Glasbeno-smučarski vrhunec za zaključek leta

"Je blo pa lepo!" bi rekel veliki organizator Bulc, ki se je ponovno potrudil in organiziral smučarijo v Franciji za rekordnih 64 udeležencev.


Poleg snežnih (in na koncu malo že kamnitih) prog sem bila deležna tudi 7-dnevnega poslušanja enih in istih vrhunskih dosežkov slovenske glasbene scene. Neprecenljivo! Še posebej na avtobusu, ki je na koncu že ubrano prepeval Hajdi.

Moja zasebna glasbena lestvica je oplemenitena z nepozabnimi hiti, ki jih nesebično delim tudi z vami. Ne zagotavljam, da boste uživali, saj nenazadnje niste en teden ob njih kurili svojih možganskih celic.

1. Hajdi: Petelinček kikirika



2. Čuki: Sankaška polka



3. Fredi Miler: Vedno si sanjala njeeega
4. Ptujskih 5: Od bifeja do bifeja se začela je turneja
5. Čuki: Ferari polka
6. Saška Lendero: Ne grem na kolena
7. Fredi Miler: Lane moje (priredba)

Ja, glasba ne pozna meja! Žal nismo imeli s seboj nekaterih najnovejših komadov, ki bi gotovo poželi obilico navdušenja. Tako nismo poslušali Levinje Saške Lendero, Sobe 102 (ali še raje priredbe "V sobi sta dve") Jana Plestenjaka, Pancer tanca fenomenalnih Čukov in kar dveh novih singlov Fredija Milerja. No, pa naslednje leto!

Drugo življenje Slovencev

Pred nekaj meseci sem si omislila zmogljivejšo računalniko in logično je bilo, da se bom prej ali slej prijavila tudi v Second Life. No, ker sem bojda zvedava, kot me je nekoč označil zanimiv kolega, se mi je SL zgodil takoj. Ime, osnovni tutoriali, osnovni telešček, komunikacije, poskušanje, poskušanje ...

Kljub temu, da sem računalniško precej pismena, je trajalo. Vmes sem za nekaj časa drugo življenje zanemarila. Zadeva ni preprosta in neprestano se razvija ter raste. Počneš lahko praktično vse, ampak preden se naučiš početi vse, traja.

Najboljše, kar se novincu v SL lahko zgodi, je nekdo, ki ti pomaga. Tako sem srečala Celeste. V realnosti je Celeste Američanka, ki je malce mlajša od mene. Mislim pa, da je tudi precej nora in sva se zato ujeli. Dala mi je nekaj navodil, peljala me je po nakupih, svetovala pri stajlingu, šli sva k Božičku in sploh se večkrat odpraviva kam skupaj. Vse za zabavo. Njej je pomagala Susan in Celeste pomaga meni.

Mnogo ljudi pomaga in mnogo jih tudi sprašuje. Nenazadnje je takšna ali drugačna komunikacija osnovna dejavnost SL. A marsikdo misli drugače. Nekateri so pač prepričani, da je osnovna dejavnost služenje denarja.

Pred nekaj dnevi je Futuristični marketing dogradil del SL, v katerem tržijo virtualni prostor za svoje naročnike. Odličen PR je očitno pripomogel k temu, da so zadevo predstavili v oddaji Preverjeno.

Za prvo stavbo sem vedela, a tam je bil večinoma dolgčas. Po oddaji pa na tistem mestu vedno najdem kupček Slovencev. Velik delež se jih je vpisalo prav v zadnjih dneh. Kot sem bila sama, so tudi oni videti precej izgubljeni. "Kaj pa lahko delam? Kako dobim denar? Kam lahko grem? Kako pa grem?" Ker so drugi pomagali meni, tudi jaz pomagam novincem. In na tem mestu se zgodijo reči, ki nehote povedo marsikaj o pristnem slovenskem karakterju.

- Na vprašanji, kaj jih zanima in čemu so prišli, mi večina odgovori, da bi radi kaj zaslužili. Še boljša dikcija se mi zdi, da bi radi "naredili kak posel". Ne, to ne spada v osnovno pomoč začetnikom, ki bi jo jaz lahko nudila.
- Ko jim pomagam, me sprašujejo, če me kdo plačuje za to, da jim kažem mesta. Zakaj vendar to sploh počnem.
- Pornografija nikogar ne zanima. Ne, to pa ne! Vseeno fantom ob shranjevanju zastonjskih teleščkov priporočim, naj le vzamejo še kak penis, saj so vendar moški. Nenazadnje se ga lahko dobi zastonj. Prej ali slej me vsak vpraša, kako in kje se seksa v SL. In nihče se ne brani obiska t. i. sex room-a.
- Veste, kako je, če v tuji državi srečate Slovenca? Sredi Bangkoka se na primer zaslišita dve slovenski družbici. Čeprav se prvič vidijo, so v tujini kot najboljši prijatelji. Padejo si v objem in se po možnosti še malo družijo. "Uuuu, kaj pa, če se dobimo še jutri?" Podoben vzorec je v SL. Skupinice se rade dobivajo in pogosto obtičijo na drobnem koščku virtualne zemlje, kjer lahko z vsemi govorijo izključno slovensko. Domače.

