Povsod so skupinice mularije s kozarčki in flašami. Vsak zid, klopica in vogal je zaseden z mularijo. Vsi se ga poskušajo pribit preden zažurajo. Po eni strani se melanholično spomnim takih časov, po drugi pa sem zgrožena. Nisem se še odločila, kaj bo prevladalo.