Novosti novega leta

Ne morem ocenjevati preteklega leta. Ne morem ga z ničemer primerjati. Kot tudi nisem mogla oceniti in primerjati nobenega pred njim. Vedno je novo, vedno je noro, vedno je zanimivo! Tako mi je všeč.

Če pogledam nazaj, vidim le eno stalnico, ki je bolj kot ne naključna. Četudi novim letom ne pripisujem nobenih velikih pomenov, se mi že pet let dogaja, da se z novim letom zavestno vržem v nekaj novega. Tako pač nanese. Nove odločitve, novi projekti, nova dela, nujna sprememba razmišljanja, nove avanture ... Skočim. In kar plavam.

Jasno, vedno me je malo strah. In tudi tokrat ni nič drugače. Ampak po drugi strani me vodita adrenalin in izziv. In ta dva sta vedno močnejša od strahu. (Cybermami pravi, da imam to po fotru. Nenazadnje kaže polbratec iste znake.)

To je zdaj to. Kar je bilo, je bilo. Gremo dalje. Skočimo!


PRIPIS:
V skladu z zapisom in s svojim razmišljanjem v obče bom letos namesto "srečno novo leto" voščila vsem "SONČNO NORO LETO!" Mislim, da je tako voščilo bolj sporočilno. Poleg tega vsi vemo, da sreča nima veliko zveze s občutkom sreče.

O prednovoletni Ljubljani

Ljubljana z vsemi lučkami, s štantki, z muzikami in ljudmi je čudovita.
Če bi bilo še vroče, bi bilo idealno.

Decembrski povzetek?

Vidim, da niso le medijske hiše tiste, ki se zadnji mesec v letu ukvarjajo z letnimi pregledi, izbori, lestvicami, povzetki ... To počno tudi blogerji.

No, bojim se, da se bom morala tem decembrskim žanrskim zapisom odpovedati. Imam namreč resne težave s spominom. Že podrobnosti preteklega smučarskega tedna mi delajo težave. Je blo pa lepo!

Kakšen prašek je prejel Branko Grims?

Predlagam en hiter možganski viharček.
Časa ni veliko, saj že jutri izvemo pravilen odgovor na vprašanje:
Kakšen prah je 16. decembra po pošti prejel poslanec SDS Branko Grims?

- Mislim, da so mu poslali otroški puder za ritke.
Morda mu pošiljatelj želi namigniti, naj bo raje doma pri otrocih ali pa naj še malo prispeva k slovenski nataliteti. Bolj pa verjamem, da je otroški puder namenjen njegovi glavi. Rit pač. Z njim bi se tudi znebil leska, ki se redno pojavlja na njegovi glavi v soju studijskih reflektorjev in fotografskih flešev.

Nekaj ugibanj je že bilo:

- Had misli, da je Grims prejel koko ali hors.

- Urbana podgana je mi je že namignila svojo rešitev uganke:
"Grims je attention whore in si je pecilni prašek verjetno prinesel kar od doma."

- Izvzela tudi ne bi štaup cukra, a nekako ne vidim nobene dobre razlage za to pošiljko. Grims je vendar že sam po sebi en tak cukr. Človek ga sicer ne bi lizal, a se zdi lepljiv.

Odpiram lov na nova ugibanja in razlage!

Uživanje v banji

Pred dobrim mesecem sem vam namignila, da boste morda videli še kak performans s Salvadorjem v banji. In sedaj je tukaj!

Da ga niste videli že prej, ni krivo to, da Salvador ne bi želel v kopalnico, saj tam najraje zabija svoj čas. Moje kreme, parfumčki in pudri vendar tako lepo letijo s poličk, če jih le malo pobezaš. Vseeno pa sem si morala vzeti nekaj časa tudi jaz, v tole mokro zabavo vključiti še fotoaparat in nato vse skupaj zmontirati.

Družinski ponos, slava in velika umetnost

Pa recite, če ženska intuicija ne deluje dobro!

Ko sem iskala ime za svojega mačka, sem vedela, da potrebuje mogočno ime. Slutila sem, da bo to vpliven in pomemben maček. Ime Salvador oziroma polno ime Salvador Escobar Trocki izraža mogočnost, plemenitost, vplivnost in kar je še takih velikih reči. Ta neizmerni potencial v Salvadorju je prepoznal tudi tenkočutni umetnik. Pri tem moramo vedeti, da so umetniki vedno upodabljali pomembneže, aristokrate in obče velike ljudi. Mesto na velikem platnu je pri svojih rosnih 5-6 mesecih dobil tudi Salvador!

