Delovni vikend

Trenutno sem na Vibi, kjer imamo prvo delavnico letošnje šole Pokaži jezik. V bistvu bi morali biti v Trenti, ampak so nam začeli naši najemodajalci zaračunavati bivanje, gretje, hišnika, ki ni več tako prijazen, kot je bil včasih, uporabo rjuh in baje bodo popravljali centralno ogrevanje. Vsekakor to ni najbolj ugodno za neprofitno kulturno društvo in mlade scenariste. Na srečo smo na Vibi plačali najemnino za pisarno, da lahko gostujemo v njihovi sejni sobi.

Kultura donatorstva pa počasi izginja. V igri so le še spoznorstva in ta morajo imeti dobre razloge. Ali pa zveze, ki so tudi lahko dobri razlogi. Na srečo jih nekaj imamo. Vseeno nam ljudska modrost "Svakog gosta za tri dana dosta" vsako leto obudi ideje o samoukinitvi in zlovešča vprašanja o smislu. Letos sem bila jaz (prvič) za vztrajanje pri kazanju jezika. In sedaj vem zakaj; utopično verjamem, da s tem svojim delom družbi lahko vrnem, kar ji naredim slabega z drugimi orodji trženjskega spleta. V resnici nikoli nisem popolnoma verjela Jančiču, ko je poudarjal pozitivno vlogo oglaševanja, družbeno menjavo pri trženju in informativno vrednost oglaševanja. Zame ima resnično pozitivno funkcijo morda le družbeno oglaševanje, kjer pa tudi lahko zajadramo v divje vode demagogije - vse je odvisno od oglaševalca, njegovih namenov in nagovora. Vse bolj redko verjamem v dobre namene. Jaz si na primer čistim vest, kar je tudi po svoje sebično.

Včeraj smo imeli projekcijo filma Tu pa tam in pogovor z avtorji, za katere se mi zdi, da so kljub pridobljenim izkušnjam v štirih letih ostali na isti ravni zajebancije. Vseeno je bilo predavanje izčrpno in zanimivo. Ko smo odhajali, pa se je zgodilo največje presenečenje. Zardela 14-letnica je pristopila do Mitje in ga s cvilečim glaskom prosila za avtogram. Kmalu so se opogumile tudi njene prijateljice. Kar naenkrat jih je bilo kakih osem in vse so cvilile od navdušenja. Bile so tako zmedene, da sem jih morala prav spomniti, da se lahko fotkajo z Mitjo, če imajo fotoaparat na telefonu. Uuuuu jaaaa in sledil je foto session.

Peš sem se odpravila do avta. A ste že bili zadnje čase v petek zvečer v Ljubljani? Povsod so skupinice mularije s kozarčki in flašami. Vsak zid, klopica in vogal je zaseden z mularijo. Vsi se ga poskušajo pribit preden zažurajo. Po eni strani se melanholično spomnim takih časov, po drugi pa sem zgrožena. Nisem se še odločila, kaj bo prevladalo.