Deep True Love

Evo, še dopoldan sem jamrala, zdaj pa nimam več razloga.

Slabost me je minila, ko sem na solidno dolgem sestanku (od 13h do 17h brez poti) spoznala gospoda P., bobnarja omiljenega SLO banda. Sicer bom jaz največja Japanka in bom radila za nas, ampak uradni del sestanka se je nadaljeval z okusnim mesnim kosilom, zanimivo debato o mladosti, norosti, panku, Zlatih melodijah in fenicah. Zucco is not dead in V mojim očima pali se žar. Sledila je še predstavitev Grajske kleti in degustacija. Temu se pa reče NAJBOLJŠI SESTANEK in domov sem prišla šele ob Mesečini. Mislim, da bom preostanek dneva lahko samo Prijazna.

In definitivno se s Temnimi angele usode vidimo na špilu v Rdeči ostrigi, 7. oktobra 2005.

Spet v službi

Prišla (celo nisem zaspala). Med internim sestankom se nažrla Softijev in podobnih konkurenčnih "plastično elastičnih karamel". Postalo mi je slabo. Šla v Brežice. Še bolj slabo.
Komaj čakam večer, ko bo uletel še en brejk.

Tim Burton

Tole bi verjetno morala napisati že pred odhodom na počitnice, vendar, ker bom film Charlie and The Chocolate Factory verjetno videla še kdaj, je datum pravzaprav nepomemben.

Tim Burton je eden mojih najljubših režiserjev. Bizarne in domiselne zgodbe, temačne ali nore domišljijske scenografije, v glavnih vlogah pogosto nastopata Jonny Deep in Helena Bonhan Carter, bogato muziko skomponira Danny Elfman in včasih uleti tudi kak zabaven song, vse to poveže lušten scenarij, poln črnega humorja, dobrih režijskih domislic in parodije ... Kombinacija vsega naštetega me redno premami in nalima pred čim večje platno. Običajno si kasneje film še posnamem - nekoč na VHS, zdaj na CD in potem ga gledam in gledam ... Najbolj hecno pa je, da se Burtovovih filmov ne naveličam in jih tudi par let kasneje z veseljem pogledam.

Prav vsakega filma sem vesela, ker me odpelje v pravljico po mojem okusu. In če je karkoli osladnega, mi je všeč, da v tem tako pretirava, da postane že zabavno. In če je film namenjen predvsem otrokom, je v resnici zelo primeren tudi za straejše otroke, kamor prištevam tudi sebe. Beetlejuice, dva Batmana, Edward Scissorhands, The Nightmare Before Christmas, Ed Wood, Mars Attacks, Sleepy Hollow, Planet of the Apes, Big Fish, Charlie and The Chocolate Factory in sedaj komaj čakam, da vidim še Corpse Bride, ki bo šla spet v svet temačnih animacij Predbožične more, ki so nekaterim grozljive, meni pa silno ljubke.

Še košček intervjuja s Tim Burtonom, kjer je novinar spraševal, kako temačen bo njegov naslednji film.
Novinar: Will it give kids nightmares?
Burton: Well, I get nightmares from the watching the teletubbies, so it depends on what gives you nightmares...

Tovarna čokolade je pa super in človek prav vzljubi čokolado, četudi je sicer ne mara pretirano!

Krf 2005

Tiste bralce, ki ste pričakovali mojo novo body art razstavo, moram razočarati. Vrnila sem se cela, zdrava in živa. Vsekakor razlog za dobro voljo. Pa še dva dni dopusta imam, kar je krasno.

Da tale Krf ne bo čisto običajno morje, je bilo jasno že na Brniku, ko smo odkrile zanimivo izbiro žepnih knjig. Med Dalai Lamo, intimno biografijo Madonne, moralnimi vrednotami za mlade, Nimfomanko, Pompeji, moškimi orgazmi, Koranom, Pijevim življenjem in še nakaterimi smo izbrale priročnik Lou Paget Popolna ljubimka, kjer sem uspela prebrati le uvodno besedo in vsakič zaspala po pol prebrane strani, in Seksualno življenje Catherine M. avtorice Catherine Millet. Uporabna ideja je bila, da obe knjigi zelo očitno beremo na plaži, kar naj bi povečalo našo popularnost med številnimi Avstralci. No, tega nismo počele, ker smo se predhodno razgledale in dojele sredi kakšne penzjonscene smo se znašle. O Avstralcih pa niti sledu. Vseeno nam ni nič manjkalo in smo se imele fino.


