Vladavina vrečk

Moj fant ima dve vrečki vrečk. Poleg teh ima posebej še papirnate vrečke v papirnati vrečki.

Vse je minljivo, le Rupel ostaja. In hujskači!

Prijatelj je včeraj potegnil vzporednice med Chuck Norrisom in Dimitrijem Ruplom, češ da sta oba neuničljiva. To je spodbudilo ljubko razpravo o tem, kdo bi zmagal, če bi se spopadla ta dva superjunaka. Iz novice, da je Dimitrij Rupel postal posebni odposlanec za zunanje zadeve, nad katero smo bili vsi presenečeni, da ne rečem kar malo razočarani, smo naredili črno šalo. Kaj pa 'čmo!

Nekateri so zadevo videli drugače in začeli glasno nasprotovati. Na Facebooku je en fant (Slaven Kalebič) ustanovil skupino z imenom "Skupaj proti Dimitriju Ruplu", kjer je zapisal, da želijo "organizirati širšo akcijo, s katero bomo ustavili imenovanje Dimitrija Rupla za Pahorjevega posebnega odposlanca za zunanje zadeve." Meni, da je čas, da se Rupel upokoji.

Seveda ima pravico izražati svoje mnenje, a poglejmo, kaj je storil.
V dveh dneh je skupina presegla 3.500 članov. Člani na zid skupine pišejo čustvene, nestrpne, vulgarne izlive, z vabili v skupino in blogerskimi zapisi pa se vse skupaj bere kot navadno hujskanje.

Predvidevam, da so člani skupine "Skupaj proti Dimitriju Ruplu" volivci levega trojčka. Glede na volilni rezultat so to pretežno volivci SD in vsak, ki je volil SD, je volil zadeve kot so: sodelovanje, dialog, konsenz in obljubo, da bo Pahor kot mandatar presegel politiko izključevanja. In kaj hudiča zdaj ni v redu? Kaj bi pa radi?

Pahor je dobil mandat ljudstva, zato ima vso pravico, da sam izbere, kdo bo z njim delal v njegovem kabinetu. Da se ustanavlja širša akcija, ki naj bi ustavila eno kadrovsko odločitev, je traparija.

1. Zato, ker se to ljudi v resnici ne tiče.
2. Zato, ker te ljudje s tem le kažejo, da ne razumejo, kaj so volili.
3. Zato, ker s takimi dejanji postajajo enaki kot tako osovraženi verniki SDS.
4. Zato, ker sploh (še) nimajo nobenega pravega razloga za nasprotovanje.

Je kdo od teh članov vsaj malo pomislil, preden je postal član skupine?
Je kdo pomislil, da je Rupel v kabinetu predsednika vlade morda dobra strateška odločitev? Je kdo pomislil, da si je s tem predsednik vlade morda pridobil vsaj malo miru pred največjo opozicijsko stranko, ki kritizira in blati novo vlado že od razglasitve volilnega rezultata? Je kdo pomislil, da je bil s tem dejanjem rešen velik spor med Ruplom (ki bi gotovo naredil celo štalo - še zmeraj jo je) in predsednikom republike, ki bi lahko zamajal zaupanje v marsikatero pomembno institucijo države?

Nisem ljubiteljica Rupla, a ga začenjam spoštovati - priznajmo, res ni kar tako, da se uspeš pririniti v vsako vlado. Edini problem, ki ga za zdaj vidim, je dejstvo, da bo vir njegove plače davkoplačevalski denar. Počakajte, da se v resnici kaj zgodi, nato pa kritizirajte in ustanavljajte širše akcije!

Zagovarjam svobodno izražanje mnenj, a res bi bilo dobro, če bi bila ta vsaj malo bolj utemeljena in ne tako prekleto nestrpna.

PRIPIS:
Pravkar sem prebrala današnjo kolumno Marka Crnkoviča. Tokrat se zelo strinjam z zapisanim. Navedel je nekaj problemov, ki so v resnici problemi posameznikov, a so mimogrede dobili status družbenega problema. Nadaljevanje Ruplovega primera in težavo z njegovim imenovanjem vidim točno tam nekje.

Da pralni stroj bo dlje živel?