Da se ne bi narobe razumeli; z veseljem bom novincem pomagala še naprej. In upam le, da bodo tudi oni začeli drugače gledati na vse skupaj. Da bodo komu pomagali. In ne le služili.


Megafotr, ko boste pripravljali naslednji PR ali ko boš v kravati in z vso resnostjo razlagal o SL, lepo prosim, ne omenjaj silnih zaslužkov. Vem in predvsem zdaj sama vidim, da to deluje motivacijsko na Slovenca, ampak bodimo realni. Naj se širita predvsem ideja in komunikacija. Ker za to v resnici gre!

Moške zadeve

Ne maram se ukvarjati s t. i. "moškimi popravili", a večino mojega dosedanjega življenja sem se pač morala. Med večje dosežke si štejem sestavljanje kosilnice, sestavljanje notranje opreme enosobnega stanovanja in mladostniško redno popravljanje zastarelih rolet. Avta pa, priznam, ne obvladam. Pa še smrdi mi vse v zvezi z avti. A kljub temu imam svoja veselja, ki jih doživim dvakrat na leto pri vulkanizerju. Tam dečkom z veseljem pokažem, da nimam pojma, in verjetno že s pogledom izražam obilo občudovanja do njihovega "moškega dela". O tovrstnem pokroviteljstvu je nedavno razlagala tudi Urbana podgana in ja, to je to.

Pri vulkanizerju sta mi najljubša dva giba.

- Na prvem mestu je je tista poteza, ko sneto ali pravkar nataknjeno pnevmatiko treskne. To stori, da jo odkotali ali pa kar tako. Treskne pač.
- Na drugem mestu pa je ročno privijanje ali pa testiranje privitega vijaka z gedora ključem. Desna roka se pokrči, mišice v podlahti in nadlahti se napnejo, telo nasloni ... Krasn!

Veselje za dvakrat na leto.

Včasih pa je lahko zabaven in poučen že obisk običajne bencinske črpalke, čeprav tudi tam smrdi.

Prizor:
Bencinska črpalka. Dva avta se ustavita tako, da je črpalka na levi strani, luknja za bencin pa je na desni. Striček, ki je prvi v vrsti, razteguje cev, da bi dosegel vhod v tank. Centri je z avtom za njim.

Centri: Jaz ga bom čisto blizu dala, da bom dosegla. (nanašajoč se na razdaljo med avtoma)
Striček: (očitna kretnja z roko) Kar, kar. Čim bližje, raje imam.
Centri se nasmehne in zapelje bližje.
Centri: (ob uspešni združitvi cevi in tanka) No, saj gre.
Striček: Seveda gre, le povleči je treba. Ampak ženske bolj nerade vlečete, a ne?
Centri: Odvisno katere. Morda pa vi le take poznate!

Kaj ni ljubek ta "moški humor"?

Avto ali smetišče?

Neznani sosed ima avto. Že nekajkrat je dotični avto pritegnil mojo pozornost, ko se mi je pogled sunkovito zaustavil na njegovi notranjosti. Tudi danes sem parkirala poleg njegovega avta z zgovorno notranjostjo.


Fantje, če vas matere tega niso naučile in če nimate toniranih stekel, velja od časa do časa malo pospraviti notranjost svojega avtomobila. V nasprotnem primeru lahko vsi mimoidoči:
- spoznajo vaša (ne)higienska merila,
- spoznajo vaše prehrambene navade,
- vidijo, da že res dolgo niste pripeljali domov nobene babe, ki bi bila trezna in ne slepa,
- živo si lahko predstavljajo zasebno smetišče v stanovanju, če je že avto, ki je parkiran poleg smeti, tak.
Po drugi strani pa je takšna transparentnost tudi dobrodošla, saj je odlično opozorilo, naj se lastnika takega avta v velikem krogu ogibajo.

Hm, bogve, kaj sporoča avto, ki je že z vseh strani popraskan, vdrt in že malo razbit ...

PS:
Uredniki Blogrole, to je BIZARKA po svoji definiciji. Pogled, ki te preseneti in ga preprosto moraš deliti z drugimi. Zgolj v vednost.

Najlepši ljubljanski okrasek

Ljubljana je lepa. Všeč mi je, kar Zoki počne z njo.

