Znano je, da obožujem kič, bizarne estetske dodatke, bleščeče okraske, umetne rože in obleke s perjem. In seveda show! Zato imam rada 80-ta. Zato imam rada Sindikalne zabave. In nenazadnje; zato imam rada Evrovizijo. Vsaka naslednja točka te preseneti še bolj kot prejšnja. Kostumografija, glamur, koreografija, čuteči ksihtki, rezprte roke in mogočne melodije, ki rastejo, rastejo ... ahhh, krasn ...
Bliža se vikend, ko bo tudi Slovenija pričarala šov na svojih tleh. Bliža se EMA! Moja najljubša blogovska princeska Ziggy gre osebno na finale in lahko si predstavljate, kako težko mi bo, da se med odštevanjem zadnjih sekund za glasovanje ne bom mogla držati za rokice, skakljati in afektirano cviliti. On bi tovrstno vedenje gotovo razumel.
Poleg tega je naneslo, da že pol leta nimam v svoji bližini Projma, ker se že pol leta vlači po Aziji, zavaja mlade menihe, osvaja trasvestitske pokveke in se druži z zmešanimi zahodnjaki ... no, v osnovi odkriva njemu najljubši bizarni svet čudes, na domačega pa pozablja.
Vprašala sem se, kje lahko najdem čudake za skupinsko gledanje EME. Jasno! Na internetu. Dobila sem kupček priljubljenih blogerjev in vplivnih ter sposobnih osebic. Zorganizirala sem dvodnevni izlet za prijetno žurersko družbico. Skupaj bomo v idiličnim in mirnem okolju dva dni živeli in dihali za slovensko evrovizijsko predstavnico. Imeli bomo vse, da pripravimo svoj šov z raznovrstnimi koreografijami in poskušamo ustvariti košček glamurja, ki nam ga bosta nedvomno z lahkoto pričarala Mario Galunič in Helena Blagne. Evforična sem! (najbolj primerno čustvo za to priložnost)
Favoritinjo imamo. Tukaj smo enotni z Ziggyjem. Upam, da jo bodo spustili iz stropa in sploh ne bo dosegla tal. Upam, da bo njena obleka prekrila oder, pod njo pa bodo valovanje ustvarjali plesalci, ki se bodo čisto na koncu pojavili slečeni (no, morda v tangicah) in premazani zgolj z zlato barvo ter zaplesali čudovit ples, ki bo le še poudarjal veličino sopranistke in njenega glasu.
31. januar 2007
29. januar 2007
Zimska pravljica: Snežne radosti
Celo deželo je prekril sveže zapadel sneg.
"Iiii, lahko se bomo sankali, smučali in kepali", so se veselili otroci.
Dva dni je neprenehoma snežilo in začelo jih je skrbeti:
"Hm, kako pa bomo hodili po tako visokem snegu? La kdo bo odmetal toliko snega?".
Otroci so se po snegu s težavo prikopali do hiše prijatelja medvedka.
"Medo, ti si največji in najmočnejši. Pomagaj nam", so ga prosili.
Medvedek je vsem v skodelice nalil topel čaj in se zamišljen usedel.
"Tudi jaz bom težko odmetal toliko snega, pluga pa nimamo. Le kako bi hitro ostranili sneg iz poti in dvorišč?" se je spraševal medvedek. S pričakovanjem so otroci zrli v medvedka, saj je bil vedno poln iskrivih domislic. Čakali so, da Medo najde iznajdljivo rešitev, ki bo vsem olajšala vsakodnevne poti. Zaskrbljeno je srebal čaj, globoko razmišljal in zrl nekam v strop, ko se mu je končno utrnila ideja.
"Že vem!" je zavpil in že iskal kapo, šal, rokavice in bundo.
Medo in otroci so iz kopalnic napeljali cevi in z vročo vodo pridno polivali zasnežene poti. Sneg se je v trenutku stopil. Delo je bilo opravljeno, kot bi šinil. Zadovoljni nad delovno akcijo so si vsi privoščili še eno skodelico toplega čaja z limono in sladkim medom. Otroci si bili ponosni in vsak si je nekajkrat rekel: "Res smo hitro in uspešno počistili sneg iz naše poti."
Ponoči se je shladilo in vse poti, ki so jih prejšnji dan polivali z vročo vodo, so zamrznile. Na ledu je tako drselo, da otroci niti hoditi niso mogli. Namesto čevljev so si zato otroci in naš medvedek zjutraj nadeli kar drsalke in se odrsali v šolo. Ugotovili so, da je zima še veliko bolj zabavna, kot se jim je zdelo, da je!
"Iiii, lahko se bomo sankali, smučali in kepali", so se veselili otroci.
Dva dni je neprenehoma snežilo in začelo jih je skrbeti:
"Hm, kako pa bomo hodili po tako visokem snegu? La kdo bo odmetal toliko snega?".
Otroci so se po snegu s težavo prikopali do hiše prijatelja medvedka.
"Medo, ti si največji in najmočnejši. Pomagaj nam", so ga prosili.
Medvedek je vsem v skodelice nalil topel čaj in se zamišljen usedel.
"Tudi jaz bom težko odmetal toliko snega, pluga pa nimamo. Le kako bi hitro ostranili sneg iz poti in dvorišč?" se je spraševal medvedek. S pričakovanjem so otroci zrli v medvedka, saj je bil vedno poln iskrivih domislic. Čakali so, da Medo najde iznajdljivo rešitev, ki bo vsem olajšala vsakodnevne poti. Zaskrbljeno je srebal čaj, globoko razmišljal in zrl nekam v strop, ko se mu je končno utrnila ideja.
"Že vem!" je zavpil in že iskal kapo, šal, rokavice in bundo.
Medo in otroci so iz kopalnic napeljali cevi in z vročo vodo pridno polivali zasnežene poti. Sneg se je v trenutku stopil. Delo je bilo opravljeno, kot bi šinil. Zadovoljni nad delovno akcijo so si vsi privoščili še eno skodelico toplega čaja z limono in sladkim medom. Otroci si bili ponosni in vsak si je nekajkrat rekel: "Res smo hitro in uspešno počistili sneg iz naše poti."
Ponoči se je shladilo in vse poti, ki so jih prejšnji dan polivali z vročo vodo, so zamrznile. Na ledu je tako drselo, da otroci niti hoditi niso mogli. Namesto čevljev so si zato otroci in naš medvedek zjutraj nadeli kar drsalke in se odrsali v šolo. Ugotovili so, da je zima še veliko bolj zabavna, kot se jim je zdelo, da je!
28. januar 2007
Modre misli 4 - True Blue No.4
Vodnica je v svoji dolgi zgodovini ljudem darovala nekaj sorodnih pridig, ki so še danes aktualne.
"Music can be such a revelation
Dancing around you feel the sweet sensation"
"Music can be such a revelation
Dancing around you feel the sweet sensation"
27. januar 2007
Modre misli 3 - True Blue No.3
Dobro jutro.
Za trenutek se zamislimo nad spevnimi besedami Vodnice:
"I know a place where you can get away
It's called a dance floor,
and here's what it's for!"
... nato pa nadaljujmo, kjer smo se ustavili.
Za trenutek se zamislimo nad spevnimi besedami Vodnice:
"I know a place where you can get away
It's called a dance floor,
and here's what it's for!"
... nato pa nadaljujmo, kjer smo se ustavili.
26. januar 2007
Trenje, kajenje in eno mnenje
Trenja imajo name očitno nenavadne vplive. Tokrat sem jih gledala zgolj zaradi Marka Crnkoviča. Na lanskem SOF-u me ni navdušil, poleg tega smo ga takrat očitno ujeli sredi ustvarjalne krize in res čudnih prispevkov s stilskimi nasveti, predolgimi pismi in celotnimi kolumnami. Sledilo je še upokojensko nerganje, ki je doseglo vrhunec s pozivom k rušenju Metelkove. Zaradi duševnega miru sem se njegovim razmišljanjem izognila. Dokler ni pritegnil moje pozornosti ...
Zadnje čase je njegovo radikalno nasprotovanje spet simpatično pobalinsko. Kot urednik se ni pustil zmesti hordi moralnih borcev in Dajaninih vernikov. Ob tem je bil tudi razumevajoč in razmišljujoč. Pred kratkim je v Odmevih predstavil svež pogled na uvedbo novega protikadilskega zakona, hkrati pa zajebantsko in z rahlim nasmeškom očital voditeljici nesmiselno izbiro gostov, med katerimi normalen dialog ni mogoč. To mi je bilo res všeč. Sodeč po vsem tem se je v Trenjih obetala kakšna ljubka domislica.
Sklepi:
- Oddaja je bila prav pomirjujoča. Čeprav so se na začetku nekateri želeli skregati, se v resnici nikomur ni zares dalo. Verjetno se tokratna Trenja ne bodo zapisala v zgodovino POP TV ali pa bodo ostala ena slabših.
- Vsi nastopajoči SNS-ovci so vedno prekleto dobri retoriki.
- Na žalost Crnkovič ni prav dosti govoril. Poleg lepih želja o dogovoru med kadilci in nekadilci namesto novega diskriminiranja je prispeval nekaj misli o pretirano zakajenih malih "pajzlih". Všeč mi je, kako reče to besedo ... s takim žmohtom - "pajzl".
- Za zabavne elemente je poskrbela predvsem strastna in dolgoletna kadilka Gospa Gracelj, za katero mi ni jasno, po kakšnem ključu so jo našli. Gospa je na začetku delovala precej živčno in se predvsem drla, na koncu pa se je že škrbasto nasmihala. Predvidevam, da je vmes dočakala čik pavzo, prej pa dolge priprave brez cigareta, saj si sicer ne znam razložiti njenega vedenja.
