Včeraj sem uživala na otvoritvi v Vibi. Za začetek nam je mašo daroval Peter Mlakar in res mi je žal, da ga nisem snemala. Začel je z duhom, nadaljeval z absolutnostjo seksualnosti, zaključil pa s pozivom k doseganju užitka z "avtomatičnim menjavanjem seksualnih partnerjev". Inetermezzo je namenil zavzemanju za "uvedbo prostitucije v svetiščih".
Sledila je otvoritvena predstava Fake it! režiserja Janeza Janše.
Nekoč sem že omenila, da me plesne predstave le še redko presenetijo in večkrat poudarjam, da občudujem režiserja Janeza Janšo (ex Emila Hrvatina), ker me njegove predstave silijo k razmišljanju. Ker se v predstavah ne ukvarja sam s seboj. Ker je angažiran. Ker so njegove predstave odsev družbe. Ker nanazadnje zaradi njegovih predstav ne grem spat, ampak raje sredi noči iščem podatke, kaj je v reneseansi počel Giulio Camillo (pred par leti sem se po njegovi predstavi Drive-In Camillo res poglobila), iščem slike iz predstave, ki je leta 2006 stala 26 mio tolarjev, in gledam, kje bi lahko našla kak posnetek japonskega koreografa Tatsumija Hijikate z njegovim pozlačenim dildom.
Fake it! je plesna predstava, ki je veliko več kot le to. Je predvsem zanimiva dokumentarna oddaja v živo. Je izobraževalna rekonstrukcija, ki se ne boji vpletati gledalcev. Je celo tečaj sodobnega plesa. In seveda, je tudi politična predstava, ki presega tukaj in zdaj.
Gledala sem ponaredke improvizacije Steva Paxtona, hecenega plesa Trishe Brown, sodobnega baleta Williama Forsythea, butoha Tatsumija Hijikate in ekspresivnega plesnega gledališča Pine Bausch. Po vsem tem sem si le že želela, da bi mi pokazali Martho Graham, Mary Wigman, Joséa Limóna, Mercea Cunninghama in nenazadnje Isadoro Duncan!
Užitek je pač vedno dobrodošel in zato bi jaz ŠE!

Zacahnala sem si nekaj dogodkov na letošnjem Exodosu in upam, da jih bom uspela videti:
- 1.12. v gradu Kodeljevo: Dark Art Night s priljubljenima Dickom in Greto
- 1.12. v Kavarni SEM: Umetnost in pornografija
- 2.12. v PTL: 50/50