Akademski slikar, grafik in ilustrator Arjan Pregl je Salvadorja upodobil v tehniki olje na zares velikem platnu.


Slika ima dimenzije 250 cm x 200 cm in bo od 6. januarja 2009 razstavljena v galeriji Ganes Pratt v Ljubljani. Od takrat dalje bo Salvador tudi naprodaj. Če si ga boste lahko privoščili, bo morda celo vaš!

Seveda bom budno spremljala, kaj se dogaja z velikim umetniškim delom, in o tem obveščala tudi vas.

Kaj bi si Angelca Likovič mislila o Kmetiji?

UVOD
Prve sezone oddaje Kmetija nisem gledala, zato je žal ne morem primerjati z ničemer. TV šov sem začela spremljati šele, ko je izpadlo pol tekmovalcev, a mislim, da je bilo to dovolj za ustvarjanje mnenje.

Motiv za pisanje o kmetiji pa mi je dala Angelca Likovič. Z gospo sem namreč opravila intervju za slovenski Playboy (junij 2007) in takrat me je gospa popolnoma prevzela s svojo energijo, strastjo in moralnostjo. V intervjuju sva namreč obdelali vse - šolstvo, medije, družino, starše, Janšo, Urško, vse. Celoten intervju pa so zaznamovale "prave vrednote". Ker so njena stališča trda, stroga in ostra, bom prav skozi njen pogled poskušala najti oceno Kmetije.

METODOLOGIJA IN CILJI
Prvi kriterij pri oceni TV šova so subjektivne izkušnje gledalke (mene) - gre torej za opazovanje z udeležbo, ki bo poskušalo dati celosten vtis.
Drugi in skorajda najpomembnejši kriterij pa je gospa Angelca Likovič. V intervjuju je namreč gospa med drugim na veliko kritizirala resničnostne šove, zato je prav, da pogledamo, kako je produkcijska hiša nadgradila žanrsko oddajo od takrat. Seveda bomo pri tem upoštevali takratne kritike gospe Angelce.

ANALIZA
"Poglejte, kakšne so te oddaje na televiziji, kjer morajo gledalci samo pritiskati in telefonirati. Vse oddaje so take. Samo telefonarjenje in kdo bo zmagal."

Glasovanj tokrat ni. Boj za naklonjenost poteka le med udeleženci tekmovanja. Gledalci lahko še vedno kličejo in nekaj ugibajo, a ne soodločajo o usodi tekmovalcev. O tem odločajo tekmovalci po že znanih pravilih. V prvi vrsti jih vodijo čustva, nato pa boj.

Čustva so močna, a mislim, da imajo pri tem glavno zaslugo ustvarjalci oddaje - producenti, selektorji tekmovalcev, režiserji in montažerji. Vsa čast!

Tedenski boji, ki potekajo v areni, pa pokažejo, iz kakšnega testa so v resnici tekmovalci. Tri načini boja, ki naj bi bili enakovredni, so vse prej kot to.
- Spretnost je zoprn način boja, pri kateri je tista žaga videti hudo nevarna in štorasta. Razumem, da se tega boja lotijo le taktizerji s skromno kilažo.
- Moč je najpopularnejša kategorija. Že sam izbor tega načina bojevanja naj bi dokazoval, da si upaš, da si dober in da imaš jajca. To velja tudi za dekleta.
- Znanje je le za "pičkice", za reve, za poražence. Tekmovanja v znanju ne izbere nihče! Raje si lomijo prste, trgajo kolenske vezi in se potijo kot Pahor, a v znanju se ne bodo merili.

"Največja vrednota je zame odnos do dela. Premalo poudarjamo, da je treba v življenju delati."

Na Kmetiji je delo zelo poudarjeno. Skrb za kmetijo, skrb za živali, prenašanje vode, kurjenje na drva, košnja, vrt, tesanje, molža, striženje ovac, česanje volne, oranje njive ... Še več. To poudarjanje dela in predstavljanje nekaterih del je skoraj že izobraževalno.

Ko smo ravno pri vrednotah, velja omeniti moralne dileme, ki jih režija nastavlja tekmovalcem. Ves čas so na preizkušnji skupni in lastni interesi. In te dileme res lepo popestrijo in zakomplicirajo dogajanje.

"Druga zelo pomembna vrednota je odnos do sočloveka. ... Preveč je grebatorstva. Odnos do sočloveka je sodelovanje, prijateljstvo, ljubezen, spoštovanje ..."