Sicer pa se vedno sprašujem, kako potekajo odmori za oglase med bolj strastnimi pogovornimi oddajami, kjer se ljudje med seboj ne morejo gledati.
Še moje mnenje o tem zakonu:
Podpiram zaščito nakadilcev pred cigaretnim dimom, vseeno pa bi se mi zdelo primerno, da se ohranijo tudi kakšni javni kadilski prostori in da se ne pošlje cele države v novo prepoved in prične s preganjanjem zločinskih kadilcev. Delujoč stari zakon bi bil verjetno čisto v redu.
Cigaretni dim me zmoti v službi, v nekaterih restavracijah, v zakajenih lokalih pa me pečejo oči. Kadar nosim leče, je v zakajenih prostorih skoraj nevzdržno. Nenavadna in precej bizarna rešitev je, da si še sama naročim kozarec vina in prižgem cigaret. Ja, pasivno kajenje očitno res škoduje.
Zadnje čase je njegovo radikalno nasprotovanje spet simpatično pobalinsko. Kot urednik se ni pustil zmesti hordi moralnih borcev in Dajaninih vernikov. Ob tem je bil tudi razumevajoč in razmišljujoč. Pred kratkim je v Odmevih predstavil svež pogled na uvedbo novega protikadilskega zakona, hkrati pa zajebantsko in z rahlim nasmeškom očital voditeljici nesmiselno izbiro gostov, med katerimi normalen dialog ni mogoč. To mi je bilo res všeč. Sodeč po vsem tem se je v Trenjih obetala kakšna ljubka domislica.
Sklepi:
- Oddaja je bila prav pomirjujoča. Čeprav so se na začetku nekateri želeli skregati, se v resnici nikomur ni zares dalo. Verjetno se tokratna Trenja ne bodo zapisala v zgodovino POP TV ali pa bodo ostala ena slabših.
- Vsi nastopajoči SNS-ovci so vedno prekleto dobri retoriki.
- Na žalost Crnkovič ni prav dosti govoril. Poleg lepih želja o dogovoru med kadilci in nekadilci namesto novega diskriminiranja je prispeval nekaj misli o pretirano zakajenih malih "pajzlih". Všeč mi je, kako reče to besedo ... s takim žmohtom - "pajzl".
- Za zabavne elemente je poskrbela predvsem strastna in dolgoletna kadilka Gospa Gracelj, za katero mi ni jasno, po kakšnem ključu so jo našli. Gospa je na začetku delovala precej živčno in se predvsem drla, na koncu pa se je že škrbasto nasmihala. Predvidevam, da je vmes dočakala čik pavzo, prej pa dolge priprave brez cigareta, saj si sicer ne znam razložiti njenega vedenja.
Sicer pa se vedno sprašujem, kako potekajo odmori za oglase med bolj strastnimi pogovornimi oddajami, kjer se ljudje med seboj ne morejo gledati.
Še moje mnenje o tem zakonu:
Podpiram zaščito nakadilcev pred cigaretnim dimom, vseeno pa bi se mi zdelo primerno, da se ohranijo tudi kakšni javni kadilski prostori in da se ne pošlje cele države v novo prepoved in prične s preganjanjem zločinskih kadilcev. Delujoč stari zakon bi bil verjetno čisto v redu.
Cigaretni dim me zmoti v službi, v nekaterih restavracijah, v zakajenih lokalih pa me pečejo oči. Kadar nosim leče, je v zakajenih prostorih skoraj nevzdržno. Nenavadna in precej bizarna rešitev je, da si še sama naročim kozarec vina in prižgem cigaret. Ja, pasivno kajenje očitno res škoduje.
25. januar 2007
Vikend izzivi
Ljudje si med vikendom odpočijejo, se nadihajo svežega zraka ali ga preživijo s svojimi partnerji ter otroci. Zame nič od naštetega ne pride v poštev. Vikendi so naporni. Že danes me upravičeno skrbi, kako ga preživeti kar se da pestro in uspešno. Predvsem kako ga preživeti.
Izziv se začne že danes.
ČETRTEK
22.00 Gala Hala: koncert Melodrom - sicer je razprodan, ampak bi se dalo, če se malo zorganiziram, kar se mi v tem trenutku ne da.
PETEK
22.00 Orto klub: koncert Res Nullius
22.00 Klub Gromka: SINDIKAT
Kot vidite, je prvi problem v tem, da smo ljudje težko na dveh krajih hkrati. Drugi problem vidim v stilu. Velenjski rock bolj težko sovpada z electroclash glamurjem. In res si ne želim priti polita s pirom med gejevsko stilsko dovršenost in kič. Tretji problem pa je, da se pred 23. uro v petek izredno težko skidam od doma, saj je prej potrebno odspati par krogov, da se nato zares lahko začne petek.
Vse bi še nekako zmogla, če me ne bi naslednji dan čakala sobota.
SOBOTA
21.00 Gala Hala: ponovitev koncerta Melodrom
22.00 Rojstnodnevna zabava na drugem koncu mesta
23.00 K4 - Club Bizarre
Ponovitev koncerta bi mi morala olajšati vse skupaj, a mi je ne. Koncert se prične šele ob 23h, že ob 21h pa borba za karte. V K4 je cena vstopnice nižja pred polnočjo. Res divji plan bi bil sledeč: Ob 21h nabavim karto in šibam na rojstni dan. Ob 23h pohitim v K4 in se poštempljam. Oddivjam na koncert, nato pa v K4. Teoretično je možno, saj niti teoretično niti praktično ne morem biti od 23h do 1h na treh lokacijah hkrati.
Vidite, vekendi so vse prej kot lahkotni in mirni. In to mi je všeč!
NEDELJA
Rehabilitacija!
Izziv se začne že danes.
ČETRTEK
22.00 Gala Hala: koncert Melodrom - sicer je razprodan, ampak bi se dalo, če se malo zorganiziram, kar se mi v tem trenutku ne da.
PETEK
22.00 Orto klub: koncert Res Nullius
22.00 Klub Gromka: SINDIKAT
Kot vidite, je prvi problem v tem, da smo ljudje težko na dveh krajih hkrati. Drugi problem vidim v stilu. Velenjski rock bolj težko sovpada z electroclash glamurjem. In res si ne želim priti polita s pirom med gejevsko stilsko dovršenost in kič. Tretji problem pa je, da se pred 23. uro v petek izredno težko skidam od doma, saj je prej potrebno odspati par krogov, da se nato zares lahko začne petek.
Vse bi še nekako zmogla, če me ne bi naslednji dan čakala sobota.
SOBOTA
21.00 Gala Hala: ponovitev koncerta Melodrom
22.00 Rojstnodnevna zabava na drugem koncu mesta
23.00 K4 - Club Bizarre
Ponovitev koncerta bi mi morala olajšati vse skupaj, a mi je ne. Koncert se prične šele ob 23h, že ob 21h pa borba za karte. V K4 je cena vstopnice nižja pred polnočjo. Res divji plan bi bil sledeč: Ob 21h nabavim karto in šibam na rojstni dan. Ob 23h pohitim v K4 in se poštempljam. Oddivjam na koncert, nato pa v K4. Teoretično je možno, saj niti teoretično niti praktično ne morem biti od 23h do 1h na treh lokacijah hkrati.
Vidite, vekendi so vse prej kot lahkotni in mirni. In to mi je všeč!
NEDELJA
Rehabilitacija!
24. januar 2007
Statistični zabavnik
Statistike od časa do časa preverim in ugotovim, da obisk zraste, če se lotim kakšnih simpatičnih bizark. Očitno jih imate radi tako kot jaz. Kak navaden delovni dan pa se vam bralcem preprosto sfuzla in mojo stran odprete po 500-krat. Oprostite, ampak to informacijo lahko pripišem samo popolni odsotnosti treznosti. Vsekakor pa se mi dopade, da vas Centrifuga zadane do te mere, da jo hočete še.
Od vseh številk pa me še najbolj razveselijo ljubka gesla, prek katerih najdete Centrifugo:
moje roza spodnje hlačke - Kaj je z njimi? Spet nekoga zanima moje spodnje perilo? Markeđani spet? V bistvu imam kompletek z mojim roza modrčkom.
ideje za božično darilo - teh sem dala veliko, sicer pa že malce passe, a ne.
kako presenetiti fanta na rojstni dan - pojma nimam, ker ne razumem delovanja moških možgancev
besedilo o opici - Evo, to je to! Na pravem mestu ste.
delphinic zoophile - Aha, kliknite sem ali menda tudi sem, kjer se zbirajo čudaki.
videospoti mirne reynolds - Žal, zelo mi je žal, da nimam videospotov te estradne zvezdnice. Morda pa vas lahko napotim na TV Piko, kjer boste v nočnih urah gotovo videli vse spote priljubljene avtorice in to s ponovitvami.
punčke za oblačenje - Zakaj bi jih kdo hotel oblačiti? A niso punčke za slačenje??? Razmislite malo!
elektro magnetno valovanje - Oh nee, slutim TULJAVO - travmo iz srednješolskih ur fizike in še danes nepojemljivo reč.
lulika smrdi - Predlagam le eno rešitev: potrpi!
značilnosti božičnih jedi - Redijo!
darilo za fanta - To mora biti pa ena najbolj zajebanih nalog, če upoštevam, koliko ljudi to išče.
kolonije bakterij - njami ...
zakaj se punca gre igrice - Dragi moj, tega pa ne boš nikoli razumel. Nikoli.
kaj imajo hrčki najraje - Hrčki se radi igrajo. Predvsem z duct-tape-om. Veliko o hrčkih lahko povedo Nečloveške novice in Bičskvit.
jasnovidni modrc - Če slučajno to čudo zares kdo najde, objavim poseben zapis ... v rubriki "Svašta", seveda. In jasno, hočem ga imeti! Tako kot Bugiribo!
