Super Green*

Zelena je živahna in prijetna barva.
Nekaterim se zdi pomirjujoča. Meni ne. Všeč mi je!

Keep it green and live supreme!

*

Delfini za psihoanalizo

Blogi so se že mnogokrat izkazali za koristne. Komentatorji so ponudili celo številne (do 100 smo prišli) psihoanalitične nasvete. Prav zato se obračam na blogosfero. Redko se spominjam sanj in kadar se jih so te zelo ... močne, emocionalne, simbolne. V takih primerih sem celo že odpirala Sanjsko knjigo - Simbolika sanj od Freuda do Junga. Že nekajkrat pa je nastopil problem in danes tudi.

Že četrtič sem sanjala, da se pogovarjam z delfinom. Včasih govoriva, včasih ne, vedno pa brez težav komunicirava. Te sanje so izredno čustvene, ker v njih jočem ali pa se smejim. Prav to me navadno tudi prebudi - lasten smeh ali jok. Četudi se jočem, sanje niso nikoli zares neprijetne. Dogajanje ni nikoli enako.

Evo današnje:
V kleti starega gradu smo gostovali s predstavo. Če smo želeli izvesti predstavo ali karkoli naj bi tisto že bilo, smo se morali najprej preživeti in se boriti z drugo skupino, ki nas je zaklenila v drug in neprijazen prostor. Z nami je bil tudi delfin. Nismo mogli priti do vode, zato je kazalo, da bo prav Fliper (je, res mu je bilo tako ime - prvič) prva žrtev. Aja, vedeli smo, da se obeta še požar. Slabo je kazalo z delfinom, zato sem ga odnesla do skal, kjer je bil svež zrak, po skalah pa je teklo nekaj vode, ki se je nabirala v luži pod njimi. Fliper je prišel k sebi in ni želel ostati tam, ker je želel pomagati. Malo sem jokcala, ker je bila situacija res brezizhodna in ganljiva. Nato sva naredila drzen načrt, da se jaz infiltriram v drugo skupino, ukradem ključe, on pa si bo opomogel in poskušal v pravem trenutku zrušiti kup skal. Bilo je napeto in vem, da sem najbolj cvikala, da me razkrinkajo z ukradenimi ključi med reševanjem naše skupine.

Torej najbolj pomembni simboli so:
delfin, ključ, načrt, kraja, ukana, pomanjkanje vode in zraka.

Moja smola: DELFIN kot najbolj prezenten motiv sploh ni zabeležen v omenjeni Sanjski knjigi. Pa mi analizirajte, če znate.

CentriNovosti

Že nekaj časa klikam po blogih, ki sem jih po nemarnem izpustila v blogroli:
Lažnivce odlikujejo zabavna vsebina, skrivnostnost in izpopolnjeni slogi pisanja.
Ideja je zanimiva, pestra in duhovita.

Med mojim jamranjem pa je Robi naprogramiral, dodal in uredil veliko reči v zbirki Slovenskih Blogov. Če ste bralci večih blogov, vam bo verjetno prav prišla registracija, saj si lahko v poseben zavihek nastavite priljubljene bloge.

In ja, malce je že gneča v desnem robu in zato bo kdo tudi izbrisan. Nič osebnega.

Izjava za javnost: jaz in deca

Mulo in Beti sta me je v komentarjih prejšnjega zapisa malce zajebavala. Tudi sicer se je ustvarila neka grda in neresnična fama o meni in otrocih. Čas je za pojasnilo.

Otroci so verjetno čisto fajn, če vsi tako trdijo. Ker jih nimam, ne vem natančno, ampak nekaj že mora biti na tem.

