Walk the Line Stoned

V zelo kratkem času sem si ogledala dva biografska filma o dveh glasbenikih: Stoned in Walk The Line.

Oba - Brian Jones in Johnny Cash sta bila markantna glasbenika, kitarista, njuna glasba je izhajala iz blues in gosspela, vendar pa je vsak našel svoj zvok in zapustil neizbrisen glasbeni pečat. Oba sta tudi konzumirala tabletke in oba sta mrtva. Veliko je podobnosti med omenjenima filmoma, a še več razlik.

Hoja po robu ima zgodbo in igralce, ki jim verjamemo. Jaoquin Phoenix je odlično upodobil človeško temačno narv, bolečino in skrivnostnost, hkrati pa ohranil trenutke sreče in spekter občutkov in celo neke vrste življenjsko radost zaradi katere Cash ni nikoli obupal, ampak se pobral in vstal. Take vloge mu ustrezajo. Reese Witherspoon je za vlogo June Carter prejela oskarja in je v filmu prikazana bolj kot ne svetnica, vendar če pomislimo, da je lik nastal na osnovi Casheve avtobiografije tudi ne bi moglo biti drugače.

Nasprotno pa se film Divji in zadeti na trenutke vleče, zgodba je suhoparna in zdi se, da prav noben od karakterjev ni posebej dobro zgrajen. Odnosi med liki so prazni, neutemeljeni in gledalcu nejasni. Resda se večji del filma navezuje na psihadelično obdobje glasbenika v osami, a vendar tudi takrat se zgodijo odločilni preobrati ali reminiscence, ki pa se treznemu gledalcu zdijo bolj ugibanja kot pa posnetki preteklosti.

Oba filma sta prežeta z odlično muziko, zaradi katere sem že iskala soundtrack in zbirko Cashevih pesmi, ki človeka dejansko odpeljejo. Zvok vlaka, samotna ježa in zgodbe, ki jih piše življenje. Ker trenutno še nimam celotne zbirke še vedno prisegam na Cashevo interpretacijo čudovite pesmi Trenta Reznorja Hurt, ki je naravnost srce parajoča. Tu sem že pred ogledom filma prepoznala razliko. Nine Inch Nails so nedvomno ustvarili odličen komad, ampak Cash mu je dodal življenjsko patino.

"I learn from my mistakes. It's a very painful way to learn, but without pain, the old saying is, there's no gain."
(Johnny Cash)

I hurt myself today

To see if I still feel

I focus on the pain

The only thing that's real
(Hurt; Trent Reznor)

Bučke

Sezono bučko imam zelo rada. Prvič zato, ker je ta sezona v mojem priljubljenem letnem času in drugič zato, ker so v tej sezoni permanentno v hladilniku bučke. Bučke so super. Že ime je tako ljubko in simpatično, da ga z veseljem uporabljam. Recite naglas: "Bučka". A slišite ta prijeten zven glasov v besedi "bučka"? No, kakorkoli; zdaj je čas bučk!

Marsikdo me vpraša, kaj zaboga počnem s toliko bučkami. In kaj se iz bučk sploh lahko naredi? Najhujša je bila pripomba nevedneža, ki je celo naglas rekel, da so bučke za prašiče. Zmota, strašanska zmota.
- kuskus z bučkami, malancanami, papirko (lahko tudi z grahom, koruzo ali s čimerkoli pravzaprav)
- filane in pečene bučke z mletim mesom in/ali zelenjavo (na vrhu sir ali kisla smetana, poleg pa pečen krompir)
- pražene na lističe narazane bučke v solati
- debelejše šnite bučk pečene na olivnem olju s sirom na vrhu (pri igranju z okusi uporabimo dodatke: timijan, česen, sojina omaka in različni siri)
- pohane bučke
- bučke z jajci
- pražene bučke (s česnom) kot enostavna zelenjavna priloga
- bučke v smetanovi omaki (poleg rezancev)

Obstajajo tudi druge, precej obskurne možnosti priprave jedi z bučkami in priznam, da se teh sama še nisem lotila, sem pa doživela, kako se je z njimi ukvarjala moja cybermati:
- štrudl z bučkami
- kompot iz bučk
- juha iz bučk

Bučke so očitno tako zelo uporabne, da se lahko pojavljajo v vseh obrokih. In ko mi cybermati reče, da pretiravam z bučkami, jaz pa jih imam tudi že dovolj, mi je jasno, da gre poletje počasi k vragu.
- preostanek bučk narežemo na kocke in zamrznemo
Tako bučke tudi v hladnejših dneh spominjajo na prijeten poletni čas.