Od vseh številk pa me še najbolj razveselijo ljubka gesla, prek katerih najdete Centrifugo:
moje roza spodnje hlačke - Kaj je z njimi? Spet nekoga zanima moje spodnje perilo? Markeđani spet? V bistvu imam kompletek z mojim roza modrčkom.
ideje za božično darilo - teh sem dala veliko, sicer pa že malce passe, a ne.
kako presenetiti fanta na rojstni dan - pojma nimam, ker ne razumem delovanja moških možgancev
besedilo o opici - Evo, to je to! Na pravem mestu ste.
delphinic zoophile - Aha, kliknite sem ali menda tudi sem, kjer se zbirajo čudaki.
videospoti mirne reynolds - Žal, zelo mi je žal, da nimam videospotov te estradne zvezdnice. Morda pa vas lahko napotim na TV Piko, kjer boste v nočnih urah gotovo videli vse spote priljubljene avtorice in to s ponovitvami.
punčke za oblačenje - Zakaj bi jih kdo hotel oblačiti? A niso punčke za slačenje??? Razmislite malo!
elektro magnetno valovanje - Oh nee, slutim TULJAVO - travmo iz srednješolskih ur fizike in še danes nepojemljivo reč.
lulika smrdi - Predlagam le eno rešitev: potrpi!
značilnosti božičnih jedi - Redijo!
darilo za fanta - To mora biti pa ena najbolj zajebanih nalog, če upoštevam, koliko ljudi to išče.
kolonije bakterij - njami ...
zakaj se punca gre igrice - Dragi moj, tega pa ne boš nikoli razumel. Nikoli.
kaj imajo hrčki najraje - Hrčki se radi igrajo. Predvsem z duct-tape-om. Veliko o hrčkih lahko povedo Nečloveške novice in Bičskvit.
jasnovidni modrc - Če slučajno to čudo zares kdo najde, objavim poseben zapis ... v rubriki "Svašta", seveda. In jasno, hočem ga imeti! Tako kot Bugiribo!
23. januar 2007
Modre misli 2 - True Blue No.2
Nadaljujemo nanizanko pametnih misli življenjske vodnice, ki nam že leta plešejo po glavi.
Poskušamo biti pozitivni, kljub dejstvu, da bomo čez 4 ure vstali in se odpeljali (spet!) nekam v maloro na sestanek, kjer nas čaka naloga, zaradi katere nocoj ne moremo spati.
"Beauty's where you find it"
Poskušamo biti pozitivni, kljub dejstvu, da bomo čez 4 ure vstali in se odpeljali (spet!) nekam v maloro na sestanek, kjer nas čaka naloga, zaradi katere nocoj ne moremo spati.
"Beauty's where you find it"
21. januar 2007
Gotovo niste vedeli ...
Danes mi je postalo malo žal, ker nimam kamere, tako kot jo ima Jonas, saj bi vam lahko posnela številne debilane in bizarke, ki včasih zgolj zapisane ne morejo poustvariti enakega vzdušja. No, vseeno pa imam fotoaparat, zato lahko vsaj pokažem kakšno noviteto.
Pripravila sem vam dve in sicer iz enega bolj skritih kotičkov Slovenije (to je zelo lepo povedano, saj po vseh 50-ih serpentinah človek ni pesniški, temveč jebeni kotiček predvsem preklinja) - iz Trente.
V Trenti cveti teloh.
Juhuhu, pomlad bo tu!
Letni časi so zabavni. Sploh si ne predstavljam, kako poteka pouk v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, kjer pri Spoznavanju narave deco učijo značilnosti letnih časov.
Po Trenti se v nedeljo prevaža Family Frost tovornjakec.
Posebej zabavno je, ker ga v mestnem okolju niti slišimo ne več, v tistem mirnem, naravnem in zapuščenem koncu, kjer redko srečaš človeka, pa prepoznavno medlodijo "Tiiiidu - diiiidu - diduuuu - duuu" slišiš že od daleč. Zanimiva misel, ki se sproži, je, koliko časa zdrži povprečen šofer Family Frost kamijončka na tem delovnem mestu?
"Tiiiidu - diiiidu - diduuuu - duuu"
Pripravila sem vam dve in sicer iz enega bolj skritih kotičkov Slovenije (to je zelo lepo povedano, saj po vseh 50-ih serpentinah človek ni pesniški, temveč jebeni kotiček predvsem preklinja) - iz Trente.
V Trenti cveti teloh.Juhuhu, pomlad bo tu!
Letni časi so zabavni. Sploh si ne predstavljam, kako poteka pouk v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, kjer pri Spoznavanju narave deco učijo značilnosti letnih časov.
Po Trenti se v nedeljo prevaža Family Frost tovornjakec.
Posebej zabavno je, ker ga v mestnem okolju niti slišimo ne več, v tistem mirnem, naravnem in zapuščenem koncu, kjer redko srečaš človeka, pa prepoznavno medlodijo "Tiiiidu - diiiidu - diduuuu - duuu" slišiš že od daleč. Zanimiva misel, ki se sproži, je, koliko časa zdrži povprečen šofer Family Frost kamijončka na tem delovnem mestu?
"Tiiiidu - diiiidu - diduuuu - duuu"
Peklensko dobra predstava
Predhodno opozarjam, da mi ples predstavlja pobeg in eno redkih možnosti sprostitve, ko ne mislim na nič. Ne glede na glasbo ali situacijo. Namesto medtitacije, tako rekoč. In sodobni ples mi pomeni najboljšo možnost tega, saj me odpelje najdlje, pri tem pa ni pomembno, ali ga gledam ali sodelujem. Morebitna patetika sodi zraven.
Po letih spremljanja vseh predstav, ki sem jih lahko našla na slovenskih plesnih podih, sem se malo naveličala. Poleg marsikaterih tujih sem našla tudi naše Fourkloriste, Betontanc, FičoBaletnike in številne plesalce, ki so me navduševali, vendar sem se sčasoma naveličala ponavljanj. Zato se le še redko odpravim v PTL ali Staro elektrarno. V petek pa sem šla v PEKEL.
Namesto v Linharotvo dvorano sem uletela na latino žur z Ricky Martinom. Komaj sem se vsedla, so zagorele postelje. Bleščice in afro frizura so me spomnili na dejstvo, da je v življenju in discu pomembna le ljubezen. Zadnji stavek prologa pa je bil kabaret odplesan na The Beautiful People Marilyna Mansona.
Če je taka uvertura v predstavo, kaj me potem še čaka, sem se vprašala za trenutek, nato pa se z užitkom pustila odpeljati še dlje. Še višje!
Telesa in luči so razkrivali nove pokrajine, slikali nove prizore in pripovedovali nove "zgodbe". Ni jim bilo konca. Ples je napolnil prostor in čas. Plesni pod je gorel. Sedem (osem) plesalcev in plesalk sem morala očudovati. Vsak je imel svoj instrument izurjen, vsak je bil drugačen in edinstven, a vsi so delovali ubrano. V kombinaciji s skoraj grotesknimi kostumi, ki si jih vmes plesalci zamenjajo, so telesa dobila še dodaten karakter in vse skupaj je najbolj spominjalo na potovanje, kjer je vse novo in vse zanimivo.
Eklektična in neobremenjena plesna predstava z nejasnim začetkom in koncem, ki dajeta upanje, da še ni konec. Uro in pol sem buljila. In strašansko uživala.
Če je Pekel tak kot predstava Emia Greca, mi je všeč!
Po predstavi so me neki (ne)znanci z novimi prikolicami spraševali, kako mi je bila všeč predstava. Nisem jim mogla povedati ničesar. Nisem hotela povedati ničesar! Zdelo se mi je, da bomo vse skupaj uničili, če zaidemo v klišejske, brezvezne, "small-talk" pogovore ob pijači. Tega res nisem mogla dovoliti. Pobrala sem se domov in si odprla ledeno vino.
Po letih spremljanja vseh predstav, ki sem jih lahko našla na slovenskih plesnih podih, sem se malo naveličala. Poleg marsikaterih tujih sem našla tudi naše Fourkloriste, Betontanc, FičoBaletnike in številne plesalce, ki so me navduševali, vendar sem se sčasoma naveličala ponavljanj. Zato se le še redko odpravim v PTL ali Staro elektrarno. V petek pa sem šla v PEKEL.
Namesto v Linharotvo dvorano sem uletela na latino žur z Ricky Martinom. Komaj sem se vsedla, so zagorele postelje. Bleščice in afro frizura so me spomnili na dejstvo, da je v življenju in discu pomembna le ljubezen. Zadnji stavek prologa pa je bil kabaret odplesan na The Beautiful People Marilyna Mansona.
Če je taka uvertura v predstavo, kaj me potem še čaka, sem se vprašala za trenutek, nato pa se z užitkom pustila odpeljati še dlje. Še višje!
Telesa in luči so razkrivali nove pokrajine, slikali nove prizore in pripovedovali nove "zgodbe". Ni jim bilo konca. Ples je napolnil prostor in čas. Plesni pod je gorel. Sedem (osem) plesalcev in plesalk sem morala očudovati. Vsak je imel svoj instrument izurjen, vsak je bil drugačen in edinstven, a vsi so delovali ubrano. V kombinaciji s skoraj grotesknimi kostumi, ki si jih vmes plesalci zamenjajo, so telesa dobila še dodaten karakter in vse skupaj je najbolj spominjalo na potovanje, kjer je vse novo in vse zanimivo.
Eklektična in neobremenjena plesna predstava z nejasnim začetkom in koncem, ki dajeta upanje, da še ni konec. Uro in pol sem buljila. In strašansko uživala.
Če je Pekel tak kot predstava Emia Greca, mi je všeč!
