Smrekovec je učinkovito zdravilo za samotne, bolehne in kašljajoče večere, ko nimaš energije in želje, da bi se odpravil ven žurat. Spiješ smrekov'c, gledaš TV (od Bara prek Moških zadev do AliG-ja), spiješ smrekov'c, surfaš, spiješ smrekov'c in počutje bo kmalu boljše. Še dobro, da imamo domača zdravila.
Lansko leto ga iz neznanih razlogov nisem bila deležna, letos pa mi je babi namenila eno steklenico. Najboljše, kar so moji starši lahko odnesli od moje neuspešne zveze.
28. oktober 2005
27. oktober 2005
Naughty Girl
Kljub raznim odbitim nezgodicam v preteklem vikendu in še nezaključenim posledicam mojega norenja, sem še vedno v rahlo žurerskem tempu. V tem času sem se natančno poglobila v popularne hitiče, ki so se mi zadnje dni vsedli nekam v hrbtenico in boke.
Najbolj očitni so t. i. "pičkasti komadi". Gre za privzet Natanov termin, ki izhaja iz dolgotrajnega opazovanja ženskih riti na plesišču. Te komadi (Candy Shop, Just A Lil Bit, Naughty Girl) imajo baje med beatom in basom ravno toliko časa, da bejbe naredijo/-mo vmes en krog z boki. Malce okajenim in pogumnim fantom je to zanimivo do te mere, da se ne morejo zadržati in iztegujejo pohotne roke proti opazovanim subjektom (ki so v takih stanjih - bodimo iskreni - bolj objekti kot kaj drugega). Baje je to tako kot kebab sredi noči, ki ga moraš kupiti, saj tako zelo diši že od daleč. (Vir: zopet Natan) No, s stališča plešočega subjekta lahko le pojasnim, da v nekaterih primerih ne znorimo, ampak plešemo dalje, morda zapremo oči in še naprej delamo tiste osmice z boki. Naj ponazorim še s primerjavo; če si lačen, kupiš tistega hudiča od pizzabureka, ga poješ in raje ne razmišljaš ali gledaš, kaj je notri.
Druga skupina so žurerski komadi. To so tisti, ki napeljujejo kvečjemu k prekomernemu pitju in ne povzročajo pretirano kreativnih interpretacij plesnih gibov s strani moških opazovalcev. Tisto pitje očitno vzame dovolj pozornosti, da oči niso popolnoma prilepljene na riti.
Tretja skupina so plesni komadi, ki lahko posežejo na področje prej omenjenih, vendar je bolje, če ne. Običajno so malce hitrejši in človek se lahko napleše. Najlepši primer so Madonnini hiti, ki se jih v treh dneh še nisem naveličala. Plesno, veselo in neškodljivo! Priporočam.
Najbolj očitni so t. i. "pičkasti komadi". Gre za privzet Natanov termin, ki izhaja iz dolgotrajnega opazovanja ženskih riti na plesišču. Te komadi (Candy Shop, Just A Lil Bit, Naughty Girl) imajo baje med beatom in basom ravno toliko časa, da bejbe naredijo/-mo vmes en krog z boki. Malce okajenim in pogumnim fantom je to zanimivo do te mere, da se ne morejo zadržati in iztegujejo pohotne roke proti opazovanim subjektom (ki so v takih stanjih - bodimo iskreni - bolj objekti kot kaj drugega). Baje je to tako kot kebab sredi noči, ki ga moraš kupiti, saj tako zelo diši že od daleč. (Vir: zopet Natan) No, s stališča plešočega subjekta lahko le pojasnim, da v nekaterih primerih ne znorimo, ampak plešemo dalje, morda zapremo oči in še naprej delamo tiste osmice z boki. Naj ponazorim še s primerjavo; če si lačen, kupiš tistega hudiča od pizzabureka, ga poješ in raje ne razmišljaš ali gledaš, kaj je notri.
Druga skupina so žurerski komadi. To so tisti, ki napeljujejo kvečjemu k prekomernemu pitju in ne povzročajo pretirano kreativnih interpretacij plesnih gibov s strani moških opazovalcev. Tisto pitje očitno vzame dovolj pozornosti, da oči niso popolnoma prilepljene na riti.
