Naravna kovinska oprema

Bila sem v Naravi. Obkrožale so me same naravne zadeve. Reka, pesek, prod, zdrava prehrana, mravlje, gozd, iglice, podrast, sonce, listje, zelenje in še več zelenja. In da ne bi pozabila, od kod sem prišla in kam v resnici sodim, sem sredi Narave srečala pravo pravcato Kovinsko opremo.

Na spodnji sliki je ujet pogled na delček Kovinske opreme, ki spokojno biva v naravnem okolju in ličnem betonu. Še dobro, da je zaščitena z visoko kovinsko mrežasto ograjo, saj zelenje že neusmiljeno steguje svoje veje in stebla v njen prostor.


Zapis je izraz strinjanja in odgovor na zapis v Urškovju, kjer se je avtorica zamislila nad odnosom do Narave in Industrije.

Zgodba o siroti, dobroti in neskončni naivnosti

Na pobudo za obisk kina so se mi odzvali trije mladi moški in zato sem šla v kino z vsemi tremi hkrati. Prijetno smo se zabavali ob prigodah Simpsonovih, po filmu pa zavili v spodnjo restavracijo na pijačo. Fantje so se med seboj poznali bolj površno, zato sem moderirala pogovor, poskušala vplesti vse, da bi v temah in načinu razmišljanja našli skupne točke.

Nenadoma pristopi starejša gospa obilnejše postave, a žalostnega obraza. Na sredino omizja iztegne roko, v kateri je nekaj kovancev, in nerazločno zamomlja: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Dečki se brez kakršnihkoli težav uskladijo. Kot bi padli v trans, vsi odsotno pogledajo nekam dol. Zrejo vsak v svoj košček mize, kot bi jih tam čakal odgovor na vsa velika življenjska vprašanja. Jaz ... kaj pa jaz? Jaz zmedeno gledam tetkico, njeno ročico, fante in spet tetkico, ki nadaljuje s prosečo žalostinko: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Fantje nepremični, jaz že popolnoma izgubljena v tisočih mislih, tetkica mrmra dalje.

"Ah, jebatga, mi si lahko privoščimo kino, pijačko v spodobnem lokalu in še marsikaj drugega. Ne bom obubožala zaradi tega," si rečem, sežem v denarnico in tetki dam 50 centov. Tetka odide k naslednji mizi, dečki pa olajšano odmrznejo. Eden, ki je očitno v tisti mizi našel razsvetljenje, mi reče: "Hani, ampak si pa potratna. Jaz sem dal toliko punci, ki mi je na bencinski spucala šipe."

Zajela sem zrak in začela svoj veliki monolog s prvinami odlične pridige, v kateri vsem trem očitam nekonstruktivno moško ignoranco in poveličujem svojo rešitev nadležne situacije, ko pogledam proti tetkici.

Teta se odmaje do mize iste restavracije, kjer že sedita dve njeni mlajši kolegici (malce sta bili načičkani z nakitom, a lepo urejeni). Tetka prisede, pride natakarica in vse tri gostje naročijo. Kmalu natakarica prinese nekaj jedi in kokakole. Očitno so bile že pošteno lačne, da so bile prisiljene v ne ravno poceni večerjo v restavraciji. Ja, težko je življenje.

No, bralcem je verjetno že jasno, da je moj monolog neslavno propadel in sem postala predmet zabave v nadaljevanju večera. Je pa res, da je 50 centov jako nizka cena za toliko smeha, kot smo si ga priredili po tem nategu.

Bogata sem ali Blog in zaslužek

Ob Kolosejevi bedni ponudbi blogerjem mi gre na smeh. No, ampak očitno obstajajo navdušenci tudi za drugorazredno traparijo, kot so Transformatorji (namenoma sem še napisala tako). Nekdo jo nenazadnje mora iti gledat. In blogerji bodo očitno pravšnja ciljna publika. Nekateri celo verjamejo, da bodo "zaslužili" 9,9 EUR, kolikor je pač vredna vstopnica v Koleseju.

Hkrati se čudim sebi in svoji zagretosti za oglaševanje na blogu še pred letom in pol. Maja 2006 sva s Frasom na pol za štos sklenila prvi korpo-blogerski sporazum o oglaševanju, pri katerem sva upoštevala strogo definicijo oglaševanja. Kasneje je sklenil številne druge dogovore in to je bila za njegovo tvrdko gotovo ena od dobrih potez. Kaj pa za blogerje? To ve vsak sam. Jaz sem imela po dveh mesecih oglaševanja dovolj. V iTivi itak nisem bila včlanjena, ker niso imeli filmov, ki sem jih želela gledati, jaz pa nisem imela DVD predvajalnika.

