Modre misli 13 - True Blue No.13

Tale rubrika je že kar malo manjkala. Danes ne bomo globoki, ker tega jutranji možganci pač ne zmorejo. Tudi razmišljanja, filozofijo in celo ezoteriko bomo pustili ob strani, pač pa bomo namesto tega posegli na naravoslovno področje. Še več; znanstveni bomo. Naša Vodnica je lahko tudi to, ja.

"Physical attraction
It's a chemical reaction"

Pri tem misliju je fino, da lahko celotno odgovornost za kakšne neodgovornosti in neumnosti preložimo na kemijo, ki jo itak malokdo razume. Krasn, a ne?

Teorija, praksa in odnosi

Največja tragedija visokega šolstva je zame razkorak z realnostjo. Moje generacije so proizvedle množice družboslovcev, ki niti ne vejo, kaj bi lahko počeli. In ko začenjo nekaj početi, je to pogosto drugačno, kot so si predstavljali. Razkorak med teorijo in prakso je namreč ogromen. Vseeno pa vztrajno popravljam kogarkoli, ki posplošuje in trdi, da formalno in teoretično znanje ni ničesar vredno. Vprašanje je, kako znaš znanje izkoristiti!

Ko prvič dobiš predse že povsem dodelano in za objavo primerno besedilo, poleg pa navodilo, da prav to besedilo le malo predelaj, da se storitev zaračuna naročniku, se ti že lahko svita. Ko to postane redna praksa, si lahko prepričan, da svet ni tak, kot si se učil. A morda je prav zato izobraževanje pomembno. Morda so prav zato knjige o dobrih praksah nujne. Da vzgajajo!

In potem po nekaj letih praks dobim v roke zopet knjigo.

- Kaj hudirja naj si mislim o knjigi, ki govori o PR-ju, hkrati pa sploh ne upošteva do sedaj ustaljenih terminov, ki so za timsko delo presneto pomembni?
- Kaj naj si mislim o knjigi, ki odnose z javnostmi obravnava kot nekakšno hišo petih odnosov in poleg vpelje kup prispodob z rekami, vrtovi, lotosi, drevesi, mavricami, s čustvi, stopnicami, z diamanti in seveda energijami?
- Kaj naj si mislim o avtorici, ki že v prvem poglavju zakomplicira, secira kup besed, tvori nove pojme ter celo najde pomensko razliko med domačo "ustvarjalnostjo" in tujo "kreativnostjo"?
- Kaj naj si mislim o knjigi, ki ne upošteva obstoječih težav v praksi?
Nič pretirano dobrega, če sem iskrena!

Odgovor in tudi bistvo knjige najdem na 199. strani: "Pot PRosvetljenja je pot učenja ljubezni in umetnosti življenja". To pove vse. In bore malo o odnosih z javnostmi ali trženju vobče.

Vseeno pa moram navesti dvoje, zaradi česar je lahko knjiga koristna:

1. Knjiga spomni na različnost mnenj. Mnogokrat je prav to začetni problem neuspešnega sodelovanja. Zato je pomembno, da ne sodimo le po sebi, kar pa knjiga ne izpostavlja.

2. Knjiga spodbuja posameznika k pozitivnemu razmišljanju. To je hvalevredna lastnost, ki jo zares občudujem in za nekatere je tudi uspešna. Žal pa praksa pogosto kaže, da je tudi agresivnost lahko učinkovita metoda pri doseganju ciljev. Nikjer ni omenjen ta problem in morebitna rešitev za prehod na drugačno delovanje.

Knjiga bi se lahko začela šele pri 4. poglavju. Četrto poglavje je po mojem mnenju pomembnejši del knjige, do katerega pa se je prek vseh energij precej težko prebiti. (Treh primerov zaradi pomanjkanja časa nisem brala. )

In če me danes vprašate, katero slovensko literaturo bi sploh priporočila, sta mi v spominu ostala predvsem dva vira:

- Za vzgojo v stroki bi priporočila Zlatka Jančiča, ki prek razlage družbenih menjav poudarja odgovornost posameznika v procesu trženja.
- Kot priročnik pa so najboljše knjige iz Pristopove zbirke - na primer: Preskok v odnose z javnostmi in Odnosi z mediji.

Zakaj je Damjana Golavšek res dobra čarovnica

Nekaj dni sem počakala, da so dnevi žalovanja minili, sedaj pa si že upam napisati. Storila sem napako in sploh nisem spremljala Slovenske popevke 2007. Zamudila sem zmago preroške pesmi in očitno vsi ostali tudi. So jo pa zato toliko bolj slišale naravne sile, ki jih je Golavškova tako vneto klicala.

Kličemo naravne sile,
zraven palčke, dobre vile,
floro, favno in ljudi,
združimo vse moči.

In so jo. Ne moremo oporekati, kajne?