Tretja skupina so plesni komadi, ki lahko posežejo na področje prej omenjenih, vendar je bolje, če ne. Običajno so malce hitrejši in človek se lahko napleše. Najlepši primer so Madonnini hiti, ki se jih v treh dneh še nisem naveličala. Plesno, veselo in neškodljivo! Priporočam.
26. oktober 2005
Neverland
Ostajam v tej deželi Neverland. In kar ne odrastem.
Jonny Deep v filmu Finding Neverland igra pisca Petra Pana J. M. Barrie-ja. V enem od odrezanih prizorav ga mali paglavec vpraša, kako to, da nima otrok. Jonny Deep oz. J.M. Barrie mu odvrne, da verjetno zato, ker moraš najprej odrasti, če želiš imeti otroke.
Mi je dalo misliti ...
Jonny Deep v filmu Finding Neverland igra pisca Petra Pana J. M. Barrie-ja. V enem od odrezanih prizorav ga mali paglavec vpraša, kako to, da nima otrok. Jonny Deep oz. J.M. Barrie mu odvrne, da verjetno zato, ker moraš najprej odrasti, če želiš imeti otroke.
Mi je dalo misliti ...
23. oktober 2005
In spet ...
"Nevarna sila,
Nimam pojma, kaj je s tem komadom, ampak med jadranji po žurerski Ljubljani, ga je avtorica slišala vsaj 3x in očitno je postal centrifuzni tematski song iztekajočega vikenda.
konkretna situacija,
nevidna krila,
me brzda gravitacija.
In spet dviguje me,
in spet dviguje me,
kot da je svet iz mavrice ..."
in spet dviguje me,
kot da je svet iz mavrice ..."
Nimam pojma, kaj je s tem komadom, ampak med jadranji po žurerski Ljubljani, ga je avtorica slišala vsaj 3x in očitno je postal centrifuzni tematski song iztekajočega vikenda.
20. oktober 2005
Badminton
Tole je pravzaprav tudi nadaljevanje prejšnjega zapisa in komentarjev.
Glede na dejstvo, da nisem bila v telovadnici od srednje šole, sem imela težave že pri izboru primernih oblačil in obuval. Dolge/tričetrt/kratke hlače? Je tam mrzlo ali hladno? A moram res oprati superge? Kaj je problem tega črnega podplata? A ga pobarvam z alkoholnim flumastrom? Še huje; prvič sem špilala badminton v dvorani, ker do sedaj je bila ta igra omejena le na piknike ali obmorske kempe, pogosto pa tudi podkrepljena s kakšnim vinčkom. Jebiga, jaz sem kulturnica in ne športnica. S pomočjo sodelavke in dobre volje sem se nekako skompletirala.
Nisem se šparala, veselo sem padala po tleh, ko sem lovila žogice, in čopki so bili na koncu premočeni. Aha, ljudje najamejo igrišče za eno uro, mi smo špilali dve, ker je bilo pač prosto. Točk nismo šteli, ker jaz ne poznam pravil, in moram potem preveč paziti komu gre kakšna žogica za servote. Kakorkoli, jaz sem se prišla rekreirat, ne pa se omejevat v neke okvirje in komplicirati.
Po vseh teh dejstvih, bi morala imeti danes hude težave z vstajanjem iz postelje. Preseneča pa me, da me ne boli popolnoma nič. Malce čutim mišice med lopaticami in desno podlaht, ampak to ni niti muskelfiber. Ne štekam.
Sicer pa; Matej, če še kaj bereš moje blogovske izpade, ti sporočam, da grem lahko zdaj tudi jaz na badminton.
Glede na dejstvo, da nisem bila v telovadnici od srednje šole, sem imela težave že pri izboru primernih oblačil in obuval. Dolge/tričetrt/kratke hlače? Je tam mrzlo ali hladno? A moram res oprati superge? Kaj je problem tega črnega podplata? A ga pobarvam z alkoholnim flumastrom? Še huje; prvič sem špilala badminton v dvorani, ker do sedaj je bila ta igra omejena le na piknike ali obmorske kempe, pogosto pa tudi podkrepljena s kakšnim vinčkom. Jebiga, jaz sem kulturnica in ne športnica. S pomočjo sodelavke in dobre volje sem se nekako skompletirala.