Birokracija

Neke vrste priročnik za rokovanje s sodobnimi mlini na veter ...

(V podnaslovu namenoma nisem uporabila besedne zveze "boj s sodobnimi mlini na veter", saj je odnos izredno pomemben za uspeh in osebno zadovoljstvo. Pa začnimo.)

Vsi vemo, da obstajajo institucije, ki nam znajo zapolniti čas, okupirati misli in omogočiti stres, ki se prav prileže v teh poletnih mesecih. Prepoznamo jih že po kompleksnem delovnem urniku, ki ga bom zaradi specifičnosti kar navedla:

Uradne ure so na primer:
ponedeljek: 08.00 - 12.00 in 13.00 -15.00
torek: 08.00 - 12.00
sreda: 08.00 - 12.00 in 13.00 -17.00
petek: 08.00 - 13.00

In Ljubljančani smo lahko tega urnika samo veseli, saj je na primer na Jesenicah zadeva še veliko bolj komplicirana in uradne osebe še manj vedo, če jih kaj vprašaš.

Instituticije:
Davčni uprava RS - izpostava ......
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Mestna občina Ljubljana

Lotimo se jih načrtno. Opisani koraki morajo vsi potekati v času uradnih ur. To je optimalen način reševanja problemov, ki temeljijo v že omenjenih institucijah.

1. korak: Telefonsko informiranje (Kaj potrebujem? Kakšen je postopek? Koliko časa traja? Ali je možno? Kaj je naslednji korak?)
2. korak: Zbiranje podatkov, listin, dokazil, fotokopij (Kje imam kaj? Ali lahko pošljete po faksu/pošti?)
3. korak: Strateško zasnovani koraki (Osebni obisk institucij)

Kako teorija izgleda v praksi?
(Vmesne rezultate bom sproti dopolnjevala):
4 težave, ki jih je potrebno rešiti

1. korak:
- 3 nedvignjeni telefoni
- 9 telefonskih sogovornikov
- 6 prevezav
- 2 popisani strani v malem zvezku

1. vmesni rezultati:
- Rešitev treh problemov razumljiva --> prehod na drugi korak
- Rešitev četrtega problema povsem nejasna kljub trem precej identičnim razlagam:
Gospa: "Vi se lahko vpišete v register kot oseba, ki opravlja neregistrirano dejavnost in boste imeli 15% normirane stroške, ampak mi bomo to javili pristojnim in bodo oni ukrepali."
Tamara: "Aha, hvala. Ampak moram priznat', da ne razumem najbolje, zato bom raje nehala drezat' in se ne bom spuščala v tole. Nasvidenje."

Pomembno je, da vemo, kdaj je potrebno nehati in na katerem mestu nas lahko sistem začne nenadzorovano jebati. Tega nikakor ne smemo dovoliti!

... nadaljevanje sledi ...

Stroka

V našem osnovnem blogovskem imeniku sem naletela na nov (ki sploh ni tako nov) blog s strokovno vsebino: Oglaševanje. Namenjen je "strokovnjakom v oglaševalskih agencijah, marketinških oddelkih in podjetjih, ki se ukvarjajo z naprednimi načini promocije".

Razveselila sem se informacije, da bodo zapisi pokrivali "področja poznavanja uporabnikov oz. ciljnih javnosti, ciljev promocije ter pravilnih aplikacij tehnologije, znanja in izkušenj za maksimiziranje promocijskega učinka oglaševalcev."

Ugotovitev, da se Martin ukvarja predvsem s spletnim marketingom (sponzorirane povezave, spletno oglaševanje, blogi, spletna mesta), me je spravila v dvome, saj se je nečesa podobnega lotila že Cokan in Vižintin, vendar je Martin v tem pogledu širši in nekomercialen. To mi je všeč. Upam le, da bo upravičil svojo izbiro naslova bloga in se lotil tudi kakšnih drugih oblik oglaševanja, ne le spletnega.

Življenje na vasi

Prejšnji teden sem se pejala proti službi. Na nasprotni strani ceste je stal temen star BMW, poleg njega pa obilnejši možak, ki mi je mahal, naj ustavim. Ustavila sem in možak je pristopil.

Možak: Spricht du deutch?
Jaz: Nur ein bichen ... Do you speek English maybe?
Možak: Little.
Možak: (pokaže proti avtu čez cesto) Kaput. No benzin.
Jaz: Aha.
Opazim, da ima zagorel gospod vsaj 6 ali 7 zlatih zob in ne morem ga ne gledati v zobe.
Možak: Aber Turk. No money. Money card blocked in Slovenia.