Z otroki se prav lepo razumem, če niso pretirano razvajeni, zaspani ali glasni. Nekaj otrok sem nosila po rokah, polbratca pa pazila in celo previjala!!! Distanca do otroških tem v obče se je razvila zaradi invazije nosečnic in mladih staršev, ki govorijo le o otrocih, še bolj pa zaradi diskriminicaje. Prav zato se še vedno raje družim z mladimi starši takrat, ko njihovo dete spi ali pa je v varstvu. Brez problemov pa se ponudim za varuško, če jim s tem lahko pomagam.

Tako. Načeloma nimam nič proti otrokom, le jaz imam za zdaj raje mačke.


Tole zgoraj je dokaz št. 1 - avtorica bloga je pristno raznežena zaradi rahlo pomečkanega, 2-3 dni starega fantka. Dokaz št. 2 prikazuje par let mlajšo avtorico z otroškim velikanom.

Otrok in gora

Neverjetno, ampak pisala bom o pedagoških pristopih in otrocih.
Hribi me, odkar vem zanje, asociirajo na nekaj skrajno neprijetnega. Če dobro pomislim, nimam nič proti hribom, ampak prva asociacija je kljub temu vedno negativna. Lahko bi rekla, da sem spet sama kriva, vendar je napočil čas, da začnem krivdo valiti tudi na druge. Na primer na starše.

Pretekli teden mi je nek hribovski navdušenec razlagal, na kako gre on rad v hribe in z njim gredo tudi njegovi otroci. In pri tem se imajo celo lepo. Bojda obstaja tudi neka knjiga, ki staršem pomaga, da otroka na pravi način seznanijo s tem početjem. No, in potem sem primerjala moje izkušnje iz otroštva.

1. Otroka vključimo v pogovor o izletu in poti. Kratko obvestilo, da gremo jutri v hribe, ni ravno sodelovanje v pogovoru.

2. Otrok mora biti dovolj star in pot mora biti primerna. Morda cel dan hoje ni idealen izbor za 6-letno dete. Morda tudi pot: Komna - Sedmera jezera - KOMARČA!!! ni najbolj primerna.

3. Med hojo se z otrokom pogovarjamo, tako da lahko celo sodeluje v pogovoru. Po možnosti tako, da kaj celo razume in ne debatiraš o službi, politiki in podobnih odraslih temah.

4. Otroka motiviraš med potjo, da vmes celo pozabi na samo hojo ali pa mu je hoja zanimiva. Pripoveduješ mu izmišljene ali resnične zgodbe o luni, škratih, živalih ... Slaba motivacija pa je, če govoriš: "Lej, Tamara, samo še do tistega ovinka, potem boš pa sendvič dobila."

5. Do otroka smo iskreni in mu ne lažemo. Če ima za seboj že eno slabo izkušnjo z Viševnikom, mu nikakor ne zagotavljamo: "Saj ne gremo na Viševnik. Res ne gremo!", potem pa ga po nekaj urah hoje seznanimo z "veselo" novico: "Evo, zdej si pa na Viševniku, pa si rekla, da nočeš gor. A ni lepo?" Najverjetneje mu ne bo lepo.

6. Zelo lahko se zgodi, da otroku razgled ne bo predstavljal vrhunca dneva. Sploh po vseh nepravilnih načinih, ki sem jih opisala zgoraj. Materin stavek: "Joj, poglej kako je lepo! S tem razgledom je pa poplačan ves trud," bo zvenel kot slaba šala. Saj moramo vendar še dol!!! Po možnosti po malo daljši poti, ki pa je zato "toliko bolj prijetna".

Po vseh tovrstnih pripetljajih (in celo njihovih večkratnih ponovitvah) otrok razvije svoje veselje, ki nima nobene zveze s starševskim veseljem do hribolazništva. Popestritev izleta mu predstavljajo živali, s katerimi rad navezuje stike (ovčke, kače, kravice, ribice ...). Včasih so zanimive celo mrtve živali.
Ultimativni užitek tak otrok doživi, ko se vsede v smrdeč in od vročine razbeljen avto. Takrat ve, da je rešen, in gre samo še domov.