Nisem se šparala, veselo sem padala po tleh, ko sem lovila žogice, in čopki so bili na koncu premočeni. Aha, ljudje najamejo igrišče za eno uro, mi smo špilali dve, ker je bilo pač prosto. Točk nismo šteli, ker jaz ne poznam pravil, in moram potem preveč paziti komu gre kakšna žogica za servote. Kakorkoli, jaz sem se prišla rekreirat, ne pa se omejevat v neke okvirje in komplicirati.
Po vseh teh dejstvih, bi morala imeti danes hude težave z vstajanjem iz postelje. Preseneča pa me, da me ne boli popolnoma nič. Malce čutim mišice med lopaticami in desno podlaht, ampak to ni niti muskelfiber. Ne štekam.
Sicer pa; Matej, če še kaj bereš moje blogovske izpade, ti sporočam, da grem lahko zdaj tudi jaz na badminton.
19. oktober 2005
Ego na tripu
Sicer sem sesuta, neprespana in na pol v komi, ampak dobre volje. Počutim se, kot bi žarela. Če so dnevi našopani z delom, telesnimi aktivnostmi in druženji, je na koncu telo izžeto, glava končno prazna, počutje pa fenomenalno.
In po nekaj uricah spanja spet čutim, da bi vsega še več. Še več dela, še več neumnosti, še več obiskov in še več aktivnosti, ker očitno zmorem še več. Misli so bistre in lahkotne, sestanki uspešni in presenetljivo zabavni, čutim željo po pisanju in novih izzivih, obiski so prijetni, aktivnosti naporne in ne zebe me več.
Vse je tako zelo preprosto.
(do nadaljnega pač ;))
In po nekaj uricah spanja spet čutim, da bi vsega še več. Še več dela, še več neumnosti, še več obiskov in še več aktivnosti, ker očitno zmorem še več. Misli so bistre in lahkotne, sestanki uspešni in presenetljivo zabavni, čutim željo po pisanju in novih izzivih, obiski so prijetni, aktivnosti naporne in ne zebe me več.
Vse je tako zelo preprosto.
(do nadaljnega pač ;))
18. oktober 2005
Voajerka
Dejansko spremljam Bar.
Že trikrat sem imela prižgan POP TV, da sem videla, ko se je oddaja začela. In potem sem kar gledala. Še huje; zanima me, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Celo ustvarjam si mnenje o nastopajočih. Režim se smešnim izjavam. Hudo mi je, ko se kateri revež v tisti medijski kletki joče zaradi pritiska, ki so mu izpostavljeni.
"It's beyond my control."
Počasi dojemam, kaj je čar tega voajerizma. Glavni je užitek, ki je hkrati prekletstvo medijev in njegovih najbolj donosnih vsebin - predvsem tabloidov, resničnostnih šovov, human interest stories ... to je eno samo razkrivanje zasebnega in celo intimnega javnosti.
"It's beyond my control."
In to me zopet spomni na genialen film in roman v pismih Nevarna razmerja. Choderlos de Laclos je že v 17. stoletju dojel in zapisal vse, kar vsak dan znova lahko spoznavamo ob spremljanju medijskih vsebin 21. stoletja. V Nevarnih razmerjih si bivša ljubimca obljubita zavezništvo. Skupaj manipulirata in tketa spletke s tretjimi osebami. Komunicirata prek pisem. Problem, zaplet in razplet tega večdimenzionalnega romana temelji na prepletanju javnega in zasebnega. Zasebna pisma pridejo v javnost. To uniči avtorja pisem in njune žrtve. Vendar takrat je že prepozno in vse je rokah javnosti, ki pa nikoli ni bila posebej empatična, ampak si je kvečjemu želela novih linčanj. In vprašanje je le, kako daleč še gremo ...
Kruha in iger ...
In jaz bom verjetno še naprej gledala tale Bar. Ni druge.
It's beyond my control.
Že trikrat sem imela prižgan POP TV, da sem videla, ko se je oddaja začela. In potem sem kar gledala. Še huje; zanima me, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Celo ustvarjam si mnenje o nastopajočih. Režim se smešnim izjavam. Hudo mi je, ko se kateri revež v tisti medijski kletki joče zaradi pritiska, ki so mu izpostavljeni.
"It's beyond my control."
Počasi dojemam, kaj je čar tega voajerizma. Glavni je užitek, ki je hkrati prekletstvo medijev in njegovih najbolj donosnih vsebin - predvsem tabloidov, resničnostnih šovov, human interest stories ... to je eno samo razkrivanje zasebnega in celo intimnega javnosti.