Mnogi oglaševalci si želijo prevzeti gledalce s pesmijo, ki bi se jim zasidrala nekam globoko in bi si jo nezavedno mrmrali. Legendnim Radenski, Sloveniji - Moji deželi, Frutku in Bibiti je to lepo uspelo, a kaj je s songi danes?

Oglasi so bistveno krajši, saj je zakup oglasnega prostora drag in songov o poudarjanju ugodne cene ne moremo ravno najti. Poleg tega gredo plesni hiti bolj v ušesa mularije (oglasi za mobilne operaterje).

Sem TV gledalka in zatorej tudi gledalka oglasov, ampak če malo pomislim, se mi zdi, da sta se mi v spomin vsidrali točno dve melodiji. Obe sta grozni in sta si pot v moj spomin utrli z vztrajnim in najedajočim ponavljanjem:
A.) Zvok Family Frost tovornjaka: "tidu-didu-didu-diiii" ... saj veste, katerega mislim.
in
B.) "Da pralni stroj bo dlje živel, dodaj kalgon!" pri čemer še vedno ne vem, kaj ta Calgon sploh je. Ni prašek, ni mehčalec, ni sol ... Calgon pač, ki ga v oglasu spremlja obvezna dramatičnost "Joj, nedelja je in pralni stroj se je pokvaril!" in podatki vrste "Vsako minuto se pokvari en pralni stroj ...".

Kaj pa učinkovitost?
Prvega sem se navadila in eno obdobje celo z veseljem pričakovala. Imeli so res dober kremast orehov sladoled, tovornjaček pa se je ustavljal pred blokom.
Drugega nisem kupila še nikdar, ker sumim, da gre bolj ali manj za nateg. Stroj se mi je namreč že trikrat pokvaril, a nikdar zaradi vodnega kamna. Strgan jermen, preperela guma in od starosti šibka vrata so bili razlogi, zaradi katerih sem klicala serviserja (ki pa nikdar ni prišel v nedeljo.)

Ker verjetno pesmico vsi znate, me zanima, kolikšen delež to čudo od Calgona sploh uporablja. Volilni obrazec o današnji pralni temi boste našli na desnem robu.

(PS: Če se blog imenuje Centrifuga, je kar prav, da tudi pranje perila malo obdelamo, kenede.)

Moje spletno Kaliforniciranje / My web Californication

Februarja 2008 mi je Matevž Luzar pokazal Californication. Ker sem malo poznala njegov filmski okus, on pa mojega, sem mu gladko verjela na besedo. Še dobro! V dveh dneh sem pogledala celo prvo sezono. Serija me je navdušila. Štorija je hitra in pestra, ravno prav nekorektna, ljubko zabavna in cinična, glavni lik je privlačen, neodgovorni in divji škodljivec, na katerega bi vedno padla, in tudi drugi liki so tako zastavljeni, da se človek mimogrede prepozna v katerem od njih (navadno v več njih). Nestrpno sem čakala na drugo sezono.

Hank in Mia

Oglase in napovedi za drugo sezono sem najprej zasledila v ameriškem Playboyu in postala malce bolj pozorna na dogajanje. Nedavno se je na POP TV začela predvajati prva sezona (ob kateri obnavljam spomin na prvi ogled), v ZDA pa druga. Ampak to še ni vse. Zadeva je čudovito speljana tudi na spletu.

V prvi sezoni je Hank Moody začel malce na silo pisati blog. Pisanje novega romana mu ni šlo ravno gladko, delati pa je vseeno moral. Vsebino zapisov smo gledalci izvedeli v nadaljevanki. Nekje na koncu sezone je Mia Cross malce izsiljevalsko in preračunljivo prišla do pogovorov z založniki o izdaji njene knjige z naslovom"Fucking and Punching". No, tej knjigi in mladi avtorici je treba očitno narediti promocijo. Punca je mlada, njena ciljna publika tudi in zato so ji verjetno predlagali par spletnih orodij. Mia zdaj snema video blog (vlog), ki me zabava kljub temu, da druge sezone še ne morem spremljati, obenem pa dekle uporablja tudi Twitter. Ker ga uporabljam tudi jaz, sem Mio dodala med ljudi, ki jih spremljam. To je vse. In potem me je punca prijetno presenetila.

