Na obisku Pri Zelenem Zajcu

Ne maram hoditi na kavo, ker kave niti ne pijem. No, saj vem, da lahko pijem tudi kaj drugega, a cel koncept "iti na pijačo" mi ne odgovarja. Prijatelje in znance raje povabim domov ali pa prisegam na t. i. "privatke", ker so cenejše, udobnejše in manj protokolarne.

Verjamem, da vi nimate takega občutka, ampak meni se zdi, da v lokalu vedno nekaj čakam. Čakam, da naročim, čeprav običajno niti nisem žejna, čakam, da dobim pijačo, čakam, da spijemo, čakam, da plačamo, čakam, da gremo. "Tamara: čekanje me strašno zamara", pravi ljudski rek. In stoli so praviloma neudobni.

Včeraj sem bila na otvoritvi lokala Pri Zelenem Zajcu.

Okusne pijačke, prijazni ljudje, zeleni škratje in kompetentni natakar (čeprav čakaš na vrsto, ga z veseljem gledaš) pustijo obetaven prvi vtis.

Po meri izdelane mehke klopi in stoli iz črnega usnja, lesena tnala in makova polja naredijo drugi vtis. Udobno je!


Največji zakladi pa se skrivajo na koncu zajčje luknje - v brlogu zelenega zajca.

Brlog je skrajno prijeten, čeprav so me škratje ves čas opozarjali, da to, kar vidim, sploh še ni vse. Slovensko-zajčjo posebnost predstavljajo stoli.

S stropa v brlog vdirajo korenine, v brlogu pa najdemo še nočne lučke, zvočnike, ekran ...

Najbolj me je navdušila knjižnica. V brlog je zajec privlekel odpisane knjige, za katere so nevedni ljudje verjetno ocenili, da niso več vredne pozornost. Zeleni zajec očitno ve več!




Sedela sem in listala. Vse bi prebrala ... od Živali na kmetiji do Premikov, od Zgodb svetega pisma do Liberalizma i demokracije, od Jugoslavensto danas do Pametne ženske nespametno izbirajo ... In tudi tale biser iz vitrine:

Še bom prišla!

Polnjenje baterij

Ob vrnitvi v Slovenijo se je name vsulo delo, ki mi sicer nadvse ustreza, a vseeno se včasih ustavim in preletim slike preteklega meseca. Da si za trenutek oddahnem. Da se v mislih vrnem na drug kontinent. Da baterije ostanejo nafilane.

Pa še eno svojo ugotovitev bom delila z vami:
Če se v kateremkoli od svetovnih vodnikov (a la Lonely Planet) pojavi napis, da je ta-in-ta kraj čudovit, rajski, miren, idealen itd., ima popotnik le še dobrega pol leta časa (od izdaje vodnika), da ta-in-ta kraj zares najde v opisanem stanju. To je normalno.

Če te kolega backpacker vpraša za priporočilo, mu ga daš, ker tudi ti potrebuješ priporočila. Poveš, kje si bil, kako je bilo in drugi počno isto. Beseda pač potuje.

A če je bil kraj enkrat rajski, bo vedno ostal tak, ne glede na to, kaj je tam zraslo kasneje. Railey, skriti Tohko na Koh Phi Phi, Vang Vieng, Kanchanaburi. Nekateri že davno več niso tako božanski, a zame bodo vsi ostali idealni!

Zgoraj levo: Grand Palace v Bangkoku. Klasična turistična destinacija.
Zgoraj desno: Obrežje reke Kwai. Ogromno komarjev!
Spodaj levo: Železnica smrti. Med gradnjo te železnice Japanci niso delali za nikogar drugega kot zase. Belčki pa so morali delali za Japance!
Spodaj desno: Bangkok v deževni sezoni, ki je letos skorajda ni bilo. Na sliki: baza na Thanon Khao San.

Levo: Eden od slapov Erawan.
Desno: Nebo nad Bangkokom.

Zgoraj levo: Večerna zabava. S hipnotičnimi ogenjčki. In s poceni pijačo.
Zgoraj desno: Otok Nangyuan je zaradi koral in pestre favne raj za potapljače. Če pogledate sliko, vidite, da gre v resnici za tri združene otočke. Še ne dolgo nazaj namreč niso bili vsi skupaj, a valovi z vseh strani nanašajo usedline na kup. 70% vmesne površine zato sestavljajo ribje kosti, školjke in take podobne apnenčaste tvorbe.
Spodaj levo: Zaliv Tanote na Kho Tao. Razgled s terase bungalova.
Spodaj desno: Osladna slikica sončnega zahoda. Iiiiiii ...

Moj tajski živalski vrt

Tokratno potovanje po Tajski je bilo zelo živalsko orientirano, kar mi je bilo super. Ribe, kuščarji, sloni, žuželke, tigri, goveda, pujski, opice, morski psi, gekoni, pajki, mačke, psi, veverice, ptiči ... cel živalski vrt! Živali imam namreč čisto rada, v kolikor nimajo prevelikega števila členjenih nog in če ne vdirajo v moje najete sobice. To pač bolj težko prenašam in potem se zgodijo množična grobišča mravelj v kopalnici in podobno.