Zaposlena

Pri starosti natančno osemindvajset let, osem mesecev in pet dni sem končno redno zaposlena. Toliko časa je trajalo, da se počutim, kot bi spet po dolgem trudu maturirala, naredila izpit za avto ali pa izgubila nedolžnost.

In jaz imam menda še srečo, ki se je očitno ne zavedam na pravi način. Številni vrstniki z diplomami ali silnimi sposobnostmi so še vedno brez zaposlitve.

Ne maram vrtičkanja!

Nič nimam proti t. i. biozelenjavi. Prav tako se mi zdi koristno, da imajo penzjonerji aktivnost in veselje z delom na vrtu. Celo moja prednica ima svoj vrtiček v industrijski coni Stegne. Vesela sem tudi pridelkov, ki mi jih nameni BioBabi. Moti me le ideja vrtičkanja.

Vrtički so na svojem začetku ljubke, majhne in urejene grede s solato, peteršiljem, paradižnikom, v kotu pa so morebiti kakšne jagode. Nato se naseli na vrtiček gajba za orodje, ki je primerna tudi za sedenje. Vodo je težko nositi in dolgoročno se bolj izplača privleči staro banjo (namesto na kosovni odpad) na vrtiček. Gajba dobi naslonjalo, še malo kasneje pa se poveča in zraste lopa za orodje, pred njo pa klopica. Ni dobro, da se klopica zmoči. Zato dobi lopa nadstrešek. Sedaj se klopici pridruži še mizica. No, ampak na vrtu je tako lepo gledati svojo solato in ob jesenskem mrazu je fino, če se v lopo privleče še gašperčka. Seveda je potrebno potem še malo pozidati lopo zaradi boljše izolacije.

Na tem mestu še ne bi bilo nič narobe, če bi imeli v gajbici vsi skupaj orodje, na klopici okoli mize bi bil prostor za vse, v lopi pa bi se pri gašperčku skupaj greli in pili medico. Problem je, ker ima vsak svoje kraljestvo, ki ga veselo širi in ga zaradi strahu pred vdorom sosedov še ogradi (resda običajno le s fižolovimi preklami).
In pozor, to je le primer vrtičkanja! Prispodoba.

Vrtičkanje je širši pojem. Vrtičkanje je slovenski pojem!

In grozno se mi zdi dejstvo, da točno ta vzorec vedenja opazim povsod v tej mali Sloveniji. Celo med blogi.

Grebejo se:
http://www.vecer.si/blog/
http://www.ednevnik.si/blog.php
http://www.delo.si/blog/
http://blog.siol.net/
http://www.rtvslo.si/blog/
Zbirajo:
http://www.siblogs.com/ - še vedno edina zbirka, ki jo upoštevam.
http://www.sloblogi.net/
In zdaj še Fras nekaj masterplaninari.
Gotovo sem koga pozabila ali pa še ni vzklil.

Ali je to res potrebno?

Scenaristika

Že uro in pol poslušam pregovarjanje (to je neke vrste argumentiranega kreganja, ki pa je vseeno skrajno nekonstruktivno) dveh sposobnih mladih človečkov.

Prvi je miren in resen filozof, teoretik, poln argumentov, teorij, velikih in učenih besed.
Drugi je hiperaktiven praktik, samouk, zajebant, gobec, predrznež z dobrimi idejami in obilico kletvic.

Tema pogovora ni znana. Najbližje smo, če rečem, da se pregovarjata "o filmu in osnovnem načinu". Karkoli to že je.

Debata še vedno poteka, ampak že od začetka vem, da bo sklep, o katerem se bosta ta dva lahko strinjala, le en. "On je popoln tepec!"

Mislim, da ne bom čakala konca. Zgodba pač ni zanimiva, če že v naprej poznaš razplet in veš celo, kako bo do njega prišlo.
Lahko noč.