Po predstavi so me neki (ne)znanci z novimi prikolicami spraševali, kako mi je bila všeč predstava. Nisem jim mogla povedati ničesar. Nisem hotela povedati ničesar! Zdelo se mi je, da bomo vse skupaj uničili, če zaidemo v klišejske, brezvezne, "small-talk" pogovore ob pijači. Tega res nisem mogla dovoliti. Pobrala sem se domov in si odprla ledeno vino.
20. januar 2007
Modre misli 1 - True Blue No.1
Spet bom povsem nekreativna (oh, kako morem!) in le navrgla pametno misel, ki niti moja ni.
Zavedam se, da podobno počne že marsikateri blogist, vendar vsi povzemajo predvsem priznane mislece, pisatelje in druge intelektualce, premalo poudarka pa posvečajo znanim besedam, ki nam že dolga leta odzvanjajo v ušesih.
"You deserve the best in life
so if the time isn't right then move on
Second best is never enough
You'll do much better baby on your own."
Zavedam se, da podobno počne že marsikateri blogist, vendar vsi povzemajo predvsem priznane mislece, pisatelje in druge intelektualce, premalo poudarka pa posvečajo znanim besedam, ki nam že dolga leta odzvanjajo v ušesih.
"You deserve the best in life
so if the time isn't right then move on
Second best is never enough
You'll do much better baby on your own."
19. januar 2007
Ledeno, a sladko.
V odprti steklenici je bil le še slab deci sladkega muškata. Malce kasneje ga ni bilo več nič.
Znašla sem se pred vprašanjem: naj odprem novega ali pa si privoščim ledeni Laški Rizling (letnik 2001), ki je bil mišljen za kakšno posebno priložnost (pri čemer nikoli ni bilo definirano, kaj "posebna priložnost" sploh je)?
"Klinc", sem si rekla, "danes sem doživela že Pekel, zunaj je orkan ... Kdaj pa bom odprla ta ledenega, če ne zdaj?!"
In sem ga.
Znašla sem se pred vprašanjem: naj odprem novega ali pa si privoščim ledeni Laški Rizling (letnik 2001), ki je bil mišljen za kakšno posebno priložnost (pri čemer nikoli ni bilo definirano, kaj "posebna priložnost" sploh je)?"Klinc", sem si rekla, "danes sem doživela že Pekel, zunaj je orkan ... Kdaj pa bom odprla ta ledenega, če ne zdaj?!"
In sem ga.
18. januar 2007
Našli smo krivca!
V mrzlih zimskih dneh se prileže topel napitek ... Njah, ne deluje ravno prepričljivo.
V toplih zimskih dneh se prileže ... Cocktail? Ja! Cocktail se vedno prileže! Še posebej, če gre za priljubljeno Pina Colado. Ta me vedno spomni na tropsko podnebje, večerno zibanje v cunjasti viseči mreži in tretji kozarec okusnega sladkega cocktaila. Oh, užitki ...
Med hojo po trgovini sem sredi police s čaji zagledala škatlico z napisom PINA COLADA. Takoj mi je bilo jasno, da si moram nujno kupiti čaj Pina Colada.
Vonj: soliden.
Barva: tipično čajasta, rumeno-rjava.
Okus: malce prekisel.
Osnovne pomanjkljivosti izdelka: je čaj, ni pina colada in nima alkoholnega učinka!
Naključje in poklicna deformacija z branjem vseh možnih brezzveznih besedil pa sta mi nepričakovano razkrila razloge za klimatske težave.
Zakaj ne smučate letos? Zakaj se deca ne sanka? Zakaj babice ne morejo razkazovati pelc mantelnov? Zakaj letos še vedno nisem slišala vsakoletnih novic, ki so zaznamovale vse pretekle zime: "Sneg je presenetil te-pa-te ..." Zakaj zjutraj ne strgate ledu iz šip? Zakaj ne kidate parkirišča in ne nastavljate gajbic?
"Tudi v hladnih zimskih dnevih vas bodo aroma in vonj ananasa in kokosa čaja Pina Colada v domišljiji prestavili v toplejše kraje in prispevali, da bodo hladni dnevi postali toplejši."
Tako. Sedaj ni več dvoma. Vsega je kriv nov Cedevita čaj Pina Colada!
V toplih zimskih dneh se prileže ... Cocktail? Ja! Cocktail se vedno prileže! Še posebej, če gre za priljubljeno Pina Colado. Ta me vedno spomni na tropsko podnebje, večerno zibanje v cunjasti viseči mreži in tretji kozarec okusnega sladkega cocktaila. Oh, užitki ...
Med hojo po trgovini sem sredi police s čaji zagledala škatlico z napisom PINA COLADA. Takoj mi je bilo jasno, da si moram nujno kupiti čaj Pina Colada.
Vonj: soliden.Barva: tipično čajasta, rumeno-rjava.
Okus: malce prekisel.
Osnovne pomanjkljivosti izdelka: je čaj, ni pina colada in nima alkoholnega učinka!
Naključje in poklicna deformacija z branjem vseh možnih brezzveznih besedil pa sta mi nepričakovano razkrila razloge za klimatske težave.
Zakaj ne smučate letos? Zakaj se deca ne sanka? Zakaj babice ne morejo razkazovati pelc mantelnov? Zakaj letos še vedno nisem slišala vsakoletnih novic, ki so zaznamovale vse pretekle zime: "Sneg je presenetil te-pa-te ..." Zakaj zjutraj ne strgate ledu iz šip? Zakaj ne kidate parkirišča in ne nastavljate gajbic?
"Tudi v hladnih zimskih dnevih vas bodo aroma in vonj ananasa in kokosa čaja Pina Colada v domišljiji prestavili v toplejše kraje in prispevali, da bodo hladni dnevi postali toplejši."
Tako. Sedaj ni več dvoma. Vsega je kriv nov Cedevita čaj Pina Colada!
16. januar 2007
Razkrita moja intima
Menda so fantom vsebine ženskih torbic blazna skrivnost. Kolegice blogistke na veliko razstavljajo vsebine svojih torbic. Tokrat bom sledila čredi in Blodnjinemu pozivu ter razstavila svojo "taško". Nekateri pravijo, da lahko na osnovi vsebine izveste ogromno o lastnici. Ne vem. Ocenite sami.
- 2 zloženki, ki mi jih je dala zobozdravnica pred dobrim mesecem, da si bom kupila ustrezno zobno vodico in ustrezno ščetko
- ključi na trakcu (za avto, stanovanje in službo)
- toaletna taška
- na pol prazen paketek robčkov
- poln paketek robčkov (ker nisem vedela, da enega že imam)
- denarnica (kjer se skriva še obilo skrivnosti)
- glavnik
- avtoradio oz. mp3 player
- elastika za lase
- GSM telefon oz. mikrovalovka
- sponka za lase (bila je pravzaprav na taški in ne v njej)
- vžigalnik (nisem niti vedela, da ga imam)
- čigumiji
- službena vizitka z davčno številko za originalne račune
- vizitka bivšega sošolca, s katerim sva si v četrtek izmenjala kontakte, da bi šla v kratkem skupaj na kosilo
- letak "dancing bar"-a Escape (zataknili so mi ga za brisalce in sem si ga shranila z namenom, da ga preberem ... to delam, ja).
Mene osebno najbolj zabava zadnji omenjeni letak, saj je napisan dvojezično - pol v slovenskem in pol v angleškem jeziku. Končno sem besedilo tudi prebrala in navdušena sem nad angleško ponudbo: "PRIVATE DANCING SHOW", "striptease", "table dance", "lesbian show", "girls with candles", "girls with ice" in "soldier girls". Iskreno me zanima, kaj plešoče artistke lahko naredijo s svečami in ledom. Če si jih je kdo od komentatorjev že ogledal, ga vabim, da me informira.
Poglejmo naprej. V denarnici me je čakalo več presenečenj:
- 2 računa iz Briancona
- bančna in Mastercard kartica. Neprecenljivo.
- listek o odjavi/prijavi stalnega bivališča (iz leta 2oo3), ker je na osebni še napačen naslov in nikoli nisem dala delati nove osebne
- 17 in še nekaj evrov
- račun o plačilu plesnega klasa
- besedilo in akordi za pesmi Blue Moon in Lonesome Town (najstarejša najdba!)
- 3 obližki
- 2 znamki
- kondom (rok uporabe še ni presežen)
- osebna izkaznica
- kartica s podatki o izbrani splošni zdravnici
- potrdilo o plačilu s kartico
- direktorjeva vizitka
- kupček mojih starih vizitk, ki jih imam še okoli 150 (pa še plastificirane so ... beri: neuporabne)
- plastificirano navodilo, kako ukrepati ob overdose-u (projekt bivšega sošolca)
Da bi bila temeljita, sem razstavila še toaletno taško, katere vsebina ni bila pretirano zanimiva: puder, lip-gloss, barvica za usta, ogledalce, mala sponka za lase in 2 tajski tableti proti slabosti med vožnjo (gre za bistveno močnejši verziji Dramine, ki dobro zadane in mi jih zaradi pozitivnih učinkov nisem hotela vreči proč).
A je to res zanimivo? Markeđani mi je predlagal, naj raje svoje hlačke razstavim.
No, s tem bomo še malo počakali, kenede.
- 2 zloženki, ki mi jih je dala zobozdravnica pred dobrim mesecem, da si bom kupila ustrezno zobno vodico in ustrezno ščetko
- ključi na trakcu (za avto, stanovanje in službo)
- toaletna taška
- na pol prazen paketek robčkov
- poln paketek robčkov (ker nisem vedela, da enega že imam)
- denarnica (kjer se skriva še obilo skrivnosti)
- glavnik
- avtoradio oz. mp3 player
- elastika za lase
- GSM telefon oz. mikrovalovka
- sponka za lase (bila je pravzaprav na taški in ne v njej)
- vžigalnik (nisem niti vedela, da ga imam)
- čigumiji
- službena vizitka z davčno številko za originalne račune
- vizitka bivšega sošolca, s katerim sva si v četrtek izmenjala kontakte, da bi šla v kratkem skupaj na kosilo
- letak "dancing bar"-a Escape (zataknili so mi ga za brisalce in sem si ga shranila z namenom, da ga preberem ... to delam, ja).
