Sreča in vrvica

V nakupovalnem blogu Maček v žaklju sem prebrala kritiko Sreče na vrvici, ki je spodbudila tole objavo.

Ja, tudi jaz sem letos od prijateljev dobila zajlo z utežjo. In se ne morem strinjati s kritiko.

Res je, da darilo ne visi na steni, ampak imam za to dober razlog. Ta nikakor ni v tem, da prijateljev ne bi marala ali da darila ne bi bila vesela. Nasprotno! Navdušenje nad darilom je brutalno.

Fotokopiranje dokumentov

V tokratnem zapisu bi rada pokazala nov pristop k fotokopiranju.

Premorem en fotokopirni stroj, na katerem na mesec skopiram približno 10 dokumentov. Vse legalno.

Problem je nastopil, ker je bil kopirec nameščen poleg pisalne mize. Zavzemal je dragocen prostor 1-sobnega stanovanja, maček pa je rad skakljal in od časa do časa tudi kaj prekopiral. Ta kaj je bil običajno nič.

Slika na levi prikazuje običajno delo pri pisalni mizi.

Potem pa nastopi čas, ko je potrebno prekopirati kak dokument. Nekoč bi vstala, stopila korak na desno in se lotila kopiranja.

Sedaj je vse drugače.

Slika na desni prikazuje postopek, ki mu rečemo: "Grem fotokopirat."


Za začetek umaknemo prenosnik in osvobodimo pisalno mizo. Nato se podamo v zgornje nadstropje, kjer je po novem fotokopirnica.

(Nekoč sta bili tam dve lončnici, a je sostanovalec poskrbel, da ju ni več - odrešil ju je trpljenja.)


Takole je videti delo v centrifuzni fotokopirnici.

Izjava zaposlene delavke:
"Z razširitvijo pisarne v zgornje nadstropje sem zelo zadovoljna. Kar naenkrat smo zaposleni dobili več prostora. Marsikdo me vpraša, če ni naporno hoditi v fotokopirnico in vedno odvrnem, da smo zaposleni celo veseli takšne spremembe. Vesela sem, da so se nadrejeni odločili za ta korak."

Odprta pripomba (na odprt odgovor na odprto pismo)

Zadnje dni uživam v dopisovanju med mojim sogovornikom za dva članka o spolnih motnjah in med mojim predsednikom vlade.

Všeč mi je bilo pismo dr. Slavka Zihera zaradi iskrenega, mirnega in spoštljivega tona. In po dnevu čakanja mi je še bolj všeč odgovor Boruta Pahorja. Zopet zaradi spoštljivega, mirnega tona in pa tudi zaradi vztrajnosti, ki jo izžareva. To lastnost kar cenim, ampak imam pa pripombo.

"Spoštovani dr. Slavko Ziherl,

od mene v Tvojem pismu zahtevaš nekaj ..."


V SVOJEM pismu je pravilno! Jebela predsednik, no!

Podjetništvo?

UVOD:

Sem samostojna podjetnica z enostavnim računovodstvom. To famozno računovodstvo zaradi varčevanja in izziva vodim sama, le pred davčnim obračunom naj bi se dobila s pravo računovodkinjo. In ta čas je sedaj nastopil prvič.

TELEFONSKI DIALOG:
...
Centri: Javljam, da sem pripravljena. Urejene, zložene in vpisane imam vse papirje za 2008. Številke se ujemajo. Aja, in odhodkov imam za 200 € več!
Računovodkinja: "Ooo, a imaš izgubo?"
Centri (veselo): Ja! Sem preverila in vse štima.
Računovodkinja (zadovoljno): "Super!"
...

Vem, sliši se čudno, ampak sem kar lepo pomirjena, ker poslujem z izgubo.

Podpiram

Vprašajte jih. Naj povedo!

Tu so zaradi vas.

Naj se tako obnašajo in naj tako delajo!

(Bener sem hotela zamenjati s splošnim, a mi ni lep in ne paše v tole besedilo. Ta mi je.
Še vedno pa lepo prosim, da mi ne pisarite enakih bednih komentarjev, kot jih kakšni anonimneži radi privlečete na to temo.)

Najprej sem bila rahlo skeptična. Zato sem šla na predstavitev.

Projekt "Vprašaj s klicajem", ki ga v sklopu portala E-demokracija vodita Domen Savič in Barbara Kvas, zelo podpiram!

Me pa vseeno malo zanima, čemu sem jaz med prvimi (prva?) blogerji, ki tole prizadevanje brez zadržkov podpira. Kje je Had, ki je pred slabim mesecem lansiral obupno idejo, da bi ministri morali pisati bloge? Kje sta Libertarec in politični blogist, ki spremljata in kritizirata vsak korak političnih akterjev (in celo ceno uhanov)?

Izsiljevalska računica

Včeraj mi je v spletni debati Savič mimogrede navrgel: "V Sloveniji en poslanec reprezentira skoraj 20 tisoč ljudi." Resno sem se zamislila ...

V zadnjih državnozborskih volitvah je imela Slovenija 1.696.437 volilnih upravičencev. (Vir)
Če to cifro delimo z 90 poslanci DZ dobimo točno cifro:
18.849 državljanov/1 poslanca

Kar odgovorno delo, a ne?
En človek zastopa mnenja 18.849 državljanov!

Mislil bi si, da se en tak poslanec konstantno obremenjen s težo te velike odgovornosti, da ponoči težko spi in poskuša v službi naroda storiti čim več za skupno dobro. Nenazadnje so ga te ljudje izvolili in ga plačujejo. No, pa saj si zasluži - dela veliko in dobro delo, na tapeti pa ves čas nosi svoje ime.

Ne predstavljam pa si, da en tak poslanec reče: "A jebiga, grem jaz ven. Tle ni fajn, men se ne da." No, recimo, da jim odpustim za včasih, ker smo nenazadnje vsi ljudje in dopuščam možnost, da vseh razprav v parlamentu res ni treba poslušati.

In zdaj si predstavljamo eno veliko poslansko skupino, ki je na volitvah dobila skoraj tretjino sedežev v DZ. In taka velika poslanska se nenadoma odloči, da ne bo glasovala o ničemer več, dokler ne bo v DZ sprejetega nekaj njihovega in čisto tretjega.

Nedopustno se mi zdi, da 28 poslancev, ki predstavljajo kar 527.780 državljanov RS, sklene, da ne bo glasovalo o ničemer več in gladko odide. Pri tem pa ne ogrozijo le vlade (kar je itak cilj), ampak tudi mednarodni ugled države.


Še en standarden protiargument:
Ja, boste rekli, saj so tudi druge poslanske (opozicijske) skupine že kdaj na tak način nagajale. Zakaj je zdaj to tak problem?
1. Zato, ker je za ratifikacijo vstopa Hrvaške v NATO potrebna 2/3 večina (običajno ni potrebna tolikšna) in ker poslanci SDS predstavljajo skoraj 1/3.
2. Ker gre za mednarodno vprašanje in neko strankarsko bedarijo.
3. Ker SDS sploh nima nič proti sami ratifikaciji, ampak le izsiljuje. In to na res grd način.

Že na osebni ravni sovražim izsiljevanja in se mi zdi grozno. Na državni ravni mi je pa nepredstavljivo! Prav sram me je.