Zaključek neke zgodbe

Tole dolgujem.
Zgodbo nekateri bralci poznate. Če strnem:
Jaz sem se preselila, ADSL priključek pa je za selitev potreboval 29 dni od prejetja vseh soglasij. Po pogodbi imajo časa 30 dni. Amis mi je zaračunal selitev priključka (15.000 sit) IN naročnino za tisti mesec, ko sem čakala na selitev priključka in nisem imela dostopa do interneta.

Sledilo je moje upiranje v obliki treh dopisov in številnih preverjanj. Amis se je zgovarjal na podizvajalca (Telekom Slovenije), mene pa to ni zanimalo in sem vztrajno zavračala račun, ker "storitev ni bila opravljena". V končni fazi sem zahtevala račun za naročnino, ki bo sorazmeren z dostopnostjo storitve. Po domače: naj mi izstavijo račun za 1 (en) dan in ne za cel mesec.

Nekaj mesecev kasneje (zdaj) sem prejela odgovor reklamacijske službe. Še vedno vztrajajo pri svojem:
"Dostop do interneta vam ni onemogočil Amis d. o. o., kar pomeni, da je vaš dostop do interneta deloval ves čas nemoteno, torej ves mesec junij, katerega plačilo naročnine osporavate."

Tukaj moram dodati, da je bil dostop omogočen na stari lokaciji in ni nikomur pomagal kaj dosti. Zato "osporavavam" plačilo, ja.

Ampak sledi lep dramaturški preobrat v zaključku pisma:
"Sporočamo vam, da bomo kljub dejstvu, da je internet dostop ves čas selitve nemoteno deloval, v sled nadaljnega dobrega sodelovanja, na vaš naslov izstavili dobropis za obdobje od 12.6.2006 do 11.07.2006, saj je naše vodilo zadovoljstvo naših strank."

Objavljam, da je stranka sedaj zadovoljna. Hvala.

"A smo vsi mau blogi?"*

Na blogističnem srečanju sem tistim, ki so želeli poslušati, razložila moj pogled na številne prednosti bloganja. Šele takrat sem dojela, da je tega zares veliko.

- Spoznala sem kup novih ljudi.
- Nekajkrat sem našla družbo za smučanje.
- Našla sem novo stanovanje za najem.
- Blogerji so me selili.
- Dva soblogerja sta poskrbela za drobna vzdrževalna dela v zadnjih dveh bivališčih. (Montaža luči in popravilo vsega nedelujočega)
- Dobila sem nekaj dela. (Ja-Ne-zu hvala.)
- Zaslužila sem z oglaševanjem na blogu. (Masterplanerju hvala.)
- Popestrila sem si pomemben del zasebnega življenja.

Kar veliko. In če pomislim še na bronasto nagrado, sem upravičeno zadovoljna. Tako kot z včerajšnjim večerom. Res je, da nisem naredila nobene večje scene ali obležala v solatnem baru, sem pa polupčkala Davida (kar je bil edini predhodni načrt) in temu je sledilo še več lupčkanja, kar je vedno super. Zabava se je iz izhodiščne lokacije preselila v Orto in jaz sem morala oditi zadnja. To se vendar spodobi.

Večer lahko označim kot uspešen in vedite, da imam prilično stroge kriterije glede vikendaških zabav.

* Priredba napisa na JA-NE-zovi majčki.

And the award goes to ...

Če se je Tomaž v prejšnjem zapisu navduševal nad mojim rdečim interierjem, moram povedati, da bom sedaj tudi hodila po rdeči preprogi. In če se je Sedmerec navduševal nad izvajanem lan-partyjev (ja, besedna zveza je oksimoron, non-sense ipd.), moram povedati, da ČETRTO SLOVENSKO BLOGOVSKO SREČANJE gotovo ne bo podobno omenjenemu "partyju".