V mešanici angleškega in nemškega jezika, ki mi je bila popolnoma razumljiva, mi je predlagal, da mu dam denar za bencin. V zameno mi je ponudil zlato ketno njegove babice. Nisem se spustila v pojasnjevanje, da denar potrebujem za malico, ketno, za katero niti ne verjamem, da je zlata, pa ne bodo sprejeli, ko bom morala plačati.

Pokazala sem jurja:
Jaz: That's all I have. How much do you need?
Možak: Hundret euro. Look, gold... (in mi še kar ponuja ketno njegove babice.)
Jaz: Look, that's all I have. I don't have hundret euro. This or nothing?
Turškemu gospodu se je zdela moja ponudba - hvala bogu - nesprejemljiva. Z roko mi pokazal mednarodno gesto, da sem malo nora, jaz pa sem se z mirno vestjo odpeljala dalje.

No, dobro sem jo odnesla!
Na 53. strani zadnjega Žurnala sem - prepozno - naletela na članek z opozorilom naivnežem, ki radi pomagajo. Podobni primeri pa so se dogajali že pred dvema letoma. Tokratna šola je bila zastonj. Sreča.

Televizija je Luč

Ne gledam televizije. Nimam televizije. (No, to je tudi eden od razlogov, zakaj je ne gledam.) Kljub temu plačujem RTV prispevek in kabelsko TV. To me kot Gorenjko izredno moti, a nekaj je še huje. Resnično obžalujem, da nimam spodobne televizije, ker sem prikrajšana za številna poročila, saj vem, da je tam polno svetlih izjav Drni-lame.

Pripis:
Zaradi pomanjkanja luči, ki bi osvetljevala mojo Pot, sem si včeraj ogledala film Kundun, biografski film o 14. Dalajlami, ki jo je režiral Martin Scorsese. Nisem doživela nirvane, vseeno pa sem bila dovolj navdušena nad fotografijo in kostumografijo, da se me je film o zatiranih in miroljubnih Tibetancih dotaknil.

Prikupno predvidljivo

On jo kliče, pošlje elektronsko pošto, tri dregljaje in prijazna ljubeča sporočilca na MSN, ona se ne odzove, ker je ravno na sestanku.
Malce kasneje ga ona, raznežena po vseh sporočilcih, poskuša priklicati nazaj, vendar se on ne oglasi.

Končno se ujameta, ko je on ravno v bifeju in naroča pijačo.
Sledi kratek pogovorčič in nato on reče:
"Nič, veš kaj, zdej je pir pršu, te pol še kej zvrcnem."

Kako najdemo Centifugo?

hudiča - lepa slovenska kletvica; podpiram
pravi moški - sem zdefinirala, ja
bruhanje - krivim Nimfi in jaKovo "raketo"; poudarjam; jaz nimam s tem ničesar!
prehranjevalne verige opic - izvolite k orangutanu
bolečina v stegnu - ne klič'te hudiča, lepo prosim, ker je lahko hudo in krvavo
življenje v ribniku - misterij
žehta - jasno, to spada k centrifugi
opuščaj tipkovnici - tam, kjer vprašajček in ne držati Shifta, pa bo opuščaj
the kelly family komadi - niso jih našli
ključ za avtomat - tega pa jaz nisem našla in avtomat še vedno krade denar!
moja ljubka muca - brez umazanih misli, prosim
pohotnice - brez komentarja
kis patra ašiča - verjetno očisti tudi vašo auro
društvo kozmetičark - bu?
what does na zabavi mean - it means you will have fun
bučke z jajci - ljubše so mi filane bučke. Z jajci pa jih pripravite približno tako kot gobe z jajci, le da so bučke
elektronske nagrobne sveče - joj, ljudje, to je grozn!

Fizikalni moment

Fasciniral me droben - a jako pomemben - detajl. Že v soboto sem bila navdušena nad načinom vstavljanja kavlja globje v betonsko steno mojega balkona, vendar nisem vedela, da je tehnika tako izpopolnjena in unikatna.

Kot je razvidno, je fant uporabil kladivo, ki ga je zataknil v kavelj. 23-centimetrsko držalo kladiva je postalo ročica r. Z roko je na ročico tvoril kot 90 stopinj in uporabil manj sile F. Ustvaril je navor M in tako lažje privil kavelj.