Kasneje me je Domen vabil na FDV-jevske debate, Trojan pa na SOF-ovsko okroglo mizo, ker sem hkrati delala v oglaševanju in pisala blog. Na veliko smo se pogovarjali tudi o oglaševanju prek blogov.

In kaj imam danes od vsega tega?
Verjetno se vam zdi, da nimam ničesar, ampak ne bo držalo. Mastno sem zaslužila. Še več. Dragi moji, bogata sem! Zato mi ni nikoli niti padlo na misel, da bi se prijavila na ToboAds ali preselila svoj blog k SiOL-u.

Poleg stanovanja, prostovoljcev za selitev, številnih nasvetov in nekaj honorarnih službic sem zaradi bloga spoznala kup zanimivih ljudi, doživela nekaj nepozabnih epizodic, našla fanta in celo krasno družbo prijateljev. To mi največ pomeni. Neprecenljivo!

Pa da ne bo pomote; še vedno se mi zdi sodelovanje med podjetjem in piscem bloga dobra ideja. Prodaja kakšnega koščka blogovskega prostora ni sporna, v kolikor je v skladu s posameznikovo vestjo, z zasebno uredniško politiko, marketinško strategijo podjetja in v kolikor ni prikrita. Žal se malokdo zaveda naštetih elementov in v želji po kakršnemkoli dobičku raje zanemari osnove. Ker vem, da se ne more nihče na mah naučiti tržnih zakonitosti, medijskih in oglaševalskih regulativ, vsem bodočim dobičkarjem priporočam le eno - odgovorite si na vprašanje: "Zakaj sploh pišem blog?"

"Specialni provod" ali EXIT 07 report

EXIT je že sam po sebi velika priložnost za "specijalni provod", mene pa pač spremljajo bizarke.

Dejstvo, da sem se znašla na najbolj ... no, recimo, "radoživem" avtobusu, ki je zaradi stanja ljudi odrinil kakšni dve uri kasneje, kot je bilo mišljeno, še ni čudno. Tudi to, da smo imeli dekle z neveljavnim potnim listom ni nenavadno. Se zgodi. Tudi to, da nekdo na hrvaško-srbski meji malo odide z avtobusa se dogaja. Zaradi takih epizodic, mnogoterih čikpavz in lulanj smo potrebovali od Ljubljane do Novega Sada 12 ur! Moja trojica se je nato uspešno nastanila pri prijaznih ljudeh, ki so nam bili poleg dvosobnega stanovanja pripravljeni ponuditi vse - prevoze, druženje, pomoč ... Napaka!

1. dan

Zvečer smo prehodili trdnjavo, se orientirali, nato pa prisluhnili Robertu Plantu and the Strange Sensation , ki ima še vedno "Whole Lotta Love". Kljub starosti je možakar precej vitalen in opazila pa sem tudi, da se pogosto prijemlje za zadnjico.

Sledila je diabolična izkušnja z The Prodigy. Na tem mestu moram povedati, da jih imam zelo rada (je, celo zadnjo plato, ki ji nihče ne pripisuje ničesar velikega), ampak sem zaslutila pizdarijo, zavestno zapustila največjo gnečo in še ravno pravi čas pobegnila na rob pekla. Ljudem se je zmešalo. Bilo je divje. In noro. In še bi!

Medtem sta se moja parčkasta družabnika lovila po histerični ali poskakujoči gneči in izgubila torbico z njunim skupnim denarjem (parčki so tako zabavni s temi nepraktičnimi rešitvami, kajne? Zakaj bi bili malenkostni! Če se kaj izgubi, naj se izgubi VSE!), dokumenti in našim ključem od stanovanja. Hej, se zgodi.

Groove Armada je minila v znamenju iskanja torbice. Na srečo Stanton Warriors, ki so sledili, niso tako razvpiti in so se ljudje na glavnem prizorišču lepo razredčili. Nekateri so manično iskali po tleh izgubljene predmete ... čevlje, denar, telefone, torbice, med plastičnimi kozarci pa so se našla tudi kakšna razbita očala ali samo stekelca. Vsi svetniki, Buda, Jah, Jezus in dobre vile so nam pokazali izgubljeno torbico s skoraj vso vsebino. Jasno, bili smo jim skrajno hvaležni. V nadaljevanju noči smo uživali z nabrejkanimi Stanton Warriors. Do jutra.