Kmetija je tekma in denar je še vedno končna nagrada, a vseeno je tekmovanja manj kot v prejšnjih resničnostnih šovih. Naloge so težke, zato so tekmovalci pazili, da so na kmetiji ostali dobri delavci.

Nasilje - psihično in fizično - je kaznovano z diskvalifikacijo. Dva tekmovalca sta zaradi tega prekrška letela domov. No, najprej sta 2 ali 3 dni izvajala nasilje in se jima to ni zdelo v nobenem pogledu sporno. Ob diskvalifikaciji sta zato le telečje gledala. Ljubko.

"Tale Big Brother, a ne ... Poslušajte, to je zame katastrofa! Tam so čisto brez dela. Naj bi jih dali na kmetijo, in naj delajo in se tam dokazujejo. Ne da jim prinašajo hrano, oni pa so brez dela in se kregajo ... A je to smisel življenja?"

Ne, resničnostni TV šov gotovo ni smisel življenja, čeprav se nekaterim zdi, da je. A bolj je zanimivo, da so ustvarjalci Kmetije zgornji nasvet naše največje varuhinje pravih vrednot v celoti upoštevali. Tekmovalci delajo in se tam dokazujejo. In hrana? Moko si zmeljejo, kruh si spečejo, zelenjavo pridelajo, mleko namolzejo, sir naredijo iz mleka, jajčka poberejo iz kurnika, purane in pujse zakoljejo ...

Še vedno se kregajo, a to je v ljudeh samih in delno tudi v konceptu oddaje. Konflikti pač nakazujejo statuse. Od tod vzniknejo tudi odnosi in čustva, ki postajajo z novimi spori še bolj intenzivna. Zavezniki postanejo najboljši prijatelji, nasprotniki največji sovražniki. Gledanost je zagotovljena.

ZAKLJUČEK
Kmetiji ne manjka ničesar. (No, morda kakšna nežna ljubezenska zgodba - brez spolnosti, kakopak.) Ves čas nas drži v suspenzu in če se gledalcu zazdi, da mu je jasno, kako se bo kakšen teden razpletel, režija poskrbi za novo presenečenje. Zadeva je res dobro narejena. In če k temu dodamo še zgleden PR, ki si ga največja komercialna TV lahko privošči, je kombinacija res zmagovalna in pusti za seboj vse NLP-je, piramide, strasti in kar je še te čudaške in (ne)zabavne nacionalkine produkcije.

Največji dosežek pa vidim v tem, da je komercialna televizija v eni oddaji združila zabavo za vse starosti in pri tem povsem upoštevala še načela največje slovenske vzgojiteljice otrok, staršev, šol in medijev Angelce Likovič.

"Jaz sem silno proti temu, da je vse enousmerjeno. Raznolikost daje bogastvo! Tam, kjer vsi enako mislijo, ni napredka!" je povedala Angelca Likovič v prvem odgovoru, ko sem jo vprašala, kako to, da je pristala na intervju za Playboy. In to naj bo tudi zaključna misel, ako se z menoj ne strinjate.

Vladavina vrečk

Moj fant ima dve vrečki vrečk. Poleg teh ima posebej še papirnate vrečke v papirnati vrečki.

Vse je minljivo, le Rupel ostaja. In hujskači!

Prijatelj je včeraj potegnil vzporednice med Chuck Norrisom in Dimitrijem Ruplom, češ da sta oba neuničljiva. To je spodbudilo ljubko razpravo o tem, kdo bi zmagal, če bi se spopadla ta dva superjunaka. Iz novice, da je Dimitrij Rupel postal posebni odposlanec za zunanje zadeve, nad katero smo bili vsi presenečeni, da ne rečem kar malo razočarani, smo naredili črno šalo. Kaj pa 'čmo!

Nekateri so zadevo videli drugače in začeli glasno nasprotovati. Na Facebooku je en fant (Slaven Kalebič) ustanovil skupino z imenom "Skupaj proti Dimitriju Ruplu", kjer je zapisal, da želijo "organizirati širšo akcijo, s katero bomo ustavili imenovanje Dimitrija Rupla za Pahorjevega posebnega odposlanca za zunanje zadeve." Meni, da je čas, da se Rupel upokoji.

Seveda ima pravico izražati svoje mnenje, a poglejmo, kaj je storil.
V dveh dneh je skupina presegla 3.500 članov. Člani na zid skupine pišejo čustvene, nestrpne, vulgarne izlive, z vabili v skupino in blogerskimi zapisi pa se vse skupaj bere kot navadno hujskanje.

