Vojna se nadaljuje

Pred tokratnim zapisom bi rada opozorila na analogno blogiranje, ki se ga gremo v našem stanovanjskem bloku.

Dva stara primera:

• Blogi našega življenja
  
• "Red mora bit"

Običajno so me teme našega stanovanjskega bloka/bloga zadevale, tokrat pa sem v poštnem nabiralniku našla bolj splošen problem. Na prvi pogled se zdi, da se me ne tiče neposredno, a ob branju dojamemo usodnost:


Ni kaj, časi so težki. Poleg krize, imamo še vojno!

Tudi kolateralna škoda ni zanemarljiva - kljukice, stojala za sušenje perila ...
In kaj so stojala storila, da se je nekdo tako znesel nad njimi? Kdo ve. Stare zamere, maščevanja, saj ni pomembno. Ključno je namreč drugo vprašanje, ki ga je naša soseda podala v zaključku pisma: Ali res ne moremo živeti brez konfliktnih situacij? Se moramo res deliti na naše in vaše? Kdo sploh je naš in kdo vaš? Se moramo stanovalci res soočati z vandalizmom, razmetanimi kljukicami in posmrtnimi ostanki stojal?

Najbolj zanimivo odkritje zame je, da do prejetja pisma sploh nisem vedela, da imamo v bloku sušilnico.

Stresen dan, pa še ponedeljek

Ko je ponedeljek, ko zjutraj pozabiš iz zmrzovalnika vzeti hrano za kosilo, ko doma pozabiš zajtrk, ko delaš tri stvari hkrati, ko si razpet med kup odločitev, ko nimaš časa in ko zamudiš kosilo v menzi, ko na dan pride nesmiselno delo sobotne noči, ko ti partner odpove, ko ne najdeš prevajalca, ko tudi partner ni zmožen skuhati kosila, ko si ob 18. uri še vedno v službi in ko ugibaš, kakšna kazen te čaka na vetrobranskem steklu, ko se partner naje polovice glaža nutelle še preden mu ti dostaviš kebab, ko ob 19. uri ješ pico burek za kosilo, ko veš, da bo noč spet dolga in delovna, ko te kurčev Simobil tretjič prosi, da ob 8ih zvečer zamenjamo program - preverite zakaj. (v torek zjutraj se je nizanje končalo)

Naj vsaj oči počijejo!