Z Mio sedaj ena drugo spremljava in si celo malo dopisujeva. Malo pa se je potrudila tudi s "sloveščina":

miacross I mean,You rock @Centrifuzija Nekoč sem se z datumom najbolj navihana fant iz Slovenije. Na žalost, je nekako izkazalo, da je homoseksualec."

Glede na to, kako sposobna je, ne dvomim, da ji bo uspelo kakšnega drugega zapecati. Meni pa se zdi škoda le, ker tudi Hank Moody ne twitta.

Ta spletna promocija mi je res všeč!

Vlada Republike Slovenije je mrtva. Naj živi Vlada!

Hotela sem počakati uradno potrditev nove vlade in da vlada v odhajanju zares odide, a ne morem.

Današnja Trenja na POP TV, ki so bila čudovita, žaljiva in dramatična, so me spodbudila, da se poslovim že danes. SDS, ki je po še eni anonimni, kritični in ponižujoči objavi odklonila sodelovanje v oddaji, se je kljub temu uspešno blamirala, za povrhu pa so tako člani kot njihov vodja pokasirali še psihološko analizo dr. Ziherla.

Bolje, da se spokajo. Čim prej.


Bilo je vedno zanimivo in mestoma celo zabavno. HVALA LEPA!

Rešitev za dom in družino

Odkar živim z živahnim sostanovalcem, se tudi moje najino stanovanje spreminja. Tri lončnice so izginili, preostale pa so bile iz varnostnih razlogov prestavljene v najvišje lege stanovanja. Žal ima enosobno stanovanje zelo omejene prostorske kapacitete, visokih leg ni v izobilju in vrat ene sobe ni mogoče kar zapreti, da bi sostanovalcu onemogočil dostop, saj si potem brez sob.

Nekatere stvari morajo ostati v nižjih legah.

Velik problem mi je predstavljalo malce manj kot 200 CD-jev, ki so bili zloženi v šestih kupčkih. Salvador je nadvse užival, kadar se je v svoji vsakodnevni stampedo urici zapodil med drugim tudi v te kupe in skoraj obvezno sesul katerega od njih.

Dinozaver mi je pokazal odlično rešitev. Album za 200 CD-jev.

CD-ji so sortirani po zvrsteh (klasika, elektronika, slovenska, grunge, kompilacije, DVD-ji), knjižice pa lepo vložene poleg CDjev.











Prihranila sem prostor in znebila sem se škatel. Najprej mi jih je bilo malo škoda, ampak to je bil le predsodek. Nato sem odkrila prednosti.

Pina colada?

Pred skoraj dvema letoma sem našla čaj PINA COLADA in to pribeležila. Pina colada je še vedno moj najljubši koktajl in ne morete zgrešiti, če me povabite na to pijačo ali tri. Zgreši lahko le natakar, če ga ne zna zmešati in Pr Skelet še vedno delajo najboljše za moj okus (dopuščam možnost, da so mi tako všeč le zato, ker dobim dva naenkrat.)

Tokrat pa se mi je podaril smoothie z okusom ananasa in kokosa. Smoothie je Fructalov gosti sokec iz mešanega sadja, ki je še posebej drag. Kar 1,37 € za 2,5 deci soka (vir: najsosed). Ostali trije okusi niso nič posebnega, ampak okus tega novega sokca res spominja na pina colado.

Vonj: soliden.
Barva: ne vem, ker sem ga spila v eni potezi in iz flaške.
Okus: fajn.
Slabost izdelka: je drag in nima alkoholnega učinka.
Prednost izdelka: lahko ga piješ naslednje jutro, ko imaš mačka, in ti od tega ne bo slabo ... celo dober občutek imaš, da si pokonzumiral priporočeno dnevno dozo sadja, čeprav ga v resnici nisi.

Zakaj se smoothieju reče smoothie in ne gosti sok, mi pa še vedno ni jasno.

PS: Smutija kot pristna Gorenjka ne bi nikdar kupila in poskusila, a so mi ga podarili. Drugič lahko več ta belih, hvala. (Razmišljam namreč, da bi v sokec zlila malo vodke ali pa absinta, kar mi pri eni mali flaški ni uspelo.)