Predvidevam, da so člani skupine "Skupaj proti Dimitriju Ruplu" volivci levega trojčka. Glede na volilni rezultat so to pretežno volivci SD in vsak, ki je volil SD, je volil zadeve kot so: sodelovanje, dialog, konsenz in obljubo, da bo Pahor kot mandatar presegel politiko izključevanja. In kaj hudiča zdaj ni v redu? Kaj bi pa radi?

Pahor je dobil mandat ljudstva, zato ima vso pravico, da sam izbere, kdo bo z njim delal v njegovem kabinetu. Da se ustanavlja širša akcija, ki naj bi ustavila eno kadrovsko odločitev, je traparija.

1. Zato, ker se to ljudi v resnici ne tiče.
2. Zato, ker te ljudje s tem le kažejo, da ne razumejo, kaj so volili.
3. Zato, ker s takimi dejanji postajajo enaki kot tako osovraženi verniki SDS.
4. Zato, ker sploh (še) nimajo nobenega pravega razloga za nasprotovanje.

Je kdo od teh članov vsaj malo pomislil, preden je postal član skupine?
Je kdo pomislil, da je Rupel v kabinetu predsednika vlade morda dobra strateška odločitev? Je kdo pomislil, da si je s tem predsednik vlade morda pridobil vsaj malo miru pred največjo opozicijsko stranko, ki kritizira in blati novo vlado že od razglasitve volilnega rezultata? Je kdo pomislil, da je bil s tem dejanjem rešen velik spor med Ruplom (ki bi gotovo naredil celo štalo - še zmeraj jo je) in predsednikom republike, ki bi lahko zamajal zaupanje v marsikatero pomembno institucijo države?

Nisem ljubiteljica Rupla, a ga začenjam spoštovati - priznajmo, res ni kar tako, da se uspeš pririniti v vsako vlado. Edini problem, ki ga za zdaj vidim, je dejstvo, da bo vir njegove plače davkoplačevalski denar. Počakajte, da se v resnici kaj zgodi, nato pa kritizirajte in ustanavljajte širše akcije!

Zagovarjam svobodno izražanje mnenj, a res bi bilo dobro, če bi bila ta vsaj malo bolj utemeljena in ne tako prekleto nestrpna.

PRIPIS:
Pravkar sem prebrala današnjo kolumno Marka Crnkoviča. Tokrat se zelo strinjam z zapisanim. Navedel je nekaj problemov, ki so v resnici problemi posameznikov, a so mimogrede dobili status družbenega problema. Nadaljevanje Ruplovega primera in težavo z njegovim imenovanjem vidim točno tam nekje.

Da pralni stroj bo dlje živel?

Mnogi oglaševalci si želijo prevzeti gledalce s pesmijo, ki bi se jim zasidrala nekam globoko in bi si jo nezavedno mrmrali. Legendnim Radenski, Sloveniji - Moji deželi, Frutku in Bibiti je to lepo uspelo, a kaj je s songi danes?

Oglasi so bistveno krajši, saj je zakup oglasnega prostora drag in songov o poudarjanju ugodne cene ne moremo ravno najti. Poleg tega gredo plesni hiti bolj v ušesa mularije (oglasi za mobilne operaterje).

Sem TV gledalka in zatorej tudi gledalka oglasov, ampak če malo pomislim, se mi zdi, da sta se mi v spomin vsidrali točno dve melodiji. Obe sta grozni in sta si pot v moj spomin utrli z vztrajnim in najedajočim ponavljanjem:
A.) Zvok Family Frost tovornjaka: "tidu-didu-didu-diiii" ... saj veste, katerega mislim.
in
B.) "Da pralni stroj bo dlje živel, dodaj kalgon!" pri čemer še vedno ne vem, kaj ta Calgon sploh je. Ni prašek, ni mehčalec, ni sol ... Calgon pač, ki ga v oglasu spremlja obvezna dramatičnost "Joj, nedelja je in pralni stroj se je pokvaril!" in podatki vrste "Vsako minuto se pokvari en pralni stroj ...".

Kaj pa učinkovitost?
Prvega sem se navadila in eno obdobje celo z veseljem pričakovala. Imeli so res dober kremast orehov sladoled, tovornjaček pa se je ustavljal pred blokom.
Drugega nisem kupila še nikdar, ker sumim, da gre bolj ali manj za nateg. Stroj se mi je namreč že trikrat pokvaril, a nikdar zaradi vodnega kamna. Strgan jermen, preperela guma in od starosti šibka vrata so bili razlogi, zaradi katerih sem klicala serviserja (ki pa nikdar ni prišel v nedeljo.)