Mene osebno najbolj zabava zadnji omenjeni letak, saj je napisan dvojezično - pol v slovenskem in pol v angleškem jeziku. Končno sem besedilo tudi prebrala in navdušena sem nad angleško ponudbo: "PRIVATE DANCING SHOW", "striptease", "table dance", "lesbian show", "girls with candles", "girls with ice" in "soldier girls". Iskreno me zanima, kaj plešoče artistke lahko naredijo s svečami in ledom. Če si jih je kdo od komentatorjev že ogledal, ga vabim, da me informira.
Poglejmo naprej. V denarnici me je čakalo več presenečenj:
- 2 računa iz Briancona
- bančna in Mastercard kartica. Neprecenljivo.
- listek o odjavi/prijavi stalnega bivališča (iz leta 2oo3), ker je na osebni še napačen naslov in nikoli nisem dala delati nove osebne
- 17 in še nekaj evrov
- račun o plačilu plesnega klasa
- besedilo in akordi za pesmi Blue Moon in Lonesome Town (najstarejša najdba!)
- 3 obližki
- 2 znamki
- kondom (rok uporabe še ni presežen)
- osebna izkaznica
- kartica s podatki o izbrani splošni zdravnici
- potrdilo o plačilu s kartico
- direktorjeva vizitka
- kupček mojih starih vizitk, ki jih imam še okoli 150 (pa še plastificirane so ... beri: neuporabne)
- plastificirano navodilo, kako ukrepati ob overdose-u (projekt bivšega sošolca)
Da bi bila temeljita, sem razstavila še toaletno taško, katere vsebina ni bila pretirano zanimiva: puder, lip-gloss, barvica za usta, ogledalce, mala sponka za lase in 2 tajski tableti proti slabosti med vožnjo (gre za bistveno močnejši verziji Dramine, ki dobro zadane in mi jih zaradi pozitivnih učinkov nisem hotela vreči proč).
A je to res zanimivo? Markeđani mi je predlagal, naj raje svoje hlačke razstavim.
No, s tem bomo še malo počakali, kenede.
15. januar 2007
Svašta No. 5
Končno sem se spet soočila s pravo bizarko. Tokrat mi jo je ponudil domač svet oglaševanja. V službi smo si jo podajali, glasno brali in se čudili.
Da ne bo pomote; Arihovo agencijo občudujem. Njihova dela so pogosto opazna, lepa in drzna. No, serija novih oglasov za Fructalove sokove pa je samo zabavno-čudna. Za popolno veselje je potrebno gledati sliko, prebrati naslov (headline) in besedilo (body copy).
Primer 1 (glej sliko levo): "Kličejo me Zajčja ritka"
"... slivam pripisujejo mnogo blagodejnih učinkov na telo. Predvsem so priporočljive za vse, ki trpijo zaradi neurejene prebave ..."
Primer 2: "Kličejo me Brhka antilopa"
"... Deluje čistilno in je odličen kot nadomestilo obroka pri različnih dietah ..."
Primer 3: "Kličejo me Tigrovo srce"
"Sok prijetnega okusa (po rdeči pesi, op. a.) je kakovosten dodatek prehrani, ugodno vpliva na delovanje imunskega sistema in lahko pripomore k izboljšanju krvne slike."
Sedaj čakam, če se bodo pojavili še kakšni TV oglasi, saj si sploh ne morem predstavljati, kako bi izgledali. Imam pa občutek, da bi mi me skrajno zabavali.
Da ne bo pomote; Arihovo agencijo občudujem. Njihova dela so pogosto opazna, lepa in drzna. No, serija novih oglasov za Fructalove sokove pa je samo zabavno-čudna. Za popolno veselje je potrebno gledati sliko, prebrati naslov (headline) in besedilo (body copy).
Primer 1 (glej sliko levo): "Kličejo me Zajčja ritka""... slivam pripisujejo mnogo blagodejnih učinkov na telo. Predvsem so priporočljive za vse, ki trpijo zaradi neurejene prebave ..."
Primer 2: "Kličejo me Brhka antilopa"
"... Deluje čistilno in je odličen kot nadomestilo obroka pri različnih dietah ..."
Primer 3: "Kličejo me Tigrovo srce"
"Sok prijetnega okusa (po rdeči pesi, op. a.) je kakovosten dodatek prehrani, ugodno vpliva na delovanje imunskega sistema in lahko pripomore k izboljšanju krvne slike."
Sedaj čakam, če se bodo pojavili še kakšni TV oglasi, saj si sploh ne morem predstavljati, kako bi izgledali. Imam pa občutek, da bi mi me skrajno zabavali.
14. januar 2007
Ena družinska
CyberMami si je na koledarju z rojstnimi dnevi označila dan, ko sem se sama, brez družbe in brez kakršnekoli prisile povzpela na Toško Čelo.
Ob tem ji je ušel upajoč zavzdih: "No, sej mogoče pa še bo kdaj kej ..."
Sem vedela, da bo znala ceniti ta korak svoje Cyberhčere.
Ob tem ji je ušel upajoč zavzdih: "No, sej mogoče pa še bo kdaj kej ..."
Sem vedela, da bo znala ceniti ta korak svoje Cyberhčere.
12. januar 2007
Razmišljanja
Včeraj me je k razmišljanju spodbudilo Piškotkovo razmišljanje: "Meje mojega strežnika so meje mojega sveta".
Piškot se je zadev lotil sociološko. Naveden prispevek mi zato ne predstavlja "pridige" ali debate o "dobrih in slabih blogih", kot so to razumeli nekateri komentatorji. Vesela pa sem, da je večji del dojel zapis kot lepo izhodišče za razmislek o mediju. Zato takšne prispevke pozdravljam.
Odprl mi je kup zanimivih tem, za katere sem se že bala, da so se mi po petih letih dribljanja na faksu že malo zagabile; komercializacija medija, institucionalizacija, vzgoja za medije, informativna, zabavna in izobraževalna funkcija, vloga mnenjskih voditeljev, kulturni dialog, smisel urednikovanja ...
Če ste ta vikend razmišljujoče razpoloženi, predlagam, da še vi malo razmislite. Jaz grem pa ven. Je le petek.
Piškot se je zadev lotil sociološko. Naveden prispevek mi zato ne predstavlja "pridige" ali debate o "dobrih in slabih blogih", kot so to razumeli nekateri komentatorji. Vesela pa sem, da je večji del dojel zapis kot lepo izhodišče za razmislek o mediju. Zato takšne prispevke pozdravljam.
Odprl mi je kup zanimivih tem, za katere sem se že bala, da so se mi po petih letih dribljanja na faksu že malo zagabile; komercializacija medija, institucionalizacija, vzgoja za medije, informativna, zabavna in izobraževalna funkcija, vloga mnenjskih voditeljev, kulturni dialog, smisel urednikovanja ...
Če ste ta vikend razmišljujoče razpoloženi, predlagam, da še vi malo razmislite. Jaz grem pa ven. Je le petek.
11. januar 2007
Nočem se pisati Strojan!
Redni bralci ste brali o mojem nedavnem kriminalnem početju. V komentarjih ste mi namenili nekaj bolj ali manj nekoristnih ukrepov, jaz pa sem dobila ideje za svoje:
- Pozvonila sem pri sosedih, ki se stikajo z mojimi stenami. Dva sta mi odprla in skupaj smo malo pojamrali nad občutljivci. Bojda imamo v bloku kar tri. Na mojo veliko žalost sta dva od teh moja mejaša!
- Napisala sem pismo. S samozavestnim, strogim, z obžalujočim in vljudnim tonom sem opisala težavo ter zaupala GSM, na katerega se me lahko pokliče, če bom moteča. Za klic bom hvaležna! Pismo sem zapakirala v kuverto in ga dala v nabiralnike sosedov, ki jih ni bilo doma.
- Na tla sem položila tepih, ki sicer ne sovpada najbolje z mojo privlačno rdečo-oranžno sobo, ampak se bom navadila.
Medtem je zgornji sosed poklical stanodajalko in me zatožil, ker sem motila njegov spanec. Z menoj "se ni hotel ukvarjati". Pismo in številko ima. Smo pa menda ropotali, poslušali glasno glasbo in vreščali. Zanimivo je, da sem ga motila tudi dva tedna pred tem dogodkom, ko sem bila na smučanju v Risoulu. No, kakorkoli že; v primeru novih težav, bom prisiljena iskati novo stanovanje.
Srčno si želim, da bi bila z omenjenimi ukrepi zgodba zaključena.
- Pozvonila sem pri sosedih, ki se stikajo z mojimi stenami. Dva sta mi odprla in skupaj smo malo pojamrali nad občutljivci. Bojda imamo v bloku kar tri. Na mojo veliko žalost sta dva od teh moja mejaša!
- Napisala sem pismo. S samozavestnim, strogim, z obžalujočim in vljudnim tonom sem opisala težavo ter zaupala GSM, na katerega se me lahko pokliče, če bom moteča. Za klic bom hvaležna! Pismo sem zapakirala v kuverto in ga dala v nabiralnike sosedov, ki jih ni bilo doma.
- Na tla sem položila tepih, ki sicer ne sovpada najbolje z mojo privlačno rdečo-oranžno sobo, ampak se bom navadila.
Medtem je zgornji sosed poklical stanodajalko in me zatožil, ker sem motila njegov spanec. Z menoj "se ni hotel ukvarjati". Pismo in številko ima. Smo pa menda ropotali, poslušali glasno glasbo in vreščali. Zanimivo je, da sem ga motila tudi dva tedna pred tem dogodkom, ko sem bila na smučanju v Risoulu. No, kakorkoli že; v primeru novih težav, bom prisiljena iskati novo stanovanje.