Zakaj?
Napredovala sem. Vir: si.blogs.awards

Le še slabe tri dni imam časa, da najdem dizajnersko toaleto z globokim dekoltejem, nabavim nove čevlje in si vzamem pol dneva za obisk pri znanem stilistu (ker frizerji niso dovolj dobri). Seveda ne smem pozabiti na kozmetičarko, manikuro, pedikuro in bikini line. Samoumevno in nujno pa je tudi, da sestavim dušoparajoč govor, ki bo prisotnim priklical solze v oči. No, to je šele začetek. Razmisliti je potrebno, kako pričarati ustrezno sceno. To se pač spodobi. Koncept, ki se mi je za zdaj zdel najprimernejši, vključuje mene, obilico alkohola in prevrnjen solatni bar. "Tamara v solati" ali "Centrifuzna solata"? Seveda dopuščam možnost razvoja novih strategij, saj sobotni večer v kombinaciji z restavracijo in alkoholom ponuja pravi poligon kreativnosti.

Aha, še to. Organizatorja opominjam, da lansko leto nisem prejela neke bizarne prestižne nagrade, (ki so si jo očitno izmislili moški za moške, zaslužila pa sem si jo jaz), tako da bi bilo ustrezno, da letos dobim obe.
Hvala za razumevanje.

Tretji poskus

Menda gre v tretje rado.
Morda ...

Navedeno literarno delo naj bi bilo po nekaterih izročilih ob vsakem vzglavju. Nihče ni natančno razložil misterioznega učinka branja božje besede pred spanjem, vendar sama ugotavljam, da konkreten učinek dejansko obstaja.
Pa lahko noč.

Družabnost na vidiku

Stari in zvesti (hm, oboje se sliši prav strašljivo) bralci veste, da je bil eden poglavitnih namenov Centrifuge komunikacija. Še danes je tako. Novih poznastev in družabnosti se ne izogibam, ampak mi že od nekdaj predstavljajo pravo veselje.

Samo predstavljajte si, kakšen spekter novih možnosti in zgodb ponuja kup neznanih znancev. VIPi, giki in friki, pijanci in intelektualci, teoretiki in praktiki, sramežljivci in bizarneži. Internet je tega poln in škoda bi bilo to izpustiti.

Več o tem.

Končno ...

Pogosto se zgodi, da slišim frazo: "Ti si za ožent!" Običajno se nanaša na kak topel obrok, desert, na moje pospravljalne vzgibe ali na dejstvo, da sem "dobra po srcu" (poimenovanje ljubega mi ex-sodelavca). Ne delam si nikakršnih utvar in se popolnoma zavedam, da gre za čisto navadno frazo, ki nima posebnega namena, in mi ne bo niti za kanček spremenila trenutnega življenjskega sloga t. j. samskega življenja.

Ta vikend je prišlo do dramatičnih novosti v vzorcu.

V petek zvečer oz. bolj v soboto zjutraj je na Metelkovi fant, ki je lahko hodil, privlekel ven drugega fanta, ki mu to ni šlo najbolje. Poleg tega je drugemu nekje iz glave na obraz enakomerno kapljala kri. Treznejši je poprosil za robček, dobil dva in hotel ponesrečeneca odvleči na urgenco. Nisem se mogla upreti in začela deliti dobronamerne nasvete obema. Ponesrečenec se je ves čas le nebrzdano režal in zvijal. Ob tej bizarki so se moji dobronamerni nasveti kmalu spremenili v dobronamerno napizdevanje, ki se je zaključilo šele, ko sem odšla po vodo za pacienta.

Ko sem se vrnila, je treznejši vodo že dobil. Nasmejanega, z rokami krilečega in upirajočega se okrvavljenca je umival po obrazu. "Najraje bi ti celo flaško zlila na glavo, da bi se vsaj mal' zbrihtal!" sem rahlo jezno pripomnila in odšla.

Treznejši se je zadrl za mano: "Ej, reku je, da se bo poroču s tabo, ko se bo streznu!"
Končno je tudi zame prišel čas. Kako romantično!