Ker verjetno pesmico vsi znate, me zanima, kolikšen delež to čudo od Calgona sploh uporablja. Volilni obrazec o današnji pralni temi boste našli na desnem robu.

(PS: Če se blog imenuje Centrifuga, je kar prav, da tudi pranje perila malo obdelamo, kenede.)

Moje spletno Kaliforniciranje / My web Californication

Februarja 2008 mi je Matevž Luzar pokazal Californication. Ker sem malo poznala njegov filmski okus, on pa mojega, sem mu gladko verjela na besedo. Še dobro! V dveh dneh sem pogledala celo prvo sezono. Serija me je navdušila. Štorija je hitra in pestra, ravno prav nekorektna, ljubko zabavna in cinična, glavni lik je privlačen, neodgovorni in divji škodljivec, na katerega bi vedno padla, in tudi drugi liki so tako zastavljeni, da se človek mimogrede prepozna v katerem od njih (navadno v več njih). Nestrpno sem čakala na drugo sezono.

Hank in Mia

Oglase in napovedi za drugo sezono sem najprej zasledila v ameriškem Playboyu in postala malce bolj pozorna na dogajanje. Nedavno se je na POP TV začela predvajati prva sezona (ob kateri obnavljam spomin na prvi ogled), v ZDA pa druga. Ampak to še ni vse. Zadeva je čudovito speljana tudi na spletu.

V prvi sezoni je Hank Moody začel malce na silo pisati blog. Pisanje novega romana mu ni šlo ravno gladko, delati pa je vseeno moral. Vsebino zapisov smo gledalci izvedeli v nadaljevanki. Nekje na koncu sezone je Mia Cross malce izsiljevalsko in preračunljivo prišla do pogovorov z založniki o izdaji njene knjige z naslovom"Fucking and Punching". No, tej knjigi in mladi avtorici je treba očitno narediti promocijo. Punca je mlada, njena ciljna publika tudi in zato so ji verjetno predlagali par spletnih orodij. Mia zdaj snema video blog (vlog), ki me zabava kljub temu, da druge sezone še ne morem spremljati, obenem pa dekle uporablja tudi Twitter. Ker ga uporabljam tudi jaz, sem Mio dodala med ljudi, ki jih spremljam. To je vse. In potem me je punca prijetno presenetila.

Z Mio sedaj ena drugo spremljava in si celo malo dopisujeva. Malo pa se je potrudila tudi s "sloveščina":

miacross I mean,You rock @Centrifuzija Nekoč sem se z datumom najbolj navihana fant iz Slovenije. Na žalost, je nekako izkazalo, da je homoseksualec."

Glede na to, kako sposobna je, ne dvomim, da ji bo uspelo kakšnega drugega zapecati. Meni pa se zdi škoda le, ker tudi Hank Moody ne twitta.

Ta spletna promocija mi je res všeč!

Vlada Republike Slovenije je mrtva. Naj živi Vlada!

Hotela sem počakati uradno potrditev nove vlade in da vlada v odhajanju zares odide, a ne morem.

Današnja Trenja na POP TV, ki so bila čudovita, žaljiva in dramatična, so me spodbudila, da se poslovim že danes. SDS, ki je po še eni anonimni, kritični in ponižujoči objavi odklonila sodelovanje v oddaji, se je kljub temu uspešno blamirala, za povrhu pa so tako člani kot njihov vodja pokasirali še psihološko analizo dr. Ziherla.

Bolje, da se spokajo. Čim prej.


Bilo je vedno zanimivo in mestoma celo zabavno. HVALA LEPA!

Rešitev za dom in družino

Odkar živim z živahnim sostanovalcem, se tudi moje najino stanovanje spreminja. Tri lončnice so izginili, preostale pa so bile iz varnostnih razlogov prestavljene v najvišje lege stanovanja. Žal ima enosobno stanovanje zelo omejene prostorske kapacitete, visokih leg ni v izobilju in vrat ene sobe ni mogoče kar zapreti, da bi sostanovalcu onemogočil dostop, saj si potem brez sob.

Nekatere stvari morajo ostati v nižjih legah.

Velik problem mi je predstavljalo malce manj kot 200 CD-jev, ki so bili zloženi v šestih kupčkih. Salvador je nadvse užival, kadar se je v svoji vsakodnevni stampedo urici zapodil med drugim tudi v te kupe in skoraj obvezno sesul katerega od njih.