M = r F sin fi

Model, čigar spretna roka je fotografirana, mi je zaupal, da si je postopek kratkomalo izmislil. No, morda sem res malce pristranska, bojda celo osladna, ampak kljub temu sem navdušena nad priročnostjo, iznajdljivostjo in novo naučeno tehniko, ki bo samski punci še dobro služila. Učinkovitost pa je vedno pomembna in hvalevredna lastnost za vse priložnosti.

Primer, da vidimo, kako življenjsko uporabna je lahko srednješolska fizika:

F = 5N
d = 23 cm = o,23 m = r
grška črka fi = 90°
M = ?
______________

M = 0,23 x 5 x sin 90°
M = 0,23 x 5 x 1
M = 1,15 Nm

Ne vem točno, kaj mi ta informacija pove. Morda bi morala zastaviti drugače in računati, kako dolga mora biti ročica, če želimo uporabiti silo 2 N, vendar mi to ne bi pomagalo, saj je kladivo takšno kot je. Še ena uporabna naloga pač.

Moja plaža

Po prejšnjem vikendu, ko je popolna plaža postala mojstranška sipina sredi Save Dolinke (bližje, ceneje, manj gneče kot na morju), sem tokrat našla še bolj priročno alternativo.

Domača plaža ponuja sveže morsko kosilo, okusen desert, obilo sprostitve in izležavanja ob glasbeni spremljavi, ki jo je zagotovil Bob Marley. No, tako postrežbo si je potrebno tudi malce prislužiti s spretnimi moškimi rokami.

Ob sončnem zahodu se na plaži prileže nov poletni hit - cocktail Green Island Ice Tea. Krasn!


Pripis: Če kdo ve, kje lahko kupim pravo tajsko visečo mrežo iz tekstila, naj mi, lepo prosim, javi, saj se je izkazalo, da slovenske niso vredne svojega imena. Le ta mi manjka, da bo občutek še bolj pristno uživaški. Vse ostalo trenutno imam!

Orange

Blodnja je začela, Nimfa nadaljevala. Obe sta se tako lepo pofarbali, da me je res zanimalo, kako je z mojo auro in če se barvno skladam z mojima čarovnicama. Par šokov se skriva v tej definiciji in izboru besed, ampak se moram do neke mere kar strinjati ...

Moja aura je oranžna.

Your Personality: A total daredevil, you'll try any thrill. You're easily bored and you prefer to be on the go. You in Love: You see love as an adventure, and you find most men dull. You need a man who challenges you! Your Career: Your ideal job is flexible, fun, and maybe a little dangerous. You have the makings of a private investigator or extreme athlete.

Preverite svojo auro brez žajfanja in masaž.

Ženske in tehnika

Ne vem, ali je za razne pretekle dogodke krivo:
A.) žensko popravljanje izpušne cevi na avtocesti ali
B.) dejstvo, da se fantje ne znajo zorganizirati.
Verjetno oboje, saj drugih razlogov nimam.

No, če je posredi le en auspuh, mi je iskreno žal, da že prej nisem vsak mesec zapeljala na kak odstavni pas, tam izpulila hudiča in ga potem montirala nazaj z žensko McGyver opremo.

Opažam namreč, da sem bila v zadnjem času deležna več občudovanja, pohval in vsesplošne naklonjenosti z raznih moških strani. Če se je nekdo v komentarjih še pred nedavnim vsajal, kako smo ženske neverjetno ponosne, ko nekaj preprostega sestavimo, pa ni to nič v primerjavi s pohvami tistih, ki so videli sestavljen delovni kompleks ali slišali za mojo rešitev z avtoceste. Očitno se take reči fantom zdijo zelo pomembne, zanimive, včasih pa celo erotične. Vzeto na znanje.

Kjub temu, da mi tovrstna naklonjenost neizmerno godi, moram žal marsikoga zavrniti, ignorirati in se ga pač na nek drug način rešiti. Problem vidim v tem, da se fantje očitno ne znate zorganizirati. Pol leta ni bilo nikogar na spregled, sedaj pa bi vsi naenkrat hodili "gledati stanovanje", se družili, me obiskovali in bogvedi kaj vse. Žal ne bo šlo!

Najbolj je nasrkal my boyfriend (ameriški striček Nimfetke), s katerim sva se razšla kar prek Nimfinega telefona (svoje cifre mu pač nisem želela razkriti). Res, nisem bila najbolj sočutna:
"I think our relationship won't work. I'm leaving you although you are leaving Slovenia tomorrow. It's not you. It's me."
Razumel je in se mi celo opravičil, ker ni zvrtal tistih lukenj v kopalnici, da končno namontiramo omarico, kjer ji je mesto. Pomirila sem ga:
"Don't worry, I will try to find another boyfreind, soon."