Srčno si želim, da bi bila z omenjenimi ukrepi zgodba zaključena.
09. januar 2007
Prestižni izdelki in jaz
Prestižni izdelki po visokih cenah obstajajo. To je dejstvo in o tem ne bomo razpredali. Pač so.
Rada si mislim, da ne nasedam vsaki trapariji, ki mi jo poskušajo prodati, in da nisem neka silna potrošnica. Vseeno pa me včasih kaj zamika. Na primer en izdelek L'OCCITANE, za katerega se mi zdi, da je res kakovosten in meni ustrezen. A to žal ni tako preprosto za mojo gorenjsko dušico.
Nimam težev s kremo, mlekom za telo, parfumom ali dišavami za dom, ki stanejo od 16,69 do 33,38 EUR.
(To je od 4.000 do 8.000 SIT - učimo se evre.)
Resno pa me prizadane, da plačam enak znesek za šampon, milo, gel za tuširanje, masko ali peeling, saj moram te reči po nanosu sprati.
To boli!
Rada si mislim, da ne nasedam vsaki trapariji, ki mi jo poskušajo prodati, in da nisem neka silna potrošnica. Vseeno pa me včasih kaj zamika. Na primer en izdelek L'OCCITANE, za katerega se mi zdi, da je res kakovosten in meni ustrezen. A to žal ni tako preprosto za mojo gorenjsko dušico.Nimam težev s kremo, mlekom za telo, parfumom ali dišavami za dom, ki stanejo od 16,69 do 33,38 EUR.
(To je od 4.000 do 8.000 SIT - učimo se evre.)
Resno pa me prizadane, da plačam enak znesek za šampon, milo, gel za tuširanje, masko ali peeling, saj moram te reči po nanosu sprati.
To boli!
06. januar 2007
Kako sem postala delinkventka
Ne, seveda ne more biti vse v najlepšem redu. Nekje se mora zalomiti. Tudi resnično miren petkov večer se lahko sprevrže v nekaj povsem nepričakovanega, jaz pa postanem delinkventka, ki potrebuje represivne državne organe.
Junija sem se preselila v sanjsko stanovnje, ki sem ga našla po dolgih mukah. Z ljubeznijo sem ga opremila po svojem okusu. Nekaj opozoril glede občutljivih ušes sosedov sem dobila že pred vselitvijo, vendar se mi to ni zdelo posebej sporno. (Pre)glasna spolna aktivnost pri odprtih balkonskih vratih lahko zmoti marsikaterega spečega soseda. Še posebej, če sam ni deležen tovrstnih užitkov, keneda. Jaz v pol leta nisem imela nobenih težav s sosedi. No, vsaj zdelo se mi je tako.
Pretekli tedni so bili razmeroma naporni in rahlo bolehni, zato sem se odločila za miren petkov večer v toplem domačem okolju. Skoraj mi je nerodno.
Pridružili so se še Beti, Jinx in fant iz realnega sveta. Sedeli smo na tleh, se igrali namizno družabno igro in pili vino. Po polnočni malici se je Jinx spokala in ostali smo trije, ki smo se začeli igrati simpatične kreativne igrice, ki vključujejo nekaj hitrega razmišljanja, pisanja, branja in smeha. Muzika je bila namenjena podlagi in ne plesanju ali preizkušanju zmogljivosti zvočnikov. A kljub temu ...
Ob dveh ponoči je pri vratih pozvonilo.
POLICIJA. Da ne bi na hodniku povzročali hrupa, sem uniforniranca vljudno povabila v popolnoma pospravljeno stanovanje, kjer se je širil vonj po vaniliji. Policista sta bila zadržana, a prijazna. Po prijavi motenja nočnega počitka verjetno nista pričakovala treh tepčkov, ki v petek zvečer sedijo na tleh s kuliji in popisanimi papirčki pred seboj, iz pecljastih kozarčkov pa počasi srkajo vino. To je moral biti prav ljubek prizor.
Svetovala sta mi, naj v prihodnje raje bolj pazim, ker so "očitno nekateri zelo občutljivi" in "stene v bloku tenke". Zaželela sta nam lep večer še naprej in odšla.
Verjetno si mislite: to pa res ni nič takega.
No, meni je. Ker ne razumem!
Nihče od sosedov mi še ni pozvonil, nič rekel ali napisal. Niti čudaškega opozorilnega trkanja po steni ali radiatorju ni bilo. V zameno za vse možne načine reševanja problema moje moteče glasnosti je na obisk prišla policija. Vem, da ima vsak državljan pravico, da se obrne na represivni državni organ, ampak kaj ni to malce skrajna varianta, ko ostale že odpovedo?
S policijo nimam težav, očitno pa jih imam s sosedi! Ne da bi sploh vedela za to. No ja, včeraj sem izvedela.
Vsi občutki mi govorijo, da to še ni konec zgodbice.
Verjetno nadaljevanje sledi.
Junija sem se preselila v sanjsko stanovnje, ki sem ga našla po dolgih mukah. Z ljubeznijo sem ga opremila po svojem okusu. Nekaj opozoril glede občutljivih ušes sosedov sem dobila že pred vselitvijo, vendar se mi to ni zdelo posebej sporno. (Pre)glasna spolna aktivnost pri odprtih balkonskih vratih lahko zmoti marsikaterega spečega soseda. Še posebej, če sam ni deležen tovrstnih užitkov, keneda. Jaz v pol leta nisem imela nobenih težav s sosedi. No, vsaj zdelo se mi je tako.
Pretekli tedni so bili razmeroma naporni in rahlo bolehni, zato sem se odločila za miren petkov večer v toplem domačem okolju. Skoraj mi je nerodno.
Pridružili so se še Beti, Jinx in fant iz realnega sveta. Sedeli smo na tleh, se igrali namizno družabno igro in pili vino. Po polnočni malici se je Jinx spokala in ostali smo trije, ki smo se začeli igrati simpatične kreativne igrice, ki vključujejo nekaj hitrega razmišljanja, pisanja, branja in smeha. Muzika je bila namenjena podlagi in ne plesanju ali preizkušanju zmogljivosti zvočnikov. A kljub temu ...
Ob dveh ponoči je pri vratih pozvonilo.
POLICIJA. Da ne bi na hodniku povzročali hrupa, sem uniforniranca vljudno povabila v popolnoma pospravljeno stanovanje, kjer se je širil vonj po vaniliji. Policista sta bila zadržana, a prijazna. Po prijavi motenja nočnega počitka verjetno nista pričakovala treh tepčkov, ki v petek zvečer sedijo na tleh s kuliji in popisanimi papirčki pred seboj, iz pecljastih kozarčkov pa počasi srkajo vino. To je moral biti prav ljubek prizor.
Svetovala sta mi, naj v prihodnje raje bolj pazim, ker so "očitno nekateri zelo občutljivi" in "stene v bloku tenke". Zaželela sta nam lep večer še naprej in odšla.
Verjetno si mislite: to pa res ni nič takega.
No, meni je. Ker ne razumem!
Nihče od sosedov mi še ni pozvonil, nič rekel ali napisal. Niti čudaškega opozorilnega trkanja po steni ali radiatorju ni bilo. V zameno za vse možne načine reševanja problema moje moteče glasnosti je na obisk prišla policija. Vem, da ima vsak državljan pravico, da se obrne na represivni državni organ, ampak kaj ni to malce skrajna varianta, ko ostale že odpovedo?
S policijo nimam težav, očitno pa jih imam s sosedi! Ne da bi sploh vedela za to. No ja, včeraj sem izvedela.
Vsi občutki mi govorijo, da to še ni konec zgodbice.
Verjetno nadaljevanje sledi.
04. januar 2007
Kako reklamiram evrokalkulator?
Kar nekaj osnovnih (a vseeno zahtevnih) matematičnih operacij je bilo že izračunanih z mojim evrokalkulatorjem, a vendar sem pričakovala, da bo četrti dan po uvedbi nove valute malce manj sesut.
Zgornje tri tipke neprestano lezejo in padajo ven iz okvira.
Zgornje tri tipke neprestano lezejo in padajo ven iz okvira.
03. januar 2007
Ni nam bilo lahko!
Globoko misel iz naslova sem zaznala še pred odhodom in v preteklih dneh me je spremljala (in prav tako tudi 41 ostalih članov ekspedicije) na vsakem koraku/zavoju, tako da sem s celim telesom postopoma dojela njen univerzalen pomen. To je kratek spominski zapis dogajanja od 22. 12. 2006 do 30. 12. 2006, ki premore obilo lukenj - prav tako kot moj spomin.
"Nije nam lako!"
Več kot 150 mailov smo si poslali, preden smo se uspešno zmenili, kako gremo v Risoul. Dejansko smo se dogovorili, da gremo z avtobusom, a prej dodobra preverili, kako zagotoviti varnost in če morda ne bi bilo bolj priročno odpotovati z vlakom ali pa celo romati v Risoul.
Z manjšo zamudo smo se odpravili. Celotna vožnja je bila zame TRENING TOLERANTNOSTI. Spala nisem. Sem pa izvedela, kaj vse bi se moralo narediti s Strojani in bolj kot sem nasprotovala, bolj glasno je postajalo na avtobusu. Ko smo z dretjem uspešno zbudili srečneže, ki so spali, smo se začeli predajati glasbi. Vzljubila sem velik del slovenske popularne "glasbe". Če celo pot poslušaš Fredyja Milerja, ti ne ostane drugega, kot da ga sprejmeš. Kulturni šok sem prestala, ko sem ugotovila, da popolnoma normalni sopotniki (ekonomisti, učitelji, novinarji, športniki, pravniki, farmacevti in računalničarji) obvladajo na pamet Fredyjev live uvodni nagovor. Postala pa sem tudi pristna fenica Lepega Dase.