Prenovljena Centrifuga

Centrifuga se še vedno vrti v isto smer, a je bila deležna servisa. In kupa dodatkov in sprememb na desnem robu.
Prav tam boste malce nižje (kaj, ne more biti vse na vrhu vstopne strani!) našli tudi anketico, kjer lahko s preprostim klikom izrazite mnenje o spremembi. Vesela ga bom.

Presis = cool tool

Že vrsto let uporabljam spletni prevajalni sistem Presis, ko me zanima pravilen zapis kakšne besede ali pa sopomenke. Zadeva je koristna. Pravkar pa me je večnamensko orodje ljubko presenetilo.


Koliko pomenov, kenede! Krasn! :)

Moja knjižnica ali moj knjižničar?

Že od kakšnega tretjega razreda osnovne šole sem članica splošne knjižnice v mojem delu mesta. Vmes so jo že mnogokrat prenovili, včeraj, ko sem jo po več letih ponovno želela obiskati, pa sem opazila, da so jo tudi prestavili. Šment. Ker sem videla, da zares imajo obe knjigi, ki jih potrebujem, sem se sklenila potruditi, jo najti in obnoviti članstvo.

Poleg tega me na našo knjižnico vežejo prav posebni spomini. Ravno, ko sem začela intenzivno zaznavati fante, je tam začel delati nek knjižničar. Bil je blazno kul. Mlad. Z dolgimi lasmi. Okoli zapestja je imel usnjene zapestnice, na riti pa vedno oprijete kavbojke. Roker. Če se prav spomnim, je imel tudi temnje špegle in prstane. Pa tista zibajoča hoja ... mmmm ... Glede na to, da sem se konec osnovne šole palila na Axla, je bil to še najboljši približek. Govorilo se je, da je rolal muziko v Palmi in mislim, da sem ga tam kdaj celo srečala.

Neko poletje sredi mojega srednjega šolanja se temu knjižničarju pridružil še en podobne vrste in ko sem prišla iskat kup knjig za na morje (to je bilo obvezno, saj s starši na morju nimaš kaj početi), sta bila oba malo razigrana. Ko nisem več vedela, kaj bi si še izposodila, sem ju prosila za kakšen nasvet. Na mojem kupu sta se znašli še dve knjigi in ene ne bom pozabila: Enajst tisoč batin in Podvigi mladega Don Juana. (G. Apollinaire; zbirka Dotik - če vam to kaj več pove).

Kljub temu, da je na platnicah pisalo "erotični roman", mi je hitro postalo jasno, da je vsebina daleč od erotike. Očitno obstajajo tudi malo drugačne knjige, ki niso namenjene mladim srednješolkam. Le takrat ni mi bilo jasno, kdo bi to bral in zakaj. No, kljub spraševanju sem knjigo brala. In tudi precej hitro prebrala, če sem iskrena. Le malo mi je bilo nerodno, ko sem morala knjigo vrniti, a je šlo gladko mimo.

In ko sem zdaj po vsaj desetih letih zopet prišla v novo knjižnico na novi lokaciji, je bil knjižničar tam. Isti je! No, malo je starejši, ima krajše lase in tudi zapestnic in prstanov nima več. Žal mi ni šel poiskat knjigi, ampak me je napotil do informatorjev, tako da nisem uspela preveriti, kako mu stojijo kavbojke. Morda pa naslednjič. Zdaj sem spet članica.

IDEJA:
Kul knjižničarji ali seksi knjižničarke prispevajo k bralni kulturi in pogostejšim obiskom knjižnic.

(V bistvu sem želela zapis nasloviti "Kako pospeševati bralno kulturo?", ampak tega verjetno nihče ne bi bral in tudi mene je pri pisanju malo odneslo. ;))

Barantanje

Če se podate v kakšno državo, ki velja za manj razvito in je še ni preplavil kapitalizem, je verjetno že v najbolj osnovnem prospektu navedeno, da morate poskusiti barantati za ceno, saj je to kulturna posebnost, običaj in da je to početje silno zabavno.

Vse je res, a tudi pri barantanju obstajajo pravila. Nekaterim so logična, drugim pa očitno povsem nerazumljiva, čeprav gre tukaj bolj za vprašanje etike kot karkoli drugega.