Do takrat prisegam na tehniko! Tehnika je pomembna.

Za moje bralce

Načeloma se ne maram ponavljati, če to ni konceptualno utemeljeno, ampak moji bralci, ki so nekoč strastno zbirali značke, si zaslužijo posebne tretmaje. Evo, še nekaj značk ... za moje navdušene bralce.

Nekaj igračk:

Legendarna broška dobrega moža iz Negove. (Nikoli nisem prav dobro razumela, kaj je ta človek govoril, ampak kljub temu je bil občudovanja vreden. Nekje imam celo še njegovo knjigo Trnova pot.)


Tole pa smo zamudili ta vikend, ker nismo šli na EXIT.

PS: A sem že povedala, da so blogi kul? No, če nisem; blogi so super! :)

Sebi v vednost in razmislek

- Kakšna je verjetnost, da gre človek na Lent, gleda koncert Elvis Jackson in mu medtem v glavo prileti avion (sicer napihnjen, a vendar avion), se ti zatakne v očala, jih sname in vrže nekam desno med publiko? Verjetnost se zdi majhna, a v mojem primeru je kar velika. Tako velika, da me je bilo celo nadaljevanje koncerta strah vsega kar je še priletelo z odra ? In tega je bilo mnogo; milnati mehurčki, toaletni papir (ki lahko pride prav namesto robčka), baloni in razna plaža oprema (2 blazini za napihnit in žoga za v vodo), ki so jo Primorci prinesli Štajercem.

- Punca se lahko znajde brez dedca celo sredi avtoceste, ko pol izpušne cevi odpade in se vleče po tleh. S kuharsko kolegico Zojo sva problem rešili v pičlih desetih minutah. Jaz sem postavila trikotnik in slekla majico, da sva lahko prijeli vročo cev. S pomočjo kozmetičnega ogledalca sva na vseh štirih za avtomobilom našli kavlje in luknje, kamor sva nato s trakovi od prepustnic z Lenta privezali visečo izpušno cev. In še vedno drži (za to gredo celotne zasluge Zoji).

- Vikend je lahko naporen, a vseeno krasen.
- Blogi so kul.

Legende

Ko sem bila mlajša in manjša, sem zbirala značke. Zdaj so se lično zapakirane in zaselotejpane pojavile tam, kjer ima šara svoje mesto - na vikendu. Poleg širokega spektra bralnih, prometnih in Titovih značk, se je našel kupček legendarnih.

Logotipi: (Color Medvode sem umaknila, saj ni niti približno konkurenčen zgornjim legendam.)

Broška s prepoznavno slovensko identiteto, ki se po vsaj dveh dekadah lahko mirno kategorizira kot bizarka z zgodovinsko vrednostjo:

Iščete slab vpliv? Našli ste ga.

Se vam zdi vaše življenje dolgočasno? Si želite postati posebni? Želite, da bi bili takšni vaši otroci? Bi radi, da bo vaša družina zanimiva, drugačna in, če ste dovolj liberalni, celo trendovska?
Zdaj končno ni več vprašanj. Odgovor je pred vami.
Kako?
Preprosto!
Tamara je rešitev!

Danes me je presenetilo dejstvo, da škodljivo vplivam na ljudi. Bo že držalo.

Blodnja je prilezla iz omare in svojim staršem povedala, da ne bo živela tipičnega družinskega življenja in ne bo domov pripeljala zeta. Kljub nerazumevanju staršev, me to veseli, saj mislim, da jo je skrivanje že močno oviralo in bremenilo. Verjamem, da bodo preboleli, vendar pa je Blodnjakov ata v tej družinski tragediji našel pomembno vlogo tudi zame.

Blodnja z menoj prijateljuje in hodi ven.
Ne samo to. Z njo sem bila v toplicah!
Sedaj Blodnja celo stanuje v moji bivši sobi.
Zadeva je očitna! Gotovo je Tamara kriva!

Sobotni špektakel

Dva izmed najljubših blogerjev sta že popisala sobotni špektakel. Spodobi se in pravično je, da enako - vendar bistveno bolj objektivno - storim tudi jaz. Četudi malce kasneje.

