Ničesar ne rabim

Stresen večer, nemirna noč, tesnoben dan ... in končno popoln objem.

Ničesar ne rabim.
Ne rabim muske.
Ne rabim svetlobe.
Ne rabim ure.
Ne rabim interneta.
Ne rabim telefona.
Ne rabim oblek.
Le odejo, ko me zazebe.

In vsake toliko naredim kuskus.

S čimerkoli.

Vse je tako simpl.

Eksistencialne tegobe

Včeraj mi je JaKova priležnica po telefonu zabrusila:
"Ja, težko je imeti službo, biti zaljubljen in še honorarno delati."

Verjetno se sploh ne zaveda, kako zelo prav je imela.

Najdena pesem

Na pisalni mizi sem našla zabeležen zapis, ki ni moj. Okoli njega so nanizane spiralice.

ZA ZAJTRK GOLO TELO
ZA MALICO MODRO NEBO
KOSILO JE JAJC NA OKO
ZVEČER ME OBJEMI MOČNO

O sedečkah

Da ne bo zmešnjave, bo najbolje že na začetku razložiti neologizem "sedečka" in se šele nato spustiti v konceptualne težave s sedečko.

"Sedečka" je koncert, pri katerem občestvo sedi. Koncert je javna glasbena prireditev. To vemo.

Včeraj sem se po priporočilu udeležila ušesom zelo prijetnega koncerta. V Elektrarni je nastopila hrvaško-slovenska zasedba Mildreds. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi šlo za dvourno sedečko. Ponovno sem se prepričala, da na žalost sedečke niso zame.

Pri sedečkah je prav element sedenja tisti, ki mi preprečuje obisk koncertov v Cankarjevem domu in še marsikje. Stoli so pogosto priviti v tla. Obiskovalci dogodka pridejo, se usedejo in ves čas zrejo v nastopajoče. Vmes ploskajo. Nobene akcije. Nobenega življenja. Le bolečine v hrbtu zaradi nepremičnosti. Tak odnos publike se mi zdi hudo sporen. Naravnost nespoštljiv je do glasbenikov, ki se na odru trudijo.

Menim, da bi morali iz čiste vljudnosti in navdušenja obiskovalci koncertov v Cankarjevem domu sem in tja izruvati vsaj kak stol.

Kaj je Beseda?

Bil je nek pogovor. On se je očitno navezal na znani citat Bertolta Brechta: "Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!" in mi zapisal: "Beseda je orožje."
Nisem se mogla strinjati, zato je uletela Modra misel.

Beseda ni orožje. Beseda je ORODJE.

Razlika je očitna. Orodje je lahko orožje, vendar pa je lahko tudi pripomoček, s katerim nekaj konstruktivnega in pozitivnega naredimo, če ga znamo uporabljati. Na drugi strani pa imamo orožje, ji se uporablja v boju, v vojni, ki ni ravno med najbolj pozitivnimi zadevami tega sveta.

Presežki likovne umetnosti

Po filmu, poeziji, gledališču, plesu in kiparstvu je napočil še trenutek za slikarstvo (ne likovno umetnost, kot se mi je zapisalo in ne znam prečrtati; hvala Urška). Predstavljam vam še eno vrhunsko delo mladega slovenskega Michelangela. Umetnik je po naročilu izdelal spodnjo slikarijo. Uživajte!

Mislec

Ugotavljam, da sta marsikaterega blogista velikonočno trpljenje in užitkarjenje pahnila v razmišljujoče stanje o življenju, vesolju in sploh o vsem. Seveda s tem ni nič narobe, vendar pa se bom sama poskušala izogniti razpravljanju sama s seboj. Verjamem namreč, da do pametnih zaključkov pridem prek interakcije z drugimi. Zato nikdar ne sedim in razmišljam (no, tega niti fizično ne zmorem), saj se je vendar toliko bolj učinkovito in zabavno pogovarjati.

Moja teza je, da je kip Augusta Rodina poimenovan napačno. Brskanje po Wikipediji je to tezo le potrdilo.

Pomislimo malo.
Kdo vendar bi se postavil v tako pozo in gruntal?