Mucki so bili super, krasni, luštkani in simpatični, dokler nismo odkrile bolh v našem apartmaju. Potem jih nismo bile več tako vesele.


DJ Urša je po novem Disco Queen, ki v svojih najbolj perverznih trenutkih na playlisto uvrsti celo Modern Talking s komadom You're My Heart, You're My Soul. Sicer pa Krf najbolj žura na ABBA hite in podobne bizarnosti.

Špela je budistka in zato ne more ubijati ščurkov in komarjev. To naredi Tamara, ki je ateistka.


Celodnevni izlet z rent-a-carom po Krfu. Zeleno-modro-albansko-belo.



Animacija in halucinacija.

Po raznih blokcih imamo še kup izjav, ki so zaznamovale naš dopust, ampak večina ne bi bila bralcem niti malo zanimimiva, ker so zadaj cele štorije. (A-žbe; "Ma, nared mu veselje"; "Ta je pa tak kot naš, samo da je ta pisan/črn/siv..."; "Jaz in halucinacija ..."; Nikos; Casanova; "Hi, you three sexyies!"...)

Projekcija:
ga. Tamara (šiltek, ujemajoče modre barve, nohti, vse štima), ga. Hrošč alias ga. Urša (majhna, večinoma pokrita in jako smešna), ga. Špela (velika, s pirčkom).

Juhuhu počitnice so tu!

Ekola. Last minute!
Krf za 50.000 sit: 7 nočitev v studiu z malo kuhinjo, letalo - letalo, letališke takse in zavarovanje (brez tega nikamor!). Res pa je, da ne grem sama in zato nisem spraševala, kakšen odnos imajo oni do samskih. Tri babe odletimo jutri zvečer.

Upam le, da prebolim tale prehlad s slabim počutjem, ki mu ljudje okoli mene množično podlegajo. Verjamem, da je motivacija tako močna, da bo telo premagalo viruse.

Potem pa le še padem v objem Pozejdonu in Raaju, se prepustim njunim dotikom in doživim poletje.

Diskriminacija samskih

Ne bi verjela, če je ne bi doživela.

Dejstvo je, da te marsikdo malo čudno gleda, če greš sam v kino. Teater še gre, ali pa sem se jaz navadila, ker itak tam srečam folk. Povsem grozno je, če greš sam v lokal in tam sediš kot ta zadnji lolek, ampak ajde ... lahko se delaš, da koga čakaš. Morda je to samo moj problem, ampak tudi v vsebino knjige ne morem pasti, če slučajno sama sedim v kafiču. Ma, raje sem na klopici ali na avtobusu. Še sreča, da gre človek lahko sam na potovanje. Ups, kaj res?

Našla sem zelo ugodno ponudbo v zadnjem hipu, kjer sta prenočišče in transport zrihtana - tokrat se mi res ne da še tega pedenat. Šla bom na morje in na toplo sonce, ker sicer mi bo do naslednjega poletja žal, da nisem šla. Kličem. Gospa je prijazna in mi lepo pojasni nejasnost z neobstoječo ponudbo iz kataloga in malenkostno tiskarsko napako, ki je metre pretvorila v kilometre.
Odlično, zdaj mi je vse jasno. Jaz bi kar naredila eno rezervacijo, prosim.
"Eno? Dobro, koliko vas pa je?"
Zame, ena rezervacija.
"Oh, to pa ni mogoče. Morata biti vsaj dva."
No, tega pa niste napisali v ponudbo. Kakšna je pa verjetnost, da grem vseeno sama?
"To je pa za doplačati, če želite iti sami."
Koliko pa?
"Tega vam pa ne more povedati, ker ni predvideno tukaj v računalniku in bi se morala posvetovati s komercialistko, ki je pa trenutno na bolniški. A lahko pokličete čez nekaj dni?"
Ampak jaz bi šla že to nedeljo!?
"Aha, ja, poskusite čez dva dni."
Pozor: Govorili sva o mojem prvem dopustu, o mojem poletju, o mojih zasluženih počitnicah ... in jaz naj poskusim!!! Vseeno sem poskusila še enkrat in to kar takoj.
A bi lahko meni vseeno kaj rezervirali že sedaj?
"Za dve osebi?"
Ne, za eno. Morda ročno, na kak list ...
"Ne, v računalniku ni predvideno ..."
OK, kakorkoli! Bom poskusila, kaj pa naj.

"Copy potreben!"