Levo zgoraj: Eno uro vožnje na sever od mesteca Kanchanaburi so slapovi Erawan. Gre za niz sedmih slapov. Ime so dobili po mitološkem troglavem slonu, ker naj bi slapovi po videzu spominjali na slonje rilce. V treh ali štirih tolmunih se je možno tudi kopati, kar se po hoji v hrib zelo prileže. Problem predstavljajo le ribe. Ribe namreč grizejo! In ker so to res velike ribe, jih kar pošteno čutiš. No, vseeno sem plavala v dveh tolmunih in se ves čas besno otepala rib, ki so me hotele pojesti.

Desno zgoraj: Lopburi je staro in neturistično mesto, v katerem poleg potepuških psov mrgoli tudi opic. Te zasedajo predvsem strehe in se sprehajajo po električnih kablih. Opice hranijo 2-krat na dan, da ne napadajo ljudi in da ne težijo, kot to resnično znajo početi. Meščani nadležne opice prenašajo, ker njihova budistična religija ne odobrava pobijanja živali. Obenem so opice postale mestna posebnost in tudi hindujski mit pravi, da so to božji otroci. Tale mali majmun na vzvratnem ogledalu motorja je slikan ravno med zajtrkom.

Levo spodaj: Koh Tao je majhen otok, ki je zaradi tropskega gozda živalsko pester in nekatere živali se prilagajajo vse večjim množicam turistov. Tole je ptič, ki ces čas nekaj žgoli/piska/ropota (oglaša se na vsaj 5 popolnoma različnih načinov), hodi kot piščanec, veliko pa se zadržuje v restavracijah. Tam je vedno kakšna hrana, ki jo lahko "počisti".

Desno spodaj: Filipa, domačega gekona sem vam pa že predstavila v prejšnjem zapisu.


Zgoraj: Pol ure vožnje od Kanchanaburija je Wat Pha Luang Ta Bua ali Tiger Temple. Menihi s pomočjo civilov in mednarodnih prostovoljcev skrbijo za osirotele tigre, ki pa se v njihovem zavetju tako dobro počutijo, da se zdaj že parijo. Tigre vse življenje navajajo na človeka, zato so živali mirne in se pustijo božati.

Druga vrstica: Poleg tigrov, ki so pretežno v kletkah, pa je na območju templja še mnogo drugih živali, ki so se dobesedno priklatile. Divji prašiči, razna goveda, košute, perjad ... Vse se prosto giblje in govedo na desni fotografiji je predčasno zavohalo kosilo, ki je bilo že servirano na tovornjaku.

Sredina levo: Ko se je okoli 15. ure vžgal motor tovornjaka in so se skrbniki parka začeli malo dreti, so vse živali z vseh strani začele panično noreti proti središču parka. Bil je čas kosila! Dogodek dneva verjetno in čisti žur.

Sredina desno: Verjamem, da mačke posvojijo človeka in ne obratno. Tudi tokrat je bilo tako. Tale mlada in že breja maca naju je imela za eno noč.

Spodaj levo: Stonoga - le zato, ker je tako lepo navita, saj se mi sicer nič kaj ne dopadejo. Posebej nadležno je, če jo najdeš zalepljeno s temi groznimi nožicami na sveže oprane spodnjice!
Spodaj desno: Plazilček na trekingu.

Filip

Pred dvema letoma in pol sem pisala o cimri Sophie, ki je živela v mojem bungalovu, dokler je mladi Tajec ni likvidiral. Žalostna zgodba, vem, ampak tokratna je lepša.

Predstavljam vam Filipa!

Filip živi pod streho in na stenah bungalova številka 27 Family Tanote Resorta na otoku Tao in je polmetrski primerek gekona. Je izrazito nasmejan, pretežno mirujoč in po naravi simpatičen. Filip včasih postane lačen in takrat ugrizne v nov in bleščeče rumen štrik viseče mreže. Buhtlov ne mara, z veseljem pa poje kakšnen kos sveže kumare.

Fotografiral ga je fosilni plazilec, ker sta se očitno dobro ujela.
Še ena potretna za v pasoš:

S poti ...

Nimam ravno casa, da bi tipkala in objavljala zapise, ker redke minutke na netu raje berem novice.

Kogar zanima, kje sem in kaj se mi dogaja, so krajsa porocila objavljana na Twitterju. Zadeva se je izkazala za silno uporabno, kar se tice SMS komunikacije. Kot Gorenjka sem naravnost navdusena, da posljem in placam le en SMS, ki ga nato preberejo vsi, ki jih to zanima.
Tukaj: http://twitter.com/Centrifuzija

Vsekakor pa vsem bralcem (no, pa bralkam tudi) posiljam tople pozdrave iz Tajske!