Zjutraj (tole je subjektivno, priznam) sem na pol v snu segla po mobilcu in poleg točnega časa zagledala še en neuspel klic Pravega MošKega. Nemudoma sem vrnila klic, saj se mi je dozdevalo, da bo to idealen način prebujanja. Rahla omotica, topel občutek, sobotno jutro, očarljiv moški glas in božajoča mehkoba Njegovih R-jev. Tudi kakšne dobre novice se ob tej priložnosti ne bi branila, a sem bila skromna z željami.

"Dobro jutro, mlada dama!"
Mlada dama - v tem primeru jaz - sem sicer nekaj govorila, vendar mi to ni ostalo v spominu. Ob njegovem vprašanju: "Gresta vidve sami ali gre še kdo?" pa mi je vztrepetalo in zaigralo srce. Na pol v snu sem se nasmehnila. Spomnil se naju je, ker ima prostor v svojem avtu. Ponudil nama bo prevoz ...
"Bi lahko vzeli v avto še mojo malenkost in kolega?"
Nja. Tole me je zbudilo kot strela z jasnega. "JaKa, groz'n si"!
"Ah, ne, mlada dama, le kanček izkoriščevalski."

No, Pravi Moški očitno tudi povsem odkrito izkorišča svoje zveste oboževalke. Ne vem, kako to vpliva na celotno definicijo, saj se ta lahko kaj hitro približa definiciji Škodljivcev.

Samo po sebi me dejstvo, da sem izkoriščana, niti ne moti. Poleg tega je šlo le za JaKo z velikim K. Le kdo bi mu lahko rekel NE? Jaz gotovo ne, saj je vendar že znano, da sem "lahka in voljna". (No, očitno tako zelo znano spet ni, saj se je moj najljubši JaKa krepko zmotil in zvečer dejal, da sem "mehka in voljna". Ta lapsus lingue bom kljub dvoumnosti vzela kot kompliment, saj mu je misli očitno odneslo drugam in ni razmišljal trezno.)

Kljub času in miru, ki mi je bil naklonjen za načrtovanje večernega izleta, sem šla na pot nepripravljena. Zavedanje, da bo v avtu in še cel večer v moji bližini JaKa z velikim K me je očitno zmedlo. Ali pa sem mislila, da me bo njegova prisotnost grela. Ne vem, kaj sem mislila. (Očitno bolj malo.) On je to razumel in mi posodil svojo rdečo ZARA MAN majico, ki me je rahlo grela, dokler nisem dobila na posodo kul nimfetkine bundice/jaknice.

Ansambel Matjaža Ambroža z Njim Samim je prijetno popestril sobotni večer. Njihovi komadi so polni zgodb in to vedno spoštujem. On Sam jih podaja artikulirano, navidez resnobno, a vseeno izredno simpatično in humorno. Koncerta so se udeležili predvsem prijatelji, znanci in ljubice, tako da sva z Nimfetko verjetno malček izstopali.

Najbolj me je navdušil bobnar Uroš Buh, ki je po mojem skromnem mnenju tudi izreden pevec (in vsekakor boljša izbira kot Phil Collins). Hkrati bi omenila, da fanta domnevno tudi poznam, saj smo bili v času srednješolskega izobraževanja skupaj kulturno aktivni.

Nastop je bil kratek. Pričakovali smo tri goste, vendar je ostal njihov nastop potuhnjeno neizveden. Izvajalci so navdušeni publiki namenili še en podaljšek, kljub temu pa sem ostala brez napovedanega komada o projektih, implementacijah in še nečem. Nedvomna škoda.

Glede na dejstvi, da občinstva ni bilo veliko in da je bil sobotni večer, smo pričakovali še kakšno druženje z bandom, vendar je Ansambel Matjaža Ambroža in On Sam očitno že preveč slaven za takšno vedenje. Fotografiralo se jih je skoraj tako kot Depeche Mode in to je zadosten dokaz, da se jim z oboževalci in oboževalkami ni potrebno kaj dosti ukvarjati. Skoraj vsi nastopajoči so odšli skozi poseben VIP izhod. Nad njihovim uspehom sem vsekakor zadovoljna in jim ga iz srca privoščim!

Žal pa mi še vedno ostaja neznanka, kateri oddelek srednje šole je obiskoval že omenjeni pevskotalentirani bobnar. In ker vsakogar, katerega oddelka se ne spomnim več tako dobro, umestim v Srednjo železničarsko šolo, bo tam svoje mesto do nadaljnega zasedal tudi bobnar slovitega ansambla Matjaža Ambroža.