V petek se v Irish Pubu sestalo pet fajn osebkov: dva tekstopisca, ena tekstopiska, ena kreatorka sporočil (fancy naziv za še eno tekstopisko, ki ni čisto kreativna direktorca, če jaz prav razumem ta pojmovanja) in en spletni oblikovalec. Prišli smo iz konkurenčnih agencij, vendar med nami ni prav ničesar tekmovalnega. V petih urah sedenja in klepetanja, smo se narežali, obdelali najbolj zanimive teme in delili največje bizarnosti, ki so se nam zgodile. Od Kambodže preko Kort do Nigerije.
Sklepna misel večera: "Copy potreben."

Pobuda za javno RTV SLO

Javni RTV servis naj BO v rokah javnosti, ne politikov!

Dost zajebancije!

Doma sem še vedno na modemski povezavi. Ja, vsak me vpraša, zakaj zaboga.

Razlog ni le eden, ampak jih je več.
Prvič; dejansko sem imela nižje stroške kot če bi plačevala stacionarni telefon + ADSL + ISDN.
Drugič; bila sem še kar disciplinirana, saj sem se zavedala, da plačujem čas na internetu in se med neuporabo odklapljala. To je tisti način, ko poskušaš sam sebe nategnit, ker si sicer nediscipliniran in potem si na primer skriješ piškote nekam zelo visoko, da jih ne poješ naenkrat.
Tretjič; čakala sem ADSL brez ISDN-ja.
Četrtič; čakala sem Telekomovo ponudbo ADSL, ki naj bi bila baje super duper orto mega kul.

Včeraj sem dobila Račun za Telefon. (Pišem z veliko, ker si tak račun to že zasluži.) Znesek, ki ga bom očitno morala plačati Telekomu, mi je razkril vso blazno romantiko mailanja s tipom, ki verjame, da mobitel ni dovolj romantičen za dogovarjanje ali pogovarjanje in vztraja izključno na digitalni korespondenci.

Jebeš Telekom, še danes pokličem Amis za kak cool polet.

Soustanoviteljici

Slučajno ni bilo šefov in in sem prejela klic o potrditvi udeležbe. Šefa imata prvošolko, zato udeležba prvi šolski dan ni bila mogoča. Drugo naključje je bilo, da je bila Tea takoj za traparijo in obe sva subtilno in hitro prepričali šefa, da je fajn, če se vsaj midve udeleživa srečanja ustanoviteljev. V končni fazi naju je motiviral, da bodo tam sami odbiti, samski in postavni fantje, stari od 28 do 35 let, ki zasedajo vodilne položaje. Mmmmmm ... in cel dan na ekskurziji z njimi ... mmmmm.

Nekaj dni kasneje sva dobili program, ki je vključeval turnejo po Bizeljskem. Vino, elektrarna, penina in večerja. Zdaj sva bili na vrsti midve. Kaj obleči? Jaz sem naštudirala vreme, Tea pa je pomagala pri kombinacijah. En večer prej stvari še niso bile jasne, zato sva imeli zjutraj obe po tri variante. Finalna odločitev je padla tik pred odhodom pri meni doma. Kombinacije klasičnih kavbojk z močno svetlo modro so bile IN. Dobro sva se počutili in to je bilo bistveno. Itak bodo mislili, da sva hostesi.

32 (se mi zdi) "soustanoviteljev" se je odpravilo.

Sprostili smo se ob obisku prve kleti, kjer smo poskušali vse sestavine cvička in kakopak tudi cvička. Meni najljubši je bil zadnji Jagodni izbor Modre frankinje. To ni vino, to je desert, ki ga pakirajo v 350 mililitrskih buteljčicah. Mnjami! Zaradi zaprte steklenice na mizi so me zasrbeli prsti, a sem se zadržala, ker sem upala, da bo zunaj kakšna štacuna, ki pa je ni bilo. Jebiga, zdaj sem brez.

Ponavadi so v vsakem razredu kakšni trije norci, ki delajo zdrahe. Tukaj je bilo take vsaj pol skupine. V NEK-u so to lahko vsi zelo dobro začutili. Postavljali smo nadležna vprašanja o odgovornosti, javnih interesih in kriznem odločanju, klepetali, šnofali in povzročili zajeb v simulatorju, ki izgleda kot Starship Enterprise, ker so nekateri pritiskali in obračali knofke. Začelo je utripati in piskati, mi pa smo izpadli skrajno nedisciplinirani. Preventivno so odgovorni (ne, to nismo bili mi) poklicali dodatnega varnostnika, ki nas je odganjal od raznih ograj. Ni pomagalo, ker smo tik pred odhodom sprožili še nek alarm. Očitno se človek ne sme dotakniti nobene ograje tam okoli. Aja, jabk iz tistega okoliša verjetno ne bomo jedli z velikim užitkom, saj je neposredna bližina NEK-a obdana s sadovnjaki. Ne pretiravam in res izgleda čudno.