Green Velvet, ki je nastopil v Dance areni, me je razočaral (priznam pa, da mu zaradi gneče morda nisem dala dovolj časa). Tendenca je namreč bila, da se po zvezdah na glavnem odru vsi zakadijo proti neskončnim stopnicam, ki vodijo najprej gor, gor, gor, nato pa dol, dol, dol v Dance areno. Vstop je možen le pri levi ali desni strani odra in tam je bil zvok naravnost grozen. Do sredine bi si bilo zatorej bolje mašiti ušesa.
Po jutranjem bureku, kontemplaciji in kavi smo se odpravili domov.

2. dan

Ker smo kuhali, jedli, se družili z lastniki stanovanja in počivali smo na trdnjavo uleteli razmeroma pozno ... a dovolj zgodaj, da smo ujeli brazilske CSS. Po Tadejevi evforični reklami sem pričakovala malce (pre)več. No, saj so veseli, hecni in pevka je skrajno ljubka. Bila je oblečena v oprijet kombinezonček, ki ga je v drugi polovici koncerta zamenjala za nov oprijet kombinezoček. CSS so za moj okus malo preveč alter rockovski (al' kaj je to). Dotaknili so se me zgolj s priredbo L7 "Pretend We're Dead" in z zadnjim komadom, ki bil že lepo elektronski in se je dalo fino zvijati.

Pred poskakujočimi Beastie Boys feni (fante smo ipak že videli) smo pobegnili na manjši oder (Elektrarna) in odkrili par finih elektro DJ-ev. Na glavni oder smo se vrnili šele proti jutru in v družbi neutrudnih Zinc B2B & Dynamite Mc-ja z bobni in basi priklicali sončece, ki je tisti dan obetalo 38°C. Tukaj preidemo že v tretji dan, ampak ne bom komplicirala. Dejstvo pa je, da smo imeli v petek 13. v primerjavi z ostalimi dnevi precejšnjo srečo.

Verjetno sem izpadla precej nežurersko, ko sem se že ob 8h zjutraj pobrala domov. Že dve leti in pol se pač poskušam izogibati prevelikemu pretiravanju, da mi ne bi bilo kasneje še kdaj žal. Parček pa je nadaljeval pot do plaže na afterparty. Kaj se jima je tam dogajalo, mi ni jasno, ampak ob 14h, ko sem se zbudila, ju še ni bilo. Dobro uro kasneje sta prišla domov v nezavidljivem, še rahlo pijanem in jako slabovoljnem stanju. Ker sta nebrzdano nabavljala pijače, jima je zmanjkalo denarja. S taksijem in 100 dinarji nista prišla daleč, zato sta velik del poti prehodila. Po razbeljenem betonu in pri 38°C! Nežnejši del parčka se je šel nemudoma tuširat. Pri sestopu iz banje se je dekle naslonilo na umivalnik. Slednji ni prenesel bremena in se raztreščil po celi kopalnici. Ja, to se pa res ne zgodi vsakemu! Moj pogled je po velikem tresku zaznal le črepinje in objet parček, kjer moška polovica pomirjujoče sugerira zaprepadeni ženski polovici: "Nis' ti kriva, nis' ti kriva, nis' ti kriva ..." Ker tudi sama nisem čutila kakšne velike odgovornosti za razbitje kopalnice in sem situacijo vedno bolj dojemala kot neke vrste mistično izkušnjo, sem šla raje še malo spat.

3. dan

Zvečer sem se sama povzpela na trdnjavo, saj je parček potreboval preostanek dneva in noč za rehabilitacijo. Brez težav in z nekaj SMS usklajvanji sem se imela prav pestro.
Zaradi vročine in 50.000 teptajočih parov nog, je bil vsepovsod prah, ki pa nikogar ni pretirano motil.

Hannah Holland, mlada britanska DJ-ka me je presenetila z umazanimi basi, pestrimi miksi in muziko, ki je še najbolj spominjala na funk carioco. Jasno, da so boki kar sami migali. Iz zanesljivih virov sem izvedela, da je punca že bookirana za Ljubljano. Ouu jeee!