Dinozaver mi je pokazal odlično rešitev. Album za 200 CD-jev.

CD-ji so sortirani po zvrsteh (klasika, elektronika, slovenska, grunge, kompilacije, DVD-ji), knjižice pa lepo vložene poleg CDjev.











Prihranila sem prostor in znebila sem se škatel. Najprej mi jih je bilo malo škoda, ampak to je bil le predsodek. Nato sem odkrila prednosti.

Pina colada?

Pred skoraj dvema letoma sem našla čaj PINA COLADA in to pribeležila. Pina colada je še vedno moj najljubši koktajl in ne morete zgrešiti, če me povabite na to pijačo ali tri. Zgreši lahko le natakar, če ga ne zna zmešati in Pr Skelet še vedno delajo najboljše za moj okus (dopuščam možnost, da so mi tako všeč le zato, ker dobim dva naenkrat.)

Tokrat pa se mi je podaril smoothie z okusom ananasa in kokosa. Smoothie je Fructalov gosti sokec iz mešanega sadja, ki je še posebej drag. Kar 1,37 € za 2,5 deci soka (vir: najsosed). Ostali trije okusi niso nič posebnega, ampak okus tega novega sokca res spominja na pina colado.

Vonj: soliden.
Barva: ne vem, ker sem ga spila v eni potezi in iz flaške.
Okus: fajn.
Slabost izdelka: je drag in nima alkoholnega učinka.
Prednost izdelka: lahko ga piješ naslednje jutro, ko imaš mačka, in ti od tega ne bo slabo ... celo dober občutek imaš, da si pokonzumiral priporočeno dnevno dozo sadja, čeprav ga v resnici nisi.

Zakaj se smoothieju reče smoothie in ne gosti sok, mi pa še vedno ni jasno.

PS: Smutija kot pristna Gorenjka ne bi nikdar kupila in poskusila, a so mi ga podarili. Drugič lahko več ta belih, hvala. (Razmišljam namreč, da bi v sokec zlila malo vodke ali pa absinta, kar mi pri eni mali flaški ni uspelo.)

Prenovljena Centrifuga

Centrifuga se še vedno vrti v isto smer, a je bila deležna servisa. In kupa dodatkov in sprememb na desnem robu.
Prav tam boste malce nižje (kaj, ne more biti vse na vrhu vstopne strani!) našli tudi anketico, kjer lahko s preprostim klikom izrazite mnenje o spremembi. Vesela ga bom.

Presis = cool tool

Že vrsto let uporabljam spletni prevajalni sistem Presis, ko me zanima pravilen zapis kakšne besede ali pa sopomenke. Zadeva je koristna. Pravkar pa me je večnamensko orodje ljubko presenetilo.


Koliko pomenov, kenede! Krasn! :)

Moja knjižnica ali moj knjižničar?

Že od kakšnega tretjega razreda osnovne šole sem članica splošne knjižnice v mojem delu mesta. Vmes so jo že mnogokrat prenovili, včeraj, ko sem jo po več letih ponovno želela obiskati, pa sem opazila, da so jo tudi prestavili. Šment. Ker sem videla, da zares imajo obe knjigi, ki jih potrebujem, sem se sklenila potruditi, jo najti in obnoviti članstvo.

Poleg tega me na našo knjižnico vežejo prav posebni spomini. Ravno, ko sem začela intenzivno zaznavati fante, je tam začel delati nek knjižničar. Bil je blazno kul. Mlad. Z dolgimi lasmi. Okoli zapestja je imel usnjene zapestnice, na riti pa vedno oprijete kavbojke. Roker. Če se prav spomnim, je imel tudi temnje špegle in prstane. Pa tista zibajoča hoja ... mmmm ... Glede na to, da sem se konec osnovne šole palila na Axla, je bil to še najboljši približek. Govorilo se je, da je rolal muziko v Palmi in mislim, da sem ga tam kdaj celo srečala.

Neko poletje sredi mojega srednjega šolanja se temu knjižničarju pridružil še en podobne vrste in ko sem prišla iskat kup knjig za na morje (to je bilo obvezno, saj s starši na morju nimaš kaj početi), sta bila oba malo razigrana. Ko nisem več vedela, kaj bi si še izposodila, sem ju prosila za kakšen nasvet. Na mojem kupu sta se znašli še dve knjigi in ene ne bom pozabila: Enajst tisoč batin in Podvigi mladega Don Juana. (G. Apollinaire; zbirka Dotik - če vam to kaj več pove).