Ker nisem ljubiteljica penin in sem bila po celem dnevu ornk lačna, sem poslušala in obzirno poskušala šampijone, vendar pa sta mi bili pri Isteniču najbolj všečni domač sir in suha salama s paradižnikom in olivami.

Ko smo se pojedli narezek, smo šli k Šekuranji na večerjo. Gobova juha - nič posebnega. Velika izbira mesa, ampak kot Gorenjka lahko rečem, da so bile krvavice nezačinjene - na Gorenjskem damo notri česen in še marsikaj drugega. Sicer pa odlično! Štrudlov za povrhu nisem zmogla. Večina je (izključno zaradi prebave seveda) spila še nekaj šnopčkov in ok. 23. ure smo se šele odpravili proti domu.

Celo pot nam je ena od oglaševalk ponujala "kurce", ki so ji jih zapakarili v gostilni in mislim, da jih je jedla skoraj edina. Smo pa tisti, ki smo bili še budni na zadnjih zicih spili liter in pol vina, ki so ga tudi sfehtali v gostilni.



Ob pol enih smo pristali. A gremo še kam? Ja, pejmo! Imagice in Catijevci smo šli na kratko turnejo od Orta do Metelkove, kjer je bilo bolj tužno kot ne. Vseeno smo se imeli luštno, vztrajali do treh in se nato končno spokali domov.

Centrifuzna inventura

--> Zanemarila sem svojo ljubezen do teatra in plesnih predstav. Popravim še ta mesec, ker oboje preveč pogrešam. In pazim, da se mi to ne ponovi več.
--> Spet se bom po dolgem času oglasila na radiu in morda celo kaj napisala, da se malo aktiviram na kulturnem področju.
--> Oglaševanje imam po eni strani rada, po drugi pa ga sovražim. To že vem, ampak oglaševalska scena in njihov občutek za zabavo sta pa super. Vedno bolj mi je všeč. Hej, kaj ni zabava bistvo vsega?
--> Pogruntala sem, na kaj me razvname: besede ... ne katerekoli, ampak prave besede! To se je že v večih primerih pokazalo kot resnično. Seveda pa svoje naredi tudi nastop (to je tisti ego škodljivcev) in zanimivost situacij (nedosegljivost, izzivi in taka jajca). Bistvene pa so besede.
--> Pogrešam morje. Ali pa morda toplice. Ostalo imam in nekaj bo treba narediti tudi glede tega primanjkljaja ...

Suplenca spanja

Končno je prišlo na vrsto nadomeščanje, ki sem ga res potrebovala.
- Najprej za prejšnji teden, ker sem pozno v noč zabijala cajt za kompjuterjem (ampak se ne pritožujem, ker je bilo luštno).
- Nato za prejšnji vikend, ker ni bilo kaj dosti spanja, saj sem prednost prepustila Trnfestu, Umeku, spet Trnfestu in 10-urnemu zmenku (ja, s tem se rada pohvalim).
- Sledil je naporen teden, ki je vključeval službeni piknik do poznega večera, cimrine obiske sredi noči in četrtkovo ekskurzijo soustanoviteljev MM, ki se je zavlekla do polnoči in nadaljevala z iskanjem ljubljanskih žurerskih lokacij do treh zjutraj. In vsak dan sem imela službo, kamor sem prišla vsako jutro skoraj točno.

Najprej 11 ur spanja, poležavanje, krči, tabletke in še 2 dodatni uri spanja. Mislim, da bi spala še kaki dve uri, če me ne bi zbudili svatje pri sosedih, ki so precej glasni (+ harmonika + hupe v avtih). Aja, moji sosedje imajo načeloma žurke v nedeljah zjutraj (to je edini dan, ko spim z zaprtimi okni), zelo nizek zvonik in nad vrati jim piše "Tišina, zbranost". Kako je z njihovo zbranostjo, ne vem, ampak tiho pa res niso!

PS: Morda vas to sploh ne zanima, ampak za mojo evidenco je fajn, da sem se zdajle sploh lahko vsega spomnila.

Nenavadni zmenki

Imela sem edinstveno priložnost, da sem izkusila zmenek v nedeljo ob 7:00 zjutraj. Res fenomenalno. Moram si kmalu spet kaj podobno odbitega privoščiti.