Wolfova je končno mesta vredna ulica, kockice so lepo položene in si v petkah na njih ne zvijam gležnjev (kar za zgornji del Trubarjeve še vedno ne velja). Rešitev z novim mostom v Trnovem in Barjansko ulico je idealna, hkrati pa je prenova odprla lep pogled na Trnovsko cerkev.
Prešernov trg je prijeten, klobasice, pleskavice in kuhano vino (od 1,70 do 2 EUR) pa lepo dišijo. Kič na stojnicah je sicer usmiljenja vreden, smo pa opazili novo estetsko pridobitev. Najlepši okrasek v Ljubljani!


Ljubkovalno sem ga poimenovala "zimski boksarček", ker ne vem, kaj bi to lahko drugega bilo. Je pa vsekakor srčkan.

Luksuzna Lizbona

Kartice ste že dobili, jaz sem že dober teden doma in morda bi bilo zanimivo, da pribeležim kratko obnovo dogajanja.

Če ste se čudili zgodnjemu okraševanju Ljubljane, naj vas za začetek pomirim, da je bila Lizbona krepko novoletna že en teden do dva prej.


- Lizbona kljub evropskosti ohranja svojo identiteto in ponos.
- Moški na ulici so še vedno zelo neposredni.
- Iz Rue Augusta je izginil McDonalds, ki je bil tam pred dobrimi sedmimi leti.
- V katedrali ni bilo slišati nobenih madrigalov, ki so mi od prvega obiska ostali najbolj v spominu.

Če me poznate, veste, da sem vajena low-budget potovanj z ruzakom, ki vključujejo Lonely Planet, veliko hoje, nepredvidene dogodke, bizarke in najnižje cene za preživetje, zaradi katerih se lahko zgodi tudi sobivanje z lačno podganico. No, Lizbono in številne portugalske vasice sem v budget varianti že spoznavala, tokrat pa sem zpoznala malce drugačno, da ne rečem luksuzno Lizbono. Vem, da se sliši vabljivo, ampak v resnici je kar zagonetno vse skupaj.

Moje težave z luksuzom

- V luksuzni hotel sem z letališča uletela povsem trashy oblečena in nikakor nisem sodila v bleščečo in svetlečo okolico. Par dni kasneje sem šla v podobno udobni opravi in supergah na pohod po mestu, a jasno, pred tem sem šla na zajtrk v najlonkah in krilu, da sem se počutila kolikor toliko prilagojeno. Takrat sem že osvojila nenapisan dress code.

Sicer pa so - poleg sodobnih mehanizmov s stikali in karticami v sobah - v kontekstu luksuza največje težave s hrano, ki je nikakor nisem osvojila.
- Za predjed so nam na slavnostni večerji servirali rake, poleg pa vilico in nož. Ne, običajnega kompota z limono ni bilo. Ker v svojem čudenju nisem mogla biti tiho, sem mednarodno omizje vljudno vprašala, če vedno jedo shrimpe z vilico in nožem. Vsi so rekli, da jih doma jedo z roko. No, kljub temu smo vsi lupili repke z nožem in vilico! Stresno, vam rečem. Še sedaj mi ni jasno, kako sem tistih pet zadkov uspela obdržati na krožniku.
- Za desert na taisti slavnostni večerji so nam postregli brule (in še mnogo je bilo napisanega ob tem), ki ni bil nič drugega kot navaden vanilijev puding v karamelni juhici in v kozarcu za konjak.
- Po enem od dobrih kosil v hotelu je chef predme položil krožnik poln čokolade. Live made chocolate something ... Bil je namreč tematski belgijski teden in v igri so bile tudi belgijske specialitete. Res so izgledale privlačno, čeprav ne maram čokolade. Zagrabila sem največjo - upajoča, da je notri kak piškot - in ugriznila v svežo, temno in naravnost grozno čokolado. Nekako sem pogoltnila zadevo, saj v nobel restavraciji ni bilo papirnatih prtičkov, da bi si pomagala z njimi. Preostale umetnine sem pustila na krožniku in si šla po hitrem postopku umit zobe.
- Ob neki drugi priložnosti sem videla na posodi s hrano napis "Beef carbonara". Priznam, predstavljala sem si kremasto omako, govedino in upala na rezance. Napaka. V posodi je bil navaden golaž.

Na koncu izleta sem si morala priznati, da o luksuzu nimam pojma in da se bo potrebno še mnogo tega naučiti. Do takrat pa z užitkom ostajam na low budget potovanjih!

December - najbolj utrujajoč mesec

Ne vem, če je tudi vam tako, ampak danes ugotavljam, da je december jebeno naporen in utrujajoč mesec.

Buldožerji z Markom Brecljem so v komadu Higijena prepevali: "Vitamini, vitamini, spasit će vas vitamini" in na nekaj takega sedaj računam. Obenem pa s hvaležnostjo dojemam, zakaj Miklavž tala prav pomaranče.


Na zdravje!

Hudo Vroči stol

Ali mislite, da bo Markeš do konca oddaje vstal in Voduška enkrat na gobec ali se mu bo uspelo obdržati na stolu?

Mislim, da ne manjka prav dosti do prvega scenarija ...