Neverjetno, ampak pisala bom o pedagoških pristopih in otrocih.
Hribi me, odkar vem zanje, asociirajo na nekaj skrajno neprijetnega. Če dobro pomislim, nimam nič proti hribom, ampak prva asociacija je kljub temu vedno negativna. Lahko bi rekla, da sem spet sama kriva, vendar je napočil čas, da začnem krivdo valiti tudi na druge. Na primer na starše.
Pretekli teden mi je nek hribovski navdušenec razlagal, na kako gre on rad v hribe in z njim gredo tudi njegovi otroci. In pri tem se imajo celo lepo. Bojda obstaja tudi neka knjiga, ki staršem pomaga, da otroka na pravi način seznanijo s tem početjem. No, in potem sem primerjala moje izkušnje iz otroštva.
1. Otroka
vključimo v pogovor o izletu in poti. Kratko obvestilo, da gremo jutri v hribe, ni ravno sodelovanje v pogovoru.
2. Otrok mora biti dovolj star in
pot mora biti primerna. Morda cel dan hoje ni idealen izbor za 6-letno dete. Morda tudi pot: Komna - Sedmera jezera - KOMARČA!!! ni najbolj primerna.
3. Med hojo se z otrokom
pogovarjamo, tako da lahko celo sodeluje v pogovoru. Po možnosti tako, da kaj celo razume in ne debatiraš o službi, politiki in podobnih odraslih temah.
4. Otroka motiviraš med potjo, da vmes celo pozabi na samo hojo ali pa mu je hoja zanimiva. Pripoveduješ mu
izmišljene ali resnične zgodbe o luni, škratih, živalih ... Slaba motivacija pa je, če govoriš:
"Lej, Tamara, samo še do tistega ovinka, potem boš pa sendvič dobila."5. Do otroka smo iskreni in mu
ne lažemo. Če ima za seboj že eno slabo izkušnjo z Viševnikom, mu nikakor ne zagotavljamo:
"Saj ne gremo na Viševnik. Res ne gremo!", potem pa ga po nekaj urah hoje seznanimo z "veselo" novico:
"Evo, zdej si pa na Viševniku, pa si rekla, da nočeš gor. A ni lepo?" Najverjetneje mu ne bo lepo.
6. Zelo lahko se zgodi, da otroku
razgled ne bo predstavljal vrhunca dneva. Sploh po vseh nepravilnih načinih, ki sem jih opisala zgoraj. Materin stavek:
"Joj, poglej kako je lepo! S tem razgledom je pa poplačan ves trud," bo zvenel kot slaba šala. Saj moramo vendar še dol!!! Po možnosti po malo daljši poti, ki pa je zato
"toliko bolj prijetna".
Po vseh tovrstnih pripetljajih (in celo njihovih večkratnih ponovitvah) otrok razvije svoje veselje, ki nima nobene zveze s starševskim veseljem do hribolazništva. Popestritev izleta mu predstavljajo živali, s katerimi rad navezuje stike (ovčke, kače, kravice, ribice ...). Včasih so zanimive celo mrtve živali.
Ultimativni užitek tak otrok doživi, ko se vsede v smrdeč in od vročine razbeljen avto. Takrat ve, da je rešen, in gre samo še domov.