Tudi Buraka Som Sistem so nadaljevali s fajn ritmi, medtem ko je Frankie Knuckels zadeve malce upočasnil. Protestno sem zapustila Dance areno in se raje podala na dolgo pot na drugo stran trdnjave. Tam sem videla koncert Lollobrigide, ki so me bolj navdušili nekega večera v Roza K4.

Po dveh urah zamude (Za serijo edinih resnih zamud na Exitu je bila kriva zvezdnica MS Lauryn Hill.) je na glavnem odru končno nastopil Snoop Dogg. Ne vem, v čem je štos, saj sem ga komaj pred enim letom videla v Trstu, ampak na Exitu 07 se mi je zdel skorajda pomehkužen. 100x je v mikrofon povedal "Peace and love", s čimer je dokončno zatolkel svojo staro gangsta podobo. Ali pa se je lotil promocije kakšnega novega porniča v stilu Doggystyle. To bi razumela. LTJ Bukem & Mc Conrad me tistega jutra nista pritegnila, saj me je bistveno bolj zabavala slovensko-srbska družbica.

4. dan

Če sem prejšnje dni in noči pazila, da bom vse lepo zvozila, četrti večer to ni bilo več potrebno, saj je bil zadnji. In vemo, kako to vpliva na ljudi, kajne. Najprej so na Fusion stageu nastopili Melodrom, ki sem jih videla prvič odkar so izdali zadnji album. Malo sem se bala, kako bo izpadel koncert že ob 21. uri in šla kot nekakšna podpora pod oder, kjer ni bilo prav dosti ljudi. Melodrom so očarali! Ne le mene. Ljudje so se ustavljali in nekje na polovici koncerta je bilo prizorišče že lepo napolnjeno. Za finale in vsesplošno vselje so odigrali uspešnico "Counting Days" in pustili odličen vtis.

Dyko je nemški band, ki se elektronike loteva po starem, z njimi pa nastopa Kraftwerkov Wolfgang, ki je tudi že malce star. Z vsem spoštovanjem do banda pa nisem vztrajala do konca koncerta. Vseeno sem žal zamudila Audio Bullys, ampak videla Wu-Tang Clan. Ljudstvo je bilo prevzeto, klan pa še bolj, saj so ves čas poudarjali, kako super je ta festival in da bi se še vračali. Zanimivo mi je bilo le to, da so neprestano nagovarjali Srbe, v občinstvu pa so imeli med 50.000 ljudmi iz vseh vetrov tudi 10.000 Angležev.


Napotila sem se proti malemu odrčku, kjer naj bi nastopila slovenska ekipa DJ-ev Electricutes in prejela SMS: "Superstar stage. Free absinth right now!" Priljubljeni zeleni škrat mi je natočil nekaj glažkov. Bojda smo spili 20 litrov. Kolikor se spomnim, so Electricutes začeli dobro, vendar pa so jih prekmalu prekinili in naslednji DJ je res ubil žurko. Kar je sledilo, ne morem ocenjevati, ker sem se počutila kot avioni na zgornji sliki. Zjutraj sem opazila, da sem v pol ure poslala neverjetno veliko SMS-ov in nekateri so bili poslani popolnoma napačnim prejemnikom. Še vedno sem hvaležna mojemu zasebnemu varuhu, ki mi je pomagal pri premagovanju ovir na nadaljnem pohodu po Petrovaradinski trdnjavi.

V štirih dneh sem poskušala slišati čim več muzike in številnih nastopajočih v tem povzetku sploh nisem omenila. Izpostavila bi še World music stage, kjer sem nekajkrat naletela na odlične muzike in zabave. Reggae stage je bil zame svojevrsten fenomen, saj sem šla mnogokrat mimo in vsakič se je vrtel Bob Marley. Prisežem. Zanimivo odkritje je predstavljal tudi Latino stage, kjer so obsedenci non-stop nažigali in plesali salso. In jaz sem do nedavnega naivno mislila, da je salsa gibanje le pri nas preseglo meje običajnega plesa.


EPILOG

Preživela sem. Utrpela sem le poškodbo grla, ki jo je prizadela klima na avtobusu. EXIT je odličen festival, Novosadčani so prijazni in potrpežljivi, cene nizke, organizacija pa presenetljivo dobra. Upam, da bom šla še kdaj.
Parček je zadnji dan pred odhodom nabavil umivalnik, za katerega nista želela, da prispevam tretjino. Umivalnik v Novem Sadu stane okoli 30 EUR ... če boste kdaj potrebovali to informacijo.