"It's beyond my control."
In to me zopet spomni na genialen film in roman v pismih Nevarna razmerja. Choderlos de Laclos je že v 17. stoletju dojel in zapisal vse, kar vsak dan znova lahko spoznavamo ob spremljanju medijskih vsebin 21. stoletja. V Nevarnih razmerjih si bivša ljubimca obljubita zavezništvo. Skupaj manipulirata in tketa spletke s tretjimi osebami. Komunicirata prek pisem. Problem, zaplet in razplet tega večdimenzionalnega romana temelji na prepletanju javnega in zasebnega. Zasebna pisma pridejo v javnost. To uniči avtorja pisem in njune žrtve. Vendar takrat je že prepozno in vse je rokah javnosti, ki pa nikoli ni bila posebej empatična, ampak si je kvečjemu želela novih linčanj. In vprašanje je le, kako daleč še gremo ...
Kruha in iger ...
In jaz bom verjetno še naprej gledala tale Bar. Ni druge.
It's beyond my control.
16. oktober 2005
Sanjska dežela
Se bom tretjič vrnila v mojo sanjsko deželo?Danes se mi je zazdela neverjetno blizu.
Bangkok, Khao San, Khmeri, Pad-Thai, tuc-tuc, Chiang Mai, Chiang Rai, Krabi, Railay Bay, Ko Phi-Phi, Ao Nang ...
... vsega sem se spomnila.
Predvsem pa poletja. Poletja sredi zime!
In rada bi še ...
Morda mi bo tokrat končno uspelo pritivoriti nekaj cvetja. Prvič nisem imela dovolj denarja, ker sem res porabila vse do konca in si še izposodila od sopotnika. V drugem poskusu sem kupila lično zapakirane rože, vendar so prišle le do passport kontrole na londonskem letališču. Babi je zopet ostala brez orhidej, jaz pa sem nekomu bistveno olajšala skrb za glupo valentinovo. Gre v tretje rado?
12. oktober 2005
Lovleee taktika
Vsi popiti piri se ne morejo absorbirati v telo. Nekaj piva izhlapi skozi pore. Veliko ga odteče po kotih, pod klopi in po vseh mogočih lokacijah v bližini štadiona, kjer neobremenjeno prehaja v okolje. Veliko hlapov uide kar skozi usta, količina pa se še poveča, če se pivci derejo, pojejo, skačejo in rigajo. V primeru, da je množica pivcev velika, je tudi količina prostega alkohola v okolju velika.
Štadioni imajo specifično zaprto amfiteatrsko arhitekturo, ki omogoča lažje kopičenje alkohola, ki prosto kroži v okolju. Največ se ga nakopiči na dnu štadiona, nad trato, saj je gostejši od zraka. Žoga in 22 oseb, ki teka po trati, meša zrak (z velikim deležem alkoholnih hlapov) tik nad trato in ga spravlja v pas od 150 cm - 200 cm nad tlemi.
Tekači zaradi svoje dejavnosti pospešeno dihajo in absorbirajo velike količine prostih alkoholnih hlapov. Polovica tekačev hlape zelo dobro prenaša, saj so jih vajeni in jim celo predstavljajo psiho-fizično stimulacijo, ki pozitivno vpliva na njihovo učinkovitost. Druga polovica tekačev ne pozna ustrezne strategije, ki bi lahko konkurirala prvi.
Le tako lahko pojasnim vsa danšnja neuspela slovenska streljanja na gol.
Štadioni imajo specifično zaprto amfiteatrsko arhitekturo, ki omogoča lažje kopičenje alkohola, ki prosto kroži v okolju. Največ se ga nakopiči na dnu štadiona, nad trato, saj je gostejši od zraka. Žoga in 22 oseb, ki teka po trati, meša zrak (z velikim deležem alkoholnih hlapov) tik nad trato in ga spravlja v pas od 150 cm - 200 cm nad tlemi.
Tekači zaradi svoje dejavnosti pospešeno dihajo in absorbirajo velike količine prostih alkoholnih hlapov. Polovica tekačev hlape zelo dobro prenaša, saj so jih vajeni in jim celo predstavljajo psiho-fizično stimulacijo, ki pozitivno vpliva na njihovo učinkovitost. Druga polovica tekačev ne pozna ustrezne strategije, ki bi lahko konkurirala prvi.