O olivi

Ko sem bila majhna, nisem vedela, kaj je oliva. Prvič sem jo fasala na pizzi Pod Lipo. Tja me je takrat-še-ne-CyberMati peljala na pizzo. Sedeli sva pri šanku ob plastični šipi, kjer sem lahko opazovala zanimivo nastajanje pizze. Raztegljivo testo, paradižnikova mezga, rezine šunke, nariban sir, seseklajane gobice ... in potem so na sredino dali zeleno čudo - olivo. Močan in čudno grenkak okus se mi takrat ni priljubil. Nekoč kasneje sem slišala, da se moramo olive naučiti jesti in sem se jih. No, naučiti se moramo še marsikaj drugega.

Med sobotnim izletom treh soblogerjev se je razvila obsežna razprava o kategorizaciji olive, ki se je še nihče od nas do sedaj ni lotil.

Črna Betka je trdila, da olivo uvrščamo med sadje, saj vendar raste nad zemljo. Nobena zelenjava namreč ne raste na drevesu. Ko smo malce dlje časa stali sredi nasada oljk (Betka temu pravi "njiva oliv"), je prišla do novega sklepa, da je oliva v bistvu grmovje. To je povzročilo vrsto neslutenih zapletov.

Jaz sem imela silne težave z Betkinim opredelitvami in argumenti zanje. Mislim, da se oliva bolje poda k papriki, paradižniku in solati, kot pa k jabolkom, breskvam in bananam. Torej je oliva zelenjava. Oliva tudi ne more biti grmovje, ker je oliva plod, drevo/grmovje pa je oljka in je to čisto neka peta kategorizacija. V tem primeru je oliva kvečjemu začimba ali pa še to ne, ker je pač zelenjava.

Bežeči norec je poskušal razumeti nore babje ideje, zastopal je pregovorno moško razumnost in miril najine strasti. Od vseh radikalnih kategorizacij se je raje previdno distanciral in tako bo verjetno izpadel še najbolj pametno.

Na poti iz "njive oliv" so nas prevevale še številne ideje in vprašanja:
Kaj je potemtakem šipek? Jaz verjamem, da je to čaj, Betka pa meni, da je to enako kot lešnik in oliva, kar je povzročilo nove nejasnosti. Šipek po moje ni orešček, oliva pa še manj. Ker smo se totalno zaplezali (verbalno in tudi fizično na tisti visoki njivi), je nastala nova bizarna kategorizacija na povrtnine in vrtnine. Še danes je ne razumem, ampak Betka jo bo gotovo z veseljem na dolgo razložila.

Zagonetno vprašanje: "Kaj hudiča je oliva?" smo zaradi varnostnih razlogov in našega mentalnega zdravja zastavili blogerjem in bralcem. Ti/Vi so/ste se že večkrat izkazali kot jako koristni, pametni, domiselni in razgledani.

N = 66 (v treh dneh)

Če ste mislili, da bo 36,4 % dovolj za kakršnokoli sklepanje, ste se zmotili. Rezultati namreč ne povedo prav veliko o olivi, le kažejo na to, da ste podobno zmedeni kot trije omenjeni soblogerji.

Kvantitativna raziskava nakazuje le, da težava s kategorizacijo olive obstaja. Očitno manjka še kvalitativni del raziskave.

Res me zanima, kakšna izjema je oliva in kaj potrjuje njena izjemnost? Poleg tega bodo zagotovo predstavljale rasvetljenje obrazložitve tistih umetnikov, ki se jim oliva zdi orešček ali grmovje.

Dragi bralci, na dan z besedo!

In kaj pravi Google o olivi?
Oliva je menda "fruit", ampak to lahko prevedemo kot sadež ali kot plod. In če je sadež tako kot je gozdni sadež ali morski sadež, potem ni nobenega problema. Še vedno pa se ne morem sprijazniti s tem, da olivo uvrstimo med sadje.