Dobra predstava na smrt

Vrsto let sem gledala večino gledaliških in plesnih predstav ljubljanske produkcije. Razvadila sem se do te mere, da mi v končni fazi nič več ni bilo dobro. Nič več me ni presenetilo. Presenečenje pa se mi zdi bistveno! V predstavi potrebujem tisto nepričakovano, ki odpelje - ali pa po možnosti kar vrže - v drug svet, ki ni povezan z resničnostjo. Tema v parterju, na odru pa luči, scena, igralci in vsi natančni premiki, ki se delajo, da so spontani. Všeč mi je ta fikcija. A mora me presenetiti, da me lahko navduši.

Ker imam teater in ples blazno rada, sem se v dobro tega odnosa raje odrekla spremljanju vsega, od daleč opazovala dogajanje in za ogled izbirala le še redke predstave. Užitek je, če po dolgem času spet najdem kaj, kar me navduši, prevzame in zaposli. Do te mere celo, da po predstavi še poklepetam z nastopajočimi pred službenim vhodom in se jim zahvalim. In nenazadnje, da me še doma nekaj sili v premlevanje in pisanje enega zapisa.

Več kot leto po premieri me je danes na smrt navdušila predstava Ljubezen na smrt priljubljenega režiserja Matjaža Pograjca. Na sporedu je bila ob 13. uri. Nenavadna in presenetljiva ura je rahlo zmedla tako nastopajoče kot tudi obiskovalce dogodka (ušel nam je kak pozdrav "Dober večer"). Pravim dogodka, ker je prav to bil - predstava, obred in obed obenem. A prav ta zgodnja ura je vsem pustila pečat. Dan smo začeli v teatru - kako čudovit začetek! Da je kombinacija obreda in kulture idealna za začetek dneva smo lahko videli že gledalci Kralja Ojdipusa, ki ga je prav tako v Mladincu pred leti postavil Tomi Janežič. Grška tragedija, ki sem jo poznala, me je spravila do solz in to ob 6h zjutraj. Nadaljevanje dneva je bilo krepko zaznamovano s katarzo tistega jutra.

Osnovni koncept je najbolje podan v gledališkem listu: "Politične in umetniške avatgarde danes nihče več ne jemlje resno. Nekoliko bolje se morda godi gledališču. Res dobro pa gre kuhinji, ki jo jemljejo resno skoraj vsi. ... Če torej gledališče hoče postati nekaj, kar ljudje upoštevajo, kar jemljejo resno, se mora podati v kuhinjo."

In tako smo postali udeleženci krasnega in omamnega gledališkega banketa. Čudovita črna celostna podoba in video, izpopolnjena scenografija (kuhinja in luči), okusna hrana (prvič sem jedla suši, ki mi je bil dober), odlična glasba ter igralci, ki so bili uro in pol tudi kuharji, natakarji in pevci. Moram omeniti dva nastopajoča: Branko Jordan me je absolutno očaral z nastopom in izvedbo dveh songov in Danilo Ivanuša, šef kuhinje ni le spretno čaral jedi, ampak tudi plesal, pel in bobnal.

In če sem začela z omenjanjem gledališke fikcije in sveta, ki ni povezan z realnostjo, poudarjam, da pa je še bolje od tega, če fikcija uspe pokazati resničnost. Če me pelje po lepi in slikoviti poti in me na koncu sooči s trenutkom resnice. Tako angažiranost pa še posebej cenim.

Ljubezen na smrt je zatorej nadvse prijeten in okusen dogodek, ki pa je obenem tudi smrtno resen. Hvala vsem sodelujočim in slava jim.

Na tem mestu navajam še najboljši citat iz dizajnersko izpopolnjenega gledališkega lista:

"Ne jemljite življenja preveč zares, to vas lahko pokonča.
To vas bo pokončalo, slej ko prej, tako ali drugače."

Nekoč se bom naučila reči "NE!"

V junijski številki revije z vsem, kar moške zabava, je v Forumu objavljen čisto nezabaven članek o izgorevanju, ki sem ga prebrala že dvakrat, čeprav nisem bila avtorica. Ponovno sem ga prebrala danes in se zgrozila ob zavedanju, da če bi ga vzela vsaj malo bolj resno, sploh ne bi bilo slabo.

Že zaradi identifikacije z uvodnimi besedami bi me lahko zaskrbelo, a me ni.

- Spim premalo. Ponoči redko. Itak ni časa.
- Ves čas me zebe.
- Prehlad staknem mimogrede (celo v sterilni pisarni, kjer le mene zebe)
- Redna prebava? Kaj pa je to??

Tudi v nadaljevanju članka je dovolj zaskrbljujočih dognanj:

- Strokovnjaki so sestavili lestvico izgorelosti najbolj podvrženih poklicov. "Na vrhu so se znašli umetniški in ustvarjalni poklici, arhitekti, strokovnjaki v medicini, samostojni podjetniki, trgovci, delavci v osebnih in poslovnih storitvah, novinarji ..." In če vedno omenjam, kako se ne morem sortirati, sem se tokrat z lahkoto. V vsaj tri skupine hkrati!

- Sicer pa so med najbolj dovzetnimi navedeni "sposobni, zavzeti, idealistični in uspešni posamezniki", "tekmovalni deloholiki" in "entuziasti, ki od sebe zahtevajo več kot od drugih in veljajo za najbolj ustvarjalne, najmočnejše, najodgovornejše". Čudovite reference, ki pa očitno pomenijo tudi stalen stres in obče prekletstvo.