Kljub temu, da je na platnicah pisalo "erotični roman", mi je hitro postalo jasno, da je vsebina daleč od erotike. Očitno obstajajo tudi malo drugačne knjige, ki niso namenjene mladim srednješolkam. Le takrat ni mi bilo jasno, kdo bi to bral in zakaj. No, kljub spraševanju sem knjigo brala. In tudi precej hitro prebrala, če sem iskrena. Le malo mi je bilo nerodno, ko sem morala knjigo vrniti, a je šlo gladko mimo.

In ko sem zdaj po vsaj desetih letih zopet prišla v novo knjižnico na novi lokaciji, je bil knjižničar tam. Isti je! No, malo je starejši, ima krajše lase in tudi zapestnic in prstanov nima več. Žal mi ni šel poiskat knjigi, ampak me je napotil do informatorjev, tako da nisem uspela preveriti, kako mu stojijo kavbojke. Morda pa naslednjič. Zdaj sem spet članica.

IDEJA:
Kul knjižničarji ali seksi knjižničarke prispevajo k bralni kulturi in pogostejšim obiskom knjižnic.

(V bistvu sem želela zapis nasloviti "Kako pospeševati bralno kulturo?", ampak tega verjetno nihče ne bi bral in tudi mene je pri pisanju malo odneslo. ;))

Barantanje

Če se podate v kakšno državo, ki velja za manj razvito in je še ni preplavil kapitalizem, je verjetno že v najbolj osnovnem prospektu navedeno, da morate poskusiti barantati za ceno, saj je to kulturna posebnost, običaj in da je to početje silno zabavno.

Vse je res, a tudi pri barantanju obstajajo pravila. Nekaterim so logična, drugim pa očitno povsem nerazumljiva, čeprav gre tukaj bolj za vprašanje etike kot karkoli drugega.

Še vedno se spomnim, ko se je neka skupina mladincev hvalila, kako so šli na tržnico, si tam vzeli čas in barantali. Nižali so in nižali dano ceno. Ko pa jim je uspelo znižati ceno na polovično, so odnehali in izdelka niso kupili. "Za še enkrat več nas je hotel nategnit," so komentirali to izkušnjo in bili silno ponosni, kako so v bistvu oni pametnejši. To, da jih je prodajalec po tem dejanju grdo gledal in odgnal proč, se jim je zdelo nevljudno.

Če mene vprašate, si fantje pokazali, da ne poznajo osnov. Za ceno se dogovarjaš, če nekaj hočeš kupiti - nenazadnje si bo prodajalec vzel čas in se ti s ceno poskušal približati. Ne gre za nateg, ampak za vrednost, ki jo vidi prodajalec, in ceno, ki si jo pripravljen plačati. Gre za najbolj pravičen način določanja cene. Če se uskladita glede zneska, potem kupiš. Vsak nakup zahteva osebno vpletenost in impulzivnih nakupov, ki so značilnost potrošniškega vedenja, skoraj ni.

Ko sem prodajala Klia sem osnove barantanje občutila na lastni koži.

1. ogled:

Dolenjec.
Celo uro je zvečer gledal avto, jaz pa sem v dežju in mrazu stala poleg. Moja cena: 400€. Ker sem komaj objavila oglas, nisem želela spustiti cene, on pa je hotel, da spustim vsaj za na 350€. Vmes je izrazil željo, da bi se menil z moškim glede mojega avta in nato mi ni verjel, da nimam nikogar in da se pač mora zmeniti z mano. Na koncu je popustil in ker ni želel čakati do jutra, mi je takoj dal 400€, od mene pa hotel ključ in prometno dovoljenje, "da ne bi ponoči avta še enkrat prodala". Za rezervni ključ sem mu povedala, da ga nimam.

Zjutraj me je zbudil ob 7. uri, ko je bil že pod blokom, čeprav sva bila dogovorjena za prepis po 10. uri in da se dobiva kar na mestu prepisa. Spodaj je še malo gledal kupljen avto, nato pa spet vprašal po rezervnem ključu, ki ga nisem imela. "Veste, to pa ne gre. Ključ stane 100 evrov takoj. Tak avto za 400 € in brez rezervnega ključa ... to pa ni vredno toliko." Že prejšnji dan mi ni bil simpatičen, po 4 urah spanja mi je bil pa s tem naknadnim zbijanjem cene res nadležen. Dejansko je namigoval, da bi mu vrnila 100 € in šla potem urediti prepis. "Gospod, cena avta je 400 €. Nižala ne bom. Če se s tem ne strinjate, vam lahko vrnem denar."