Veliko popite tekočine je botrovalo pogostemo ustavljanju in lulanju. In negodovanju. Na srečo se je vsak lahko potolažil z "žepno kantico rdečega".
Pred Risoulom nas je čakalo nakupovanje v Brianconu. Ne, prej nismo kupili ničesar, ker bomo "vse nabavili v supermarketu". Nekateri smo to vzeli dobesedno, čeprav se je kasneje izkazalo, da bi lahko nabavili bistveno manj. Vseeno smo tri babe nakupovale pametno, razmišljale strateško in vrečke polnile praktično.
Preden smo nadaljevali pot, smo storili "zavržno dejanje". Ekstremista in njegovo punco, ki sta (spet) krepko zamujala, smo s spornimi kumaricami in ostalo fasungo pustili v Brianconu. Brez jakne (pri 9 stopinjah C), brez mobitela in brez denarja - tako rekoč "življenjsko ogroženega". Fant je preživel, nas pa je čakala še ena preizkušnja.
Vso prtljago, hrano in smuči smo morali peš pritovoriti v apartmaje, ki so bili na brutalno oddaljeni in visoki legi. Tri punce smo po mojih ocenah najbolj nasrkale, saj nismo imele nobenega dedca, a obilo prtljage. Vključno z res težkimi torbami, osmimi vrečami hrane, s platojem 20-ih jajc, z gajbo mandarin, alkoholom v nahrbtniku, alkoholom v torbi in dvema poticama.
Apartmaji so blili prijetni, kičasto opremljeni v rdeči in beli barvi s številnimi zvezdicami. Prijetno presenečenje je predstavljal pomivalni stroj oz. priljubljena gopodinjska pomočnica z imenom Josephine. Jaz osebno sem se najbolj navezala na banjo in jo 4x v enem tednu krepko izkoristila.Posebno doživetje je predstavljala uporaba stranišča. Obračanje v tesnem prostoru namreč ni bilo mogoče. Ljudem manjše rasti je uspelo vrata stranišča zapreti, če s(m)o se vsedli diagonalno. Največji izziv pa je predstavljala uporaba WC-ja za tiste malce višje rasti. Še vedno mi ni jasno, kako so se oni uspeli zložiti v stranišče in celo zapreti vrata za/pred seboj.
Naš apartman, kjer je en teden živelo kar pet person, je veljal za skrajno mirnega. Na to gotovo nisem ponosna, vendar pa nas je odlikovala tudi pestra, bogata in kakovostna kulinarika. Medtem, ko so ostali apartmaji živeli predvsem od testenin s tuno in sarm (več dni zapored celo), smo imeli mi zavidanja vredne jedilnike.
Na primer:
- pečena piška + pražen krompir + solata s paradižnikom in mozzarelo;
- svinjski zrezki + pečen krompir + pečeno zelje;
- gobova juha + makaroni bolognese + palačinke;
- krompirjeva juha + špageti s česnom + pečene hrenovke + mešana solata ...
Priznam, da sem pogosto izpustila kakšnega od hodov in redno zamujala skupne obroke. Ni mi bilo lahko. Tako se mi je kdaj pripetilo, da sem jedla en dan star zajtrk ali pa mrzlo večerjo ob 4h zjutraj.
Smučišča so nas prijetno presenetila s svojo zasneženostjo. Kljub neprestanemu zasneževanju pa so tekom toplega in sončnega tedna na dan pokukali tudi kakšni kamenčki, ki so nam potem veselo uničevali dile. Ponosno lahko povem, da sem prve tri dni presmučala s fanti, ki veljajo za neformalne vodje in lahko sem jim sledila.
V naslednjih dneh smo doživeli tudi dve nesreči. Eno dekle se je poškodovalo že prvi dan, nekje na sredini tedna (ne, res nisem štela dnevov) pa je nesreča v obliki ledene skale doletela tudi JaKa (oz. je on doletel njo - stvar percepcije). Kot pravi moški je odsmučal / odkrevsal do apartmaja in se ni poslužil panoramske vožnje s helikopterjem. Vseeno pa je fant izgubil nekaj svoje božanskosti in dva dni celo malce tečnaril. Ni mu bilo lahko. Če (kot prava Gorenjka) upoštevam, da je šla kar polovica smučarske karte v nič, lahko rahlo tečnobo in fizične grožnje svojega božanstva celo razumem. Ni mi bilo lahko!
Prvi večer je v minil dokaj mirno, v znamenju razčiščevanj raznih "zavržnih dejanj" in petja domačih melodij. Softići so spali. Bilo je še dokaj mirno in različne družabne igre so prispevale, da naslednje večere ni bilo tako.
Tudi ganljivi prizori so bili rezervirani za večerna druženja. Naj orišem lep primer. Pogled na dve 100-kilski mišičasti gorili, ki po številnih pirčkih ljubko buljita predse in zibajoč prepevata:
je neprecenljiv! Seveda je sledila še cela plejlista slovenskih klasik. Vključno z obvezno vsakodnevno himno Vedno si sanjala njeeeeega. Ni nam bilo lahko.
Vsak večer se je kdo poigral z idejo, da bi šel preprosto spat in se ne bi posvečal družabnostim. No, to je bilo skorajda neizvedljivo. Ob tem moram omeniti tudi nekaj zmagovalnih večerov.
Enega so zaznamovali fantje, ki so odpravili igrat hokej. Dekleta smo imela dober namen, da bi navijala, a se nam ni ljubilo v mrzlo noč. Zato smo v hodniku pripravile sprejem in posebno koreografijo na moj najljubši komad - Lepi Dasa.
Naslednji večer sem se šla družit še pred našim drugim hodom večerje (t. j. po juhici). Po uvodnih kozarčkih belega smo se začeli igrati družabno igrico Meksiko. Tistega večera sem bila radodarna s svojimi masažami in menda obstajajo sumljive fotografije dogajanja na tleh hodnika. Proti koncu večera je bila "namizna kantica belega" prazna. Pred vrati so se pojavili varnostniki in žandarija, ki so nam onemogočali prosto prehajanje med apartmaji. Najbolj zabaven udeleženec našega smučanja je želel malce zvaditi svoje obsežno znanje francoskega jezika in zato pomanjkljivo oblečen spraševal nepovabljene goste v uniformah: "Voulez-vous coucher avec moi?". Da je bil večer uspešen, priča dejstvo, da sem se v svoj apartman vrnila v zgodnjih jutranjih urah brez copat.
Predzadnji večer je naš apartman pripravil celovečerno zabavo s palačinkami, ki se je v eni fazi prelevila v zabavo z absintom, teranovim likerjem, kokinim likerjem in raketo. Brutalno. Še posebej, ko sem enega od gostov nehote poflambirala z absintom. Ni mi bilo lahko. Smo pa postavili rekord v številu ljudi, ki se še lahko stlači v en apartma. Prišli smo do številke 27. In pospravljanje apartmaja po odhodu podivjane horde je bilo nepozabno. Tudi občutek, ko sem si zjutraj obula pancar z razlitim pivom v notranjosti, je bil nekaj posebnega. Še enkrat hvala vsem, da niste prišli s kilo konfetov in mi jih razsuli po apartmaju.
Na zaključni večer smo se končno osvobodili utesnjujočih apartmajev in se pozabavali v dežurnem Apacheju. Velik del junakov je bil še v smučarski opravi s pancarji vred. Ta izbor večerne toalete se je izkazal kot silno praktičen, saj je naša plesna ekipa privlačnih, razgaljenih, prepotenih in na pol slečenih mišičnjakov lahko v temi odsmučala nekaj zavojev, kar smo dekleta pospremila z glasnim kričanjem in skakanjem po mizah.
Za mano je skrajno prijetna smučarija in dejstvo, da nam ni bilo lahko, dela doživetje še toliko lepše!
Naš apartman, kjer je en teden živelo kar pet person, je veljal za skrajno mirnega. Na to gotovo nisem ponosna, vendar pa nas je odlikovala tudi pestra, bogata in kakovostna kulinarika. Medtem, ko so ostali apartmaji živeli predvsem od testenin s tuno in sarm (več dni zapored celo), smo imeli mi zavidanja vredne jedilnike.
Na primer:
- pečena piška + pražen krompir + solata s paradižnikom in mozzarelo; - svinjski zrezki + pečen krompir + pečeno zelje;
- gobova juha + makaroni bolognese + palačinke;
- krompirjeva juha + špageti s česnom + pečene hrenovke + mešana solata ...
Priznam, da sem pogosto izpustila kakšnega od hodov in redno zamujala skupne obroke. Ni mi bilo lahko. Tako se mi je kdaj pripetilo, da sem jedla en dan star zajtrk ali pa mrzlo večerjo ob 4h zjutraj.
Smučišča so nas prijetno presenetila s svojo zasneženostjo. Kljub neprestanemu zasneževanju pa so tekom toplega in sončnega tedna na dan pokukali tudi kakšni kamenčki, ki so nam potem veselo uničevali dile. Ponosno lahko povem, da sem prve tri dni presmučala s fanti, ki veljajo za neformalne vodje in lahko sem jim sledila.
V naslednjih dneh smo doživeli tudi dve nesreči. Eno dekle se je poškodovalo že prvi dan, nekje na sredini tedna (ne, res nisem štela dnevov) pa je nesreča v obliki ledene skale doletela tudi JaKa (oz. je on doletel njo - stvar percepcije). Kot pravi moški je odsmučal / odkrevsal do apartmaja in se ni poslužil panoramske vožnje s helikopterjem. Vseeno pa je fant izgubil nekaj svoje božanskosti in dva dni celo malce tečnaril. Ni mu bilo lahko. Če (kot prava Gorenjka) upoštevam, da je šla kar polovica smučarske karte v nič, lahko rahlo tečnobo in fizične grožnje svojega božanstva celo razumem. Ni mi bilo lahko!