Zrak pošteno prevetrite,
ga s kisikom osvežite
in očistite nebo,
da bo zdrav dež spral zemljo.

In dež je pral zemljo, ni kaj.

Vode naj se precedijo
in spet bistre žuborijo,
naj se sklene živi krog,
za prihodnji rod otrok.

Vode pa so se zares izkazale in storile še mnogo več. Promet prispeva 21 % emisij ogljikovega dioksida v Evropi in je najhitreje rastoči vir toplogrednih plinov, zato so naravne sile te presnete avtomobile kar lepo odplavile.

Koš!

Košarke nisem nikdar spremljala. Fuzbal se mi je bistveno bolj dopadel, četudi gre za nek podoben koncept. (Ljubitelji, ne zamerite, a meni se zdi podoben). Poleg tega so košarkarji izredno visoki. Kar malo preveč visoki. Tudi tokratnega prvenstva ne spremljam, ampak očitno košarki ne moremo nikjer ubežati.

V idiličnem naravnem okolju, v gorenjski zibelki nas skozi gozd vodi ozka peščena cestica. Ljudi tam ni.

Je pa koš!

Če bi kakšni nadebudneži na tem mestu igrali košarko, bi jih z veseljem gledala. Posebej zabavno bi bilo, če bi jim žoga padla malce naprej ali malce nazaj, saj bi jim potem tekmo popestrile še visoke in podivjane koprive.

Vseeno pa ni potrebno podcenjevati omenjenega koša. Je namreč NBA!

PR knjiga

Nisem si mislila, da bom po vsem odporu, ki ga čutim do institucije, ki se ji reče ŠOLA, tako blizu prvega septembra zopet v roke vzela strokovno knjigo. V to me je gladko (in celo z mojim privoljenjem) potunkal Domen. Pristala sem, da preberem knjigo o odnosih z javnostmi s sumljivim naslovom: "9Korakov učinkovitega komuniciranja - Pot PRosvetljenja".


Naloga je sledeča. Nekaj blogerjev, ki se ukvarja s komunikacijo, mora do določenega datuma predelati omenjeno knjigo in napisati tisto, kar sproži sama knjiga. Karkoli. Če ne sproži ničesar, sklepam, da ni treba napisati ničesar. To me pomirja. A vendar; glede na to, da sem že na predstavitvi ob predaji knjige prijaznemu stričku, direktorju in soavtorju pol ure morila z vprašanji, verjetno ne bo šlo tako zlahka.

In zakaj zavraga sem sploh pristala na to?

Verjeli ali ne; najbolj me je prepričal nepredviden telefonski pogovor direktorja, ki bojda živi in deluje po metodah opisanih v knjigi.

Med mojim spraševanjem mu zazvoni telefon.

"Se opravičujem. Pozabil sem izklopiti. Dovolite, da se oglasim?" nas vpraša.
Jasno, da dovolimo. Kdo pa to še vpraša dandanes? + točka
"Živjo. Veš kaj? Ravno sem sredi zanimivega sestanka. Te lahko pokličem, ko končam?"
Četudi mu moja vprašanja niso bila zanimiva, je tole odlično izpeljal. + točka
"Ok. Se slišiva. Sicer je pa super, da si poklicala," se poslovi.
Tole je bilo pa mojstrsko! Vsi udeleženi smo se počutili prijetno in nihče prikrajšan za karkoli. + točka

Glede na slogan bo to knjiga, ki bo spremenila moj odnos do komuniciranja. Pa da vidimo!

Kaj je "biološko"?

Ugotavljam, da sem živela v rahli zmoti.

Pridevnik "biološko" (ali krajše le predpona "bio-") je predstavljal nekaj boljšega , čistejšega in bolj zdravega. Nekaj dobrega. Nekaj, kar ima ceno. Višjo ceno. Zadnje čase pa nisem več prepričana v ta očitno preozko določene značilnosti. Naj pojasnim.


Vsakokrat, ko grem mimo rjavega zabojnika za biološke odpadke, ga zavoham, preden ga sploh vidim. Vonj zdužuje najhujše možne gnilobe (predstavljajte si miks gnile zelenjave, sparjenega sadja, neplemenitega plesnivega sira, takih reči ...) in govno. Prav nič dobrega, čistega ali zdravega.
Naj še omenim, da je kanta zaprta! In niti na misel mi ne pride, da bi jo odpirala.



Še en dokaz, da je "biološko" lahko nekaj precej odurnega so naše biočešplje. Kljub temu, da češplje uvrščamo med sadje in da so same po sebi primerne celo za vegetarijance, pri naših to ni mogoče. Ne pretiravam, ampak 75% biočešpelj je kontaminiranih s črvi.

Biološko ali bio je po novem izraz tudi za nekaj, kar je povsem neapetitlih in gnilo, (ampak je pa naravno)!