Še vedno se spomnim, ko se je neka skupina mladincev hvalila, kako so šli na tržnico, si tam vzeli čas in barantali. Nižali so in nižali dano ceno. Ko pa jim je uspelo znižati ceno na polovično, so odnehali in izdelka niso kupili. "Za še enkrat več nas je hotel nategnit," so komentirali to izkušnjo in bili silno ponosni, kako so v bistvu oni pametnejši. To, da jih je prodajalec po tem dejanju grdo gledal in odgnal proč, se jim je zdelo nevljudno.

Če mene vprašate, si fantje pokazali, da ne poznajo osnov. Za ceno se dogovarjaš, če nekaj hočeš kupiti - nenazadnje si bo prodajalec vzel čas in se ti s ceno poskušal približati. Ne gre za nateg, ampak za vrednost, ki jo vidi prodajalec, in ceno, ki si jo pripravljen plačati. Gre za najbolj pravičen način določanja cene. Če se uskladita glede zneska, potem kupiš. Vsak nakup zahteva osebno vpletenost in impulzivnih nakupov, ki so značilnost potrošniškega vedenja, skoraj ni.

Ko sem prodajala Klia sem osnove barantanje občutila na lastni koži.

1. ogled:

Dolenjec.
Celo uro je zvečer gledal avto, jaz pa sem v dežju in mrazu stala poleg. Moja cena: 400€. Ker sem komaj objavila oglas, nisem želela spustiti cene, on pa je hotel, da spustim vsaj za na 350€. Vmes je izrazil željo, da bi se menil z moškim glede mojega avta in nato mi ni verjel, da nimam nikogar in da se pač mora zmeniti z mano. Na koncu je popustil in ker ni želel čakati do jutra, mi je takoj dal 400€, od mene pa hotel ključ in prometno dovoljenje, "da ne bi ponoči avta še enkrat prodala". Za rezervni ključ sem mu povedala, da ga nimam.

Zjutraj me je zbudil ob 7. uri, ko je bil že pod blokom, čeprav sva bila dogovorjena za prepis po 10. uri in da se dobiva kar na mestu prepisa. Spodaj je še malo gledal kupljen avto, nato pa spet vprašal po rezervnem ključu, ki ga nisem imela. "Veste, to pa ne gre. Ključ stane 100 evrov takoj. Tak avto za 400 € in brez rezervnega ključa ... to pa ni vredno toliko." Že prejšnji dan mi ni bil simpatičen, po 4 urah spanja mi je bil pa s tem naknadnim zbijanjem cene res nadležen. Dejansko je namigoval, da bi mu vrnila 100 € in šla potem urediti prepis. "Gospod, cena avta je 400 €. Nižala ne bom. Če se s tem ne strinjate, vam lahko vrnem denar."

Do zadnjega hipa je čakal, da bom popustila, a nisem. Na koncu je šlo že za princip. Vrnila sem mu ves denar in ga preklela, ker mi je uničil večer, odgnal kup interesentov in uničil še jutranji spanec.

2. ogled:

Rom.
Stisnil mi je roko. Prijazen, spoštljiv, a me je tikal. Ko sem poudarjala, kako dobro dela motor in kako sem avto redno vzdrževala, mi reče: "Jaz ti verjamem. Vidim, da si vzdrževala, ampak je veliko za popravit!" In potem se je zapičil v vsako buško, v vsak blatnik, v vsako luč ... še posledice toče je našel na strehi. Uf. Notranjosti še pogledal ni. Uf. Bolj sem govorila, da ni treba vsega tega popravljati, ker gre za estetiko, manj je upošteval in še bolj zmajeval z glavo, ko je gledal moje dosežke spolzkih cest in parkiranj.

Čez 10 minut je potegnil šop bankovcev: "Evo, 350 in gremo. Si za?" Dober je, sem si mislila. "Zmenjeno," sem rekla in oba sva si zadovoljna segla v roko.

Na poti sem mu povedala za prigodo z Dolenjcem, ki je naknadno nižal ceno avta. "Veš, pri nas imamo eno besedo za takega človeka. Bezobrazan je!"

Pritrdila sem mu, da je to res dobra beseda, ker gre prav zares za obraz, za ponos in poštenje. Tako kot pri tistih mladcih iz uvodne štorije. Na koncu sem bila vesela, da sem prodala avto poštenemu človeku za 50 evrov manj kot bi ga zoprnemu nesramnežu.