Prvi večer je v minil dokaj mirno, v znamenju razčiščevanj raznih "zavržnih dejanj" in petja domačih melodij. Softići so spali. Bilo je še dokaj mirno in različne družabne igre so prispevale, da naslednje večere ni bilo tako.
Tudi ganljivi prizori so bili rezervirani za večerna druženja. Naj orišem lep primer. Pogled na dve 100-kilski mišičasti gorili, ki po številnih pirčkih ljubko buljita predse in zibajoč prepevata:
"Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi,
da bo mogel svoje zajčke pred lisičko skriti"
je neprecenljiv! Seveda je sledila še cela plejlista slovenskih klasik. Vključno z obvezno vsakodnevno himno Vedno si sanjala njeeeeega. Ni nam bilo lahko.
Vsak večer se je kdo poigral z idejo, da bi šel preprosto spat in se ne bi posvečal družabnostim. No, to je bilo skorajda neizvedljivo. Ob tem moram omeniti tudi nekaj zmagovalnih večerov.
Enega so zaznamovali fantje, ki so odpravili igrat hokej. Dekleta smo imela dober namen, da bi navijala, a se nam ni ljubilo v mrzlo noč. Zato smo v hodniku pripravile sprejem in posebno koreografijo na moj najljubši komad - Lepi Dasa.
Naslednji večer sem se šla družit še pred našim drugim hodom večerje (t. j. po juhici). Po uvodnih kozarčkih belega smo se začeli igrati družabno igrico Meksiko. Tistega večera sem bila radodarna s svojimi masažami in menda obstajajo sumljive fotografije dogajanja na tleh hodnika. Proti koncu večera je bila "namizna kantica belega" prazna. Pred vrati so se pojavili varnostniki in žandarija, ki so nam onemogočali prosto prehajanje med apartmaji. Najbolj zabaven udeleženec našega smučanja je želel malce zvaditi svoje obsežno znanje francoskega jezika in zato pomanjkljivo oblečen spraševal nepovabljene goste v uniformah: "Voulez-vous coucher avec moi?". Da je bil večer uspešen, priča dejstvo, da sem se v svoj apartman vrnila v zgodnjih jutranjih urah brez copat.
Predzadnji večer je naš apartman pripravil celovečerno zabavo s palačinkami, ki se je v eni fazi prelevila v zabavo z absintom, teranovim likerjem, kokinim likerjem in raketo. Brutalno. Še posebej, ko sem enega od gostov nehote poflambirala z absintom. Ni mi bilo lahko. Smo pa postavili rekord v številu ljudi, ki se še lahko stlači v en apartma. Prišli smo do številke 27. In pospravljanje apartmaja po odhodu podivjane horde je bilo nepozabno. Tudi občutek, ko sem si zjutraj obula pancar z razlitim pivom v notranjosti, je bil nekaj posebnega. Še enkrat hvala vsem, da niste prišli s kilo konfetov in mi jih razsuli po apartmaju.
Na zaključni večer smo se končno osvobodili utesnjujočih apartmajev in se pozabavali v dežurnem Apacheju. Velik del junakov je bil še v smučarski opravi s pancarji vred. Ta izbor večerne toalete se je izkazal kot silno praktičen, saj je naša plesna ekipa privlačnih, razgaljenih, prepotenih in na pol slečenih mišičnjakov lahko v temi odsmučala nekaj zavojev, kar smo dekleta pospremila z glasnim kričanjem in skakanjem po mizah.
Za mano je skrajno prijetna smučarija in dejstvo, da nam ni bilo lahko, dela doživetje še toliko lepše!
02. januar 2007
Jasno videnje
Občudujem jasnovidce in jasnovidke.
Eden ljubših je seveda Danny s svojimi zvezdami. Človek ima za seboj že dolgo in uspešno kariero. S prelaganjem kart si je postopoma zagotovil svoj prostor med zvezdami. Vmes se je malce poredil in se odel celo v neko smešno ogrinjalo. Danny je tisti prijazni in razumevajoči psihoterapevt, ki rad reče: "Ooooooo gospa, to je pa lepo slišat," ali pa se le prisiljeno zahihita.
Naslednja je Maruča. Gospa je fascinantna in nihče ji ne more ugovarjati. Poveste datum rojstva in vam razkrije diagnozo. Če reče, da imate pri 60-ih letih težave s kolki, potem jih imate. Ni debate, saj ona ve. Če vi tega še ne veste, vas pošlje na pregled k zdravniku, ker ona to vidi. Kaj pa sin? Ja, sin ima težave v šoli. Mora se malo pomatrati, pa bo šlo. Maruča pogosto zazna tudi težave z ožiljem. V takih primerih jasnovidno svetuje več gibanja in zdravo prehrano. Lahko se oglasite pri njej osebno, saj bi vam rada dobrodušno dala še dva kristala, ki vam bosta pomagala pri vaših težavah.
In nato pridemo do največjega fenomena med jasnovidci - Karin. Ona se spozna na vse. Osebne, politične, zabavne, vremenske in splošne družbene prerokbe. Vse ve! Nekoč sem gledala oddajo: Karin z razkrivajočim dekoltejem in v miniki na kavču. Ljudje so klicali, ona si je nekaj zapisovala in razlagala. V nekem trenutku je kamera razkrila zapiske, ki so bili še najbolj podobni risbarijam 3-letnega otročka. No, njej je bilo vse jasno. Poleg tega se lahko Karin pohvali z obilo še neuresničenih napovedi:
- Leta 2002 Drnovšek ne bo postal predsednik države.
- V Baru 05 se bosta v finalu pomerila fant in dekle.
- V Baru 05 bo na koncu zmagal Mišo.
- Stojanu Auerju je napovedala uspeh na volitvah za župana.
Nenavadno je, da mediji Karin še vedno radi povprašajo o napovedih, ne glede na to, da se tako očitno moti. Letos so Žurnalovci vprašali Karin, kakšno vreme se nam obeta leta 2007 in dekle se je iz svojih napak očitno nekaj naučilo:
"Vreme bo v Sloveniji povzročalo kar nekaj težav, predvsem bodo te najbolj občutili kmetovalci."
Res nanavadna napoved. Tako drzna, da si je verjetno nihče ne bi upal napovedati. :)
"Vzhodni del bo deležen večjih količin snega, kasneje pa dežja. Ta del lahko pričakuje materialno škodo."
Ta sneg je malce vprašljiv. Da bo po snegu verjetno kasneje dež, bi si verjetno upal napovedati še marsikdo. Me pa veseli, da si je Karin vseeno omogočila nekaj možnosti, da ji ponovno spodleti. Očitno je to njena stalnica in prepoznavni znak.
Eden ljubših je seveda Danny s svojimi zvezdami. Človek ima za seboj že dolgo in uspešno kariero. S prelaganjem kart si je postopoma zagotovil svoj prostor med zvezdami. Vmes se je malce poredil in se odel celo v neko smešno ogrinjalo. Danny je tisti prijazni in razumevajoči psihoterapevt, ki rad reče: "Ooooooo gospa, to je pa lepo slišat," ali pa se le prisiljeno zahihita.
Naslednja je Maruča. Gospa je fascinantna in nihče ji ne more ugovarjati. Poveste datum rojstva in vam razkrije diagnozo. Če reče, da imate pri 60-ih letih težave s kolki, potem jih imate. Ni debate, saj ona ve. Če vi tega še ne veste, vas pošlje na pregled k zdravniku, ker ona to vidi. Kaj pa sin? Ja, sin ima težave v šoli. Mora se malo pomatrati, pa bo šlo. Maruča pogosto zazna tudi težave z ožiljem. V takih primerih jasnovidno svetuje več gibanja in zdravo prehrano. Lahko se oglasite pri njej osebno, saj bi vam rada dobrodušno dala še dva kristala, ki vam bosta pomagala pri vaših težavah.
In nato pridemo do največjega fenomena med jasnovidci - Karin. Ona se spozna na vse. Osebne, politične, zabavne, vremenske in splošne družbene prerokbe. Vse ve! Nekoč sem gledala oddajo: Karin z razkrivajočim dekoltejem in v miniki na kavču. Ljudje so klicali, ona si je nekaj zapisovala in razlagala. V nekem trenutku je kamera razkrila zapiske, ki so bili še najbolj podobni risbarijam 3-letnega otročka. No, njej je bilo vse jasno. Poleg tega se lahko Karin pohvali z obilo še neuresničenih napovedi:
- Leta 2002 Drnovšek ne bo postal predsednik države.
- V Baru 05 se bosta v finalu pomerila fant in dekle.
- V Baru 05 bo na koncu zmagal Mišo.
- Stojanu Auerju je napovedala uspeh na volitvah za župana.
Nenavadno je, da mediji Karin še vedno radi povprašajo o napovedih, ne glede na to, da se tako očitno moti. Letos so Žurnalovci vprašali Karin, kakšno vreme se nam obeta leta 2007 in dekle se je iz svojih napak očitno nekaj naučilo:
"Vreme bo v Sloveniji povzročalo kar nekaj težav, predvsem bodo te najbolj občutili kmetovalci."
Res nanavadna napoved. Tako drzna, da si je verjetno nihče ne bi upal napovedati. :)
"Vzhodni del bo deležen večjih količin snega, kasneje pa dežja. Ta del lahko pričakuje materialno škodo."
Ta sneg je malce vprašljiv. Da bo po snegu verjetno kasneje dež, bi si verjetno upal napovedati še marsikdo. Me pa veseli, da si je Karin vseeno omogočila nekaj možnosti, da ji ponovno spodleti. Očitno je to njena stalnica in prepoznavni znak.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