Mislec v resnici ne razmišlja. Veliko bolj verjetna razlaga se mi zdi, da gre za tipa, ki zre v mravljico na tleh. Druga teza (Dinozavrova, ko je zapopadel moj preblisk) pa je, da kip upodablja čakajočega v čakalnici, - na primer pri zdravniku - ki nima prav nikakršnega čtiva.
Zato bolšči v tla.

Pripis: Oblake na sliki posvečam Urški, ki se je vrgla v psevdofilozofijo.

O plesu in telesu

Včeraj me je Dinozaver odpeljal (no, pravzaprav sem izsilila in jaz vozila) v CD na tri predstavice Nederlands Dans Theater I.
Tri različne predstavice. Odlični plesalci. Ampak ...

Nočem gledati popolnega giba. Nočem popolne forme. Nočem lepega plesa.

Hotela sem svežino. Hotela sem drznost. Hotela sem drugačnost. Hotela sem, da se premaknejo meje že videnega.

Voščena krila so me uspavala.

Govori zase mi je vzbudila pozornost z vizualnimi učinki in zagonetko večera: Kako bodo po približno 15 minutah dežnega naliva popucali in posušili vso tisto vodo na odru? Med odmorom sem dobila odgovor. Vodo so posesali, pod pa zamenjali.

Zadnja predstavica Katran in perje mi je končno odprla vrata. Vrata v nadrealni svet fantazije. Plesalci, ki so v prvih dveh predstavah vztrajali v večno vzvišeni in lahkotni klasični baletni drži, so se naposled spustili na tla. Težak klavir je bil dvignjen nad vse. Telesa so se spreminjala in z vsakim gibom postala drugačna in le še podobna človeškim. Ritem je ob brani besedi in rjovenju postal nepredvidljiv, divji in brutelen. Nežna in na videz krhka telesa so ustvarjala močne prizore. Predstava je bila polna nasprotij v beli in črni barvi. Zblojena in igriva misel je v gibanju postala ples.

Glede na to, da sta bili štirim vprašanim ljubši prvi dve predstavi, dopuščam možnost, da sem že krepko čudna. Na srečo me to ne moti.

Spoštovanje in čast

Običajno najdem nadomestek poezije na plesnem odru. Redko se mi zgodi poezija na filmskem platnu. 300 je prav to.
300 je ep.


Remember this day, men, for it will be yours for all time.



Prepare for glory!


Spoštovanje in čast avtorjem. Takisto pa tudi vsem krasnim teleščkom.

Love Today!

Everybody's gonna love today,
Gonna love today, gonna love today.
Everybody's gonna love today, gonna love today.
anyway you want to, anyway you've got to,
Love love me, love love me, love love.

Tale pesmica je zame. To sem sumila, ko sem jo prvič slišala. Ko sem danes našla še video z zvezdicami in spiralicami, sem bila pa prepričana.
It's supercalifragilisticexpialidocious!

Kanibalistične praznike gladko ignoriram, vseeno pa sem vesela za tako lepe dni. Zdi se mi, da se je vse Odrešenikovo trpljenje lepo pokompenziralo s krasnimi dnevi. Prepevam in poplesujem. Ignoriram tudi dejstvo, da sem včeraj ravno nakazano celotno plačo podarila serviserju, zavarovalnici in tetici, ki registrira avtomobile. Ne vem, kdaj ali kako bom plačala najemnino in stroške, vendar bom.

It's supercalifragilisticexpialidocious!

Poleg negledljivih trpečih filmov, polnih krvi in skremženih obrazov, sem na A kanalu našla tudi idealen film za dopolnitev lepih dni: Mary Poppins. Morala sem ga gledati.

Slovenski Michelangelo

Umetnost je popolna svoboda v svetu domišljije. Umetnost je ideja, ki jo umetnik oblikuje v svojo najljubšo obliko. Umetnost je iskrena in čista strast. Umetnost človeka bogati.

Danes vam bom prav zato predstavila mladega umetnika, ki mu lahko rečemo tudi bodoči slovenski Michelangelo. Poleg dobrega očesa in natančne ter izurjene ročice imata umetnika vrsto skupnih lastnosti. Zgodovina umetnosti in nekaj preteklih mesecev nakazujejo številne podobnosti. Oba umetnika sta se veliko selila. Oba pogosto nista bila razumljena in njunih drznih idej okolje ni vedno odobravalo. Oba sta posegala na različna področja ustvarjanja. In nenazadnje; oba sta se lotevala svetopisemskih motivov.

