Že dva dni sem rahlo ganjena. Moj partner pravi, da so to gotovo hormoni. Razumem. Če se baba nerazumljivo in čudno vede, je to še najbolje pripisati hormonom. Sem za.
Vseeno pa mi je bilo nenavadno, da sem na dan proslave prečkala Trg republike, šla mimo generalke in se prav vrnila poslušat komad Lipa zelenela je. Lepo je bilo.
V avtu sem poslušala radijsko oddajo, v kateri so mlade spraševali, kaj njim osebno pomeni "neodvisnost". Ob odgovorih sem se spomnila, kaj je meni pomenila neodvisnost, kako sem si jo želela, kako sem je bila vesela in kako se mi za njo še vedno zdi vredno truditi. Še več. Hočem se truditi za neodvisnost vsak dan, ker ta ni samoumevna. Občutek, da si neodvisen, pa je čisto blizu občutku, da si svoboden.
Zvečer sem prvič res pozorno spremljala celoten prenos proslave in všeč mi je bila. Jasna simbolika, rdeča nit in simpatičen izbor izvajalcev so me zadržali pred TV ekranom. Ko je še Sabina Cvilak odpela Zrejlo je žito, sem bila pa čisto prepričana, da mi je letošnja proslava odlična. In ne vem, če je bila že kdaj med nastopajočimi večina žensk.
Na praznični dan sem na vsak način hotela skuhati malo bolj pestro kosilo. Šele z dogovorjeno kombinacijo zrezkov, pečenega mladega krompirčka in špinačo sem bila zadovoljna. Zvečer sem gledala Dnevnik, portret Franceta Bučarja in ponovitev Dnevnika z leta 1991. Malo mi je nerodno, ampak kakšni trije trenutki so me celo v teh informativnih oddajah ganili. In med drugim celo dejstvo, da ima France Bučar sina in hčer - Janeza in Meto!
In pred 18 leti?
Tisto poletje je odpadla kolonija v Poreču. In to komaj leto po tem, ko sem ugotovila, kako noro super so te kolonije. Tragično!
Poletje mi je vseeno ostalo v prijetnem spominu. Vsa mularija je dneve zabijala v Ljubljani. Vsi smo bili na dvoriščih pred bloki. Kam dlje itak nismo smeli iti. Srečevali pa smo se v zakloniščih in kleteh. Nekateri so pod pretvezo, da bomo slišali poročila, v klet prinesli še kasetarje. Seveda je bilo radijev za poročila dovolj in smo ta mladi lahko mirno poslušali kasete. Ruuuužo, moja Ružice je bil takrat hit. Sploh se nismo zavedali, kaj bi nas lahko doletelo.
18 let sem potrebovala, da sem začutila en tak prijeten patriotizem (do tega čustva sem bila vedno rezervirana - zaradi bližine nacionalizma se mi je zdel bolj škodljiv kot ne) in ponos. Seveda pa dopuščam možnost, da so krivi hormoni.
Vse najboljše!
26. junij 2009
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Objave
4 comments:
tisto poletje smo nonstop na dvorišču tarokirali-in še vedno sem tarok slut :)
Tisto poletje bi morala opravljati šoferski izpit, pa sem ga potem šele septembra ali oktobra.
In ko smo pisali državne teste (al kako se jim že reče), so Sežano že preletavali helikopterji in so bile ob cesti že barikade. S prijateljico pa sva šli na štop domov! In potem me je inštruktor klical, da vožnje odpadejo. In spomnim se oboroženega teritorialca, ki je stražil na našem balkonu, pa polnega avtobusa vojakov Yu vojske iz bližnje karavle, ko so jih peljali kam???
Pa govoric, kaj se dogaja v nekaterih karavlah, pa v Sežani, pa v Rožni dolini.
Ne, nismo se preveč zavedali, kaj vse bi nas lahko doletelo.
In spomnim se še počitniškega dela v koči ob Krnskih jezerih in tega, koliko ljudi je bilo gor kar na počitnicah, ker si na morje niso upali it.
hormoni so.
Tisto poletje ... tisto poletje sem bila ponosna, da imamo svojo domovino, svojo državo. In za to se spača vsake toliko časa potočiti tudi kakšno solzo.
Objavite komentar