Le tako lahko pojasnim vsa danšnja neuspela slovenska streljanja na gol.
09. oktober 2005
Deep True Love 2
Eto, našopana z aspirini, operilom, neoangini, c-vitaminom in smrekovcem sem šla na koncert Demolition Group v Rdečo ostrigo.
Bend ima dodatnega saksofonista in novega basista namesto Nikole. Še vedno so natančni in uigrani, čeprav Friški ni padel toliko notri, da bi zašvical kot žival in si slekel majico. Tudi to smo že doživeli in priznam, da ta gesta doda nekaj k splošnemu vtisu. Igrali so vse - od Gasterbajterskih Japancov, dva ali tri komade iz Deep True Love, The Model iz Trans Slovenia Express, približno pet komadov iz Neovangelija in tri iz plate Bič, luč & upanje. Slišala sem dva še neizdana komada in baje da si ju bomo lahko v kratkem prenesli z njihovega sitea. Noben od teh ni bil tisti, ki sem ga slišala že pred kakšnimi tremi leti in mi je deloval kot super sexy hitič. No, vseeno si bom tudi ta dva z veseljem prenesla v zasebno fonoteko.
Škofjeločanom zamerim, da niso tulili in ploskali vsaj toliko kot jaz, ker še vedno verjamem, da bi se muzičarji vrnili še za kak komad. No, tolaži me dejstvo, da so se Demolišni odločili vzdrževati koncertno kondicijo in da jih bom (upam, da kmalu) videla še v kakšnem drugem okolju.
Ni mi žal, da sem šla v kilavem fizičnem stanju na koncert in še bolj zbolela. Itak sem vedela, da me to čaka. Sedaj z zabasanimi dihalnimi potmi po litru čaja z medom, dveh limonadah in intenzivnem sprejanju z angalom-s pijem že tretji smrekovec in si govorim, da je to najbolj učinkovito domače zdravilo.
Bend ima dodatnega saksofonista in novega basista namesto Nikole. Še vedno so natančni in uigrani, čeprav Friški ni padel toliko notri, da bi zašvical kot žival in si slekel majico. Tudi to smo že doživeli in priznam, da ta gesta doda nekaj k splošnemu vtisu. Igrali so vse - od Gasterbajterskih Japancov, dva ali tri komade iz Deep True Love, The Model iz Trans Slovenia Express, približno pet komadov iz Neovangelija in tri iz plate Bič, luč & upanje. Slišala sem dva še neizdana komada in baje da si ju bomo lahko v kratkem prenesli z njihovega sitea. Noben od teh ni bil tisti, ki sem ga slišala že pred kakšnimi tremi leti in mi je deloval kot super sexy hitič. No, vseeno si bom tudi ta dva z veseljem prenesla v zasebno fonoteko.
Škofjeločanom zamerim, da niso tulili in ploskali vsaj toliko kot jaz, ker še vedno verjamem, da bi se muzičarji vrnili še za kak komad. No, tolaži me dejstvo, da so se Demolišni odločili vzdrževati koncertno kondicijo in da jih bom (upam, da kmalu) videla še v kakšnem drugem okolju.
Ni mi žal, da sem šla v kilavem fizičnem stanju na koncert in še bolj zbolela. Itak sem vedela, da me to čaka. Sedaj z zabasanimi dihalnimi potmi po litru čaja z medom, dveh limonadah in intenzivnem sprejanju z angalom-s pijem že tretji smrekovec in si govorim, da je to najbolj učinkovito domače zdravilo.
06. oktober 2005
03. oktober 2005
Svašta!
Saj sem navajena vsega hudega, spoznala sem že številne bolj ali manj bizarne trženjske metode. In zadeva ni tako zelo presenetljiva, ampak vseeno ...
Tale embalaža zavzame pol navadne nosilne vrečke, strga taisto vrečko, če želi človek vsaj malo zafilati hladilnik, in terja akrobacije na poti od trgovine do doma. In kaj se skriva v škatli?
Tale embalaža zavzame pol navadne nosilne vrečke, strga taisto vrečko, če želi človek vsaj malo zafilati hladilnik, in terja akrobacije na poti od trgovine do doma. In kaj se skriva v škatli?
01. oktober 2005
Inteligentno in zabavno
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