Za okus vam prikazujem delček njegovega pravkar nastalega in največjega dela:

Več pa boste še pred Veliko nočjo našli tukaj.

Modre misli 11 - True Blue No. 11

Opazila sem, da vas je prejšnja Modra misel naše Vodnice malce zmedla. Priporočam vam, da ponovno ponovite že predelane mislije in se še malo zamislite, nato pa se poglobite v današnji prispevek.

Vodnica je polna dobrih in življenjskih nasvetov. Tale je pravšnji za danes (med vikendom so pač na sporedu družinske obveznosti).

"Come on, take a chance
Get up and start the dance
Let the D.J. shake you
Let the music take you"

Kot sem mestoma že nakazala, se bomo kmalu poglobili tudi v Centrifuzne modre misli, zato je pomembno, da osvojite preteklo vedenje.

Piščančki, jajčki, zajčki ...

Velikonočni prazniki so odlični, ker si podaljšamo vikend in za en nadležen ponedeljek skrajšamo delovni teden. Razmišljam pozitivno, vidite?

Posebno zanimiva je zmešana ikonografija praznika. Vsi tisti piščančki, jajčki, zajčki in Jezus Kristus, ki je iz groba vstal. To moraš imeti rad! Ko se neverjetni kombinaciji pridružijo še potička, hren in trume vernikov s košaricami in belimi prtički, veš, da se ponovno nisi mogel izognoti velikonočnemu praznovanju.

Naj na tem mestu omenim še silni velikonočni simbolizem, ki bi mu lahko rekli tudi velikonočni kanibalizem. Jajčka (originalno rdeča) predstavljajo Jezusovo kri, šunkica je njegovo telo, hren pa simbolizira žeblje. Pa dober tek! Podobno težavo z razumevanjem Velike noči bi lahko imela tudi ljubka rumena piščeta, ki jih tako radi slikajo poleg njihovih trdokuhanih kolegov.

Na Veliko noč me vežejo posebni spomini.

Že v rosnih letih so mi naprtili ogromno in težko "boganco" (kasneje, ko so me vrstniki že dovolj zrugali zaradi nenavadnih izgovorjav nekaterih besed, sem ugotovila, da Ljubljančani temu pravijo "butarica"). Moja butarica je bila prej "butarunja", saj so na njo navezali vse mogoče sadje in sem jo komaj nosila do cerkve. Ta element mi nikdar ni bil povsem jasen. Hrane nismo smeli jesti, dokler je nismo prezračili in odnesli na sprehod v sosednjo vas. Župnik je tam v hladni cerkvi malo škropil z vodo, ki je itak ves čas vsem dostopna pred cerkvijo. In to je bilo vse. Odnesli smo jo domov, malo menjavali s sosedi in nato šele lahko jedli.

Kasneje so se mi v spomin vtisnile predvsem zanimive priprave. Verjetno zato, ker so običajno doletele mene. V vseh teh letih sem skoraj doštudirala iz ročnih spretnosti in jajc (hm, a se to malo čudno sliši?). Običajno sem imela opravka z dvema serijama jajc - ožjedružinsko in babičino. Še vedno pa me najbolj čudi dejstvo, da so nalepkice za v vodo in tisti odurni vodni preslikači ostali IDENTIČNI. Že vsaj 25 let popamo jajca z enakimi nalepkami, enakimi motivi in po enakem postopku. Kako je mogoče, da se izdelek 25 let (niti oblikovno) ne spremeni? Ne razumem.

Bojda je Velika noč neke vrste družinski praznik. V tem času se družine več družijo. En cel dan več. Pri nas se je to odražalo v obveznih konfliktih. Običajno sem bila problematična jaz, ker sem "prost dan" dojemala kot zares "prost" dan. Napaka! To je dan, ko so vsi doma in ti zato tudi vsi težijo. Navadno se je zataknilo že pri razumevanju številnih družinskih obveznosti. (Primer iz leta 2005.)

Komaj čakam, da vidim, kaj mi bodo letos prinesli velikonočni prazniki ...

(Vir fotke: Playboy, april 07)