- In še povezavi med telesnim zdravjem in izgorelostjo: "Izgorelost načne predvsem telesno zdravje." Kot telesne posledice navaja avtorica infarkt, možgansko kap, gastroenterološke bolezni, rak, omenja pa tudi psihične socialne in ekonomske posledice.


In tako je v najlepših majskih dnevih moj novi telešček odpovedal. Rekel je: "NE!", ker sama tega nisem zmogla. Na bolniški do nadaljnega ... Namesto delu se bom predajala dohtarskim ročicam, pregledom, injekcijam, skalpelom in upala, da bom na koncu kot nova. In da bom tudi jaz znala reči "NE!"

Samostojnost in podjetnost No.2

KONSTITUTIVNI SKLEPI

Omenjam le tiste, ki se bistveno razlikujejo od delovanja ostalih podjetij oz. jih presegajo.

1. V podjetju so ponedeljki prosti ali pa vsaj bolj lahkotni.
   Sestanki (zaželena so predvsem poslovna srečanja z reprezentanco) so izvedljivi, pretirano delo pa ne. Cilj sklepa je, da po 30 letih postane samostojna podjetnica tudi ljubiteljica ponedeljkov. Delovne nedelje ostajajo.


2. Podjetje nima določenih uradnih ur in delavci nimajo fiksnega delovnega časa.
   Na to smo čakali in za to smo se borili! Pomembno je, da je delo do roka opravljeno.


3. 1. september je vsako leto dela prost dan.
   Samostojna podjetnica posameznica si bo na ta dan poskušala privoščiti izlet ali na kakršenkoli način uživati.
   

ŠE V OBRAVNAVI

Če problem ni rešljiv prek računalnika in telefona, potem verjetno sploh ni rešljiv.
Misel je povzeta po mojem osebnem motivatorju, ki je tudi eden od vzornikov, saj je taka in podobna načela že uspešno implementiral v svoje podjetje.

Samostojnost in podjetnost No.1

Opis na desni potrebuje spremembe, sem nedavno sklenila. Poleg vsega navedenega sem namreč sedaj še podjetnica. In to samostojna. Sliši se blazno fino, a realnost ni čisto preprosta. Čeprav so mi vsi možni spletni, tiskani in celo osebni viri zagotavljali, da je to nekaj nadvse enostavnega, so se moje težave začele že v izhodišču.

"S. p. lahko odpreš v enem dnevu."

Ja, seveda! Če si pred tem cel mesec delaš načrte in ti je že za eno leto vnaprej vse kristalno jasno.

Ne bom vas dolgočasila z zgodbami o birokratskih ustanovah, ki so vpletene v celoten postopek. Nekatere čudovite inštitucije - in pri tem mislim na res bizarne, ki si bodo zaslužile samostojne zapise - se mi po skorajšnjem mesecu delovanja šele razkrivajo. Omeniti pa moram že priljubljen in omenjen seznamček SKD - standardne klasifikacije dejavnosti.

Med temi standardnimi dejavnostmi ni nobenega pisanja, nobenega kreativnega dela, nobenega novinarskega dela ali pa urednikovanja in lektoriranja. Ničesar, kar bi zajelo moje primerne dejavnosti. In tako se spet nisem uspela normalno sortirati.

Resnici na ljubo obstaja nekaj, čemur se reče "Druge storitvene dejavnosti; drugje nerazvrščene", ampak s tem se pa res ne morem identificirati. Ne morem se primarno ukvarjati z nečim, kar je označeno kot "drugo" in "drugje nerazvrščeno." Lepo prosim, no! (To je vendar še neprimerno huje kot "razno", kar pa tudi ne obstaja.)

Ponovno sem se lotila branja vseh standardnih dejavnosti in našla nekaj idealnega. Nekaj, s čimer se lahko popolnoma identificiram. Pod šifro 51.220 sem našla "Vesoljski promet"! In ga registrirala. Obrazložitev - ker vem, da se bo gotovo kdo vtaknil v to - še nastaja.

In kaj zdaj?
Sky is the limit!

Žal vsak dan posebej ugotavljam, da DURS verjetno ne bo imel prav veliko razumevanja za mojo brezmejnost. Ampak za zdaj sem optimistična. Če ne bom poskusila, ne bom vedela.

Kaj vidiš?

Da me ne bi povsem zasuli z očitki, kako zanemarjam blog, kako mi Centrifuga umira ali da je celo že mrtva, bom še vam zastavila eno od mnogih vprašanj, s katerimi se ubadam zadnje tedne. In hej, če vam bo šlo dobro, vas utegnem vprašati še kaj težjega.

Kaj torej vidite na tej slikici? Kakšna se vam zdi? Kaj izraža? Kaj vzbuja?

Avtor: Lukc

V vednost pa; tista centrifuga v glavi se vrti z brutalno brzino. Če bomo imeli vsi srečo, boste kmalu tudi o tem lahko kaj brali.

Prvomajska Katalonija

Za tokratne prvomajske počitnice mi je žal le, da ni bilo skoraj nič počitka. Veliko zanimivosti, veliko vožnje, veliko sonca in premalo spanja.

Naj zdaj govorijo slike in filmčki. Taka je bila Barcelona 1. maja 2008.



Prihodnjič hočem v to čudovito in pisano mesto ponoči! Noč je pač moj del dneva.

Tole pa so še bolj kot ne razglednice (vse fotke pač ne morejo biti primerne za objavo) iz nekaterih katalonskih mest in atrakcij dane v en filmček. Mrzel in samostanski Montserrat, turistični Lloret, Girona in Dalijev Figueres.