Viri fotografij:
1. The Prodigy - galerija http://www.exitfestival.org/
2. Anglež s konjsko glavo - Marta Lamovšek
3. Angleške maškare v protiprašnih skafandrih - Marta Lamovšek
4. Otvoritveni preleti akrobatskih letal - galerija http://www.exitfestival.org/

Suvenirji z Exita/Izlaza

Izlazila sam. Poročilo bo. Verjetno zelo obsežno.
Prej moram še malo počivati, se regenerirati, do konca razpakirati, se lotiti pisanja in počakati na Martine fotke. Do takrat pa le kupček suvenirjev ...

Z izborom suvenirjev dokazujem, da prenos misli obstaja. Cigarete pa so za CyberMamo, ki sem jo v zadnjem času parkrat zasačila s čikom. Očitno je zapadla v slabo družbo. Kot zaskrbljena hči se sprašujem, če morda je tudi mamile.

Mimogrede (to mislim povsem resno, ker je taka tudi situacija v mojem grlu):
Ali obstaja kaj, kar zanesljivo deluje na boleče grlo in ni Angal S? Namreč ta hudič mi ne prime več. Ključno vprašanje je, ali imamo še kaj močnejšega?

;)

IZHOD

Malo grem ven. Omislila si bom izhod in preprosto izstopila. Obetam si obilo fajn muzike in sproščenosti (v skladu s političnimi nazori).

The Prodigy, Groove Armada, Green Velvet, Stanton Warriors, Beastie Boys, LTJ Bukem & MC Conrad, Audio Bullys imajo precej udarna imena in mislim, da se bom v njihovi družbi lahko dovolj sprostila.

Zvečer grem na avtobus in proti Izhodu.

Otroški kotiček

Nekatere znane ljubljanske oštarije znajo dobro poskrbeti tudi za mladež. Če ste mati ali oče malega škodljivca, ki ne zna dati miru, a vas vseeno nepopisno razveseljuje, greste sedaj lahko z njim celo v javnost. Ne verjamete? Preverite!

V vročem vremenu, ko boste sprehajali svojega otroka in naleteli na starega znanca, se vam bo gotovo prilegel kak pir ali trije. Vi se lahko vleknete v udoben fotelj ... Kaj pa dete?

Malenkost. Pamža lahko odložite v otroški kotiček z minifoteljem.

Tam bo dal mir, saj se bo v varnem in ograjemen okolju igral s smetmi in starimi zastonjskimi časopisi.

Vir: Figovec, Ljubljana

Modne in sodobne taške v Ljubljani

Pogosto imam fotoaparat s seboj. Imam ga v taški (ja, namenoma uporabljam to smešno besedo, ker mi je ena najljubših) in kadarkoli naletim na kakšno bizarko, jo fotografiram. Opažam pa, da je s pogostostjo objavljanja upadlo tudi število bizark na mojem spletniku. Ker se mi fotke valjalo po disku, bom počasi naredila red.

Tole sta dva ljubka artikla, ki sta name naredila strahoten vtis. Kljub temu, da je bila noč, jaz pa utrujena, sem si celo izložbo natančno ogledala in celo pomislila na Ziggyja, ki bi se mu pričujoča ponudba gotovo dopadla.





Vir: Trubarjeva ulica, Ljubljana

Bloggerjeva javna objava objave

Že nekaj časa uporabnikom Bloggerja sistem ponuja administracijo spletnika (nekdaj se je reklo "bloga") v slovenskem jeziku. To se mi zdi odlično in hvalevredno. Nekdanji "Post" bi zaradi boljšega razumevanja jaz raje prevedla kot "Zapis", vendar priznam, da bi bilo to lahko v strogem pomenu besede neustrezno. Nekateri zapisi oz. objave namreč ne vsebujejo besedila, temveč le slike ali video posnetke. Je, kar je.

Vsakič znova pa me prešine vprašanje, če so se prevajalci zezali, ko so prevajali številne ukaze in gumbe. Skoraj prepričana sem, da so se.
Nekdanji gumb "PUBLISH" je namreč postal zabaven "JAVNO OBJAVI OBJAVO". Ljubko.