Do zadnjega hipa je čakal, da bom popustila, a nisem. Na koncu je šlo že za princip. Vrnila sem mu ves denar in ga preklela, ker mi je uničil večer, odgnal kup interesentov in uničil še jutranji spanec.

2. ogled:

Rom.
Stisnil mi je roko. Prijazen, spoštljiv, a me je tikal. Ko sem poudarjala, kako dobro dela motor in kako sem avto redno vzdrževala, mi reče: "Jaz ti verjamem. Vidim, da si vzdrževala, ampak je veliko za popravit!" In potem se je zapičil v vsako buško, v vsak blatnik, v vsako luč ... še posledice toče je našel na strehi. Uf. Notranjosti še pogledal ni. Uf. Bolj sem govorila, da ni treba vsega tega popravljati, ker gre za estetiko, manj je upošteval in še bolj zmajeval z glavo, ko je gledal moje dosežke spolzkih cest in parkiranj.

Čez 10 minut je potegnil šop bankovcev: "Evo, 350 in gremo. Si za?" Dober je, sem si mislila. "Zmenjeno," sem rekla in oba sva si zadovoljna segla v roko.

Na poti sem mu povedala za prigodo z Dolenjcem, ki je naknadno nižal ceno avta. "Veš, pri nas imamo eno besedo za takega človeka. Bezobrazan je!"

Pritrdila sem mu, da je to res dobra beseda, ker gre prav zares za obraz, za ponos in poštenje. Tako kot pri tistih mladcih iz uvodne štorije. Na koncu sem bila vesela, da sem prodala avto poštenemu človeku za 50 evrov manj kot bi ga zoprnemu nesramnežu.

Oglas, ki ga nisem uspela objaviti

Prodajala sem avto.

Clio 1.4 RT. Bil je moj prvi avto, skupaj sva preživela skoraj 4 leta in niti enkrat me ni pustil na cedilu. Od leta 1995 je prevozil 132.000 km. Z njim sem kupovala v Ikei, se selila, potovala in v njem celo spala. Žal je v najinem skupnem času moj Klijo staknil več boošk in doživel kakšna intimna srečanja z drugimi pločevskimi kolegi, kar pomeni, da ima kar nekaj bojnih ran. Zdaj na koncu sem ugotavljala, da bi bil s svojim zanesljivim motorjem moj Klijo še najbolj primeren za kakšnega nadarjenega ustvarjalca, ki bi ga bil sposoben lepo spimpati. Ker je desna lajšta (se temu pravilno reče letvica?) že odpadla, blatnik pa se ga drži le še zaradi dodatnih vijakov, bi imeli avtomobilski stilisti še manj dela.

Malo pred 20. uro sem objavila oglas za avto na Avto.net. Zadeva res deluje.
Uro kasneje mi je pregorel telefon in se samoresetiral. Klici so se nadaljevali do 22. ure.

Po treh urah od objave na Avto.net in 1-urnem ogledu v dežju (od 22 - 23. ure) sem prodala svoj prvi avto za 400,00 €. Človek si čez noč premislil, ker nimam rezervnega ključa in mu denar vrnila. Čakam novega kandidata.

Ostali so mi lepi spomini. Najlepše si delim z Dynamiteo - v avtu sva prave male partyje, največkarat pa sva poslušali tega Sean Paula. Nepozabna bodo ostala tudi afnanja v gneči proti morju ali pa ko sem šla sama na roadtrip v Rovinj in nepričakovano v avtu preživela kar dva dni.
Klijota ni več. Naj živi Klijo!

Performans z vodo

Glasba: Beach Boys

Naslednjič vam zna Salvador postreči še s kakšnim performansom v banji ...

Modre misli 17 - True Blue No. 17

Ni še minil teden dni, ko so nam na POP TV v moji najljubši oddaji 24ur ponudili same krasne in prave novice. Natančno se spomnim:
- novi poslanci so prvič zasedli stole v Državnem zboru,
- blago je bil nakazan konfliktek s strani SDS,
- domnevno pijana slovenska veleposlanica Vodušek je bila udeležena v prometni nesreči v Bosni,
- Haider je bil v času nesreče vinjen,
- Larry Flint je posnel izobraževalni film za odrasle o Sarah Palin ...
Vse to le v eni oddaji! Ravno ko sem se navduševala nad kakovostjo novic, pa me je presenetila še zadnja - strašna vest o osebni drami Vodnice.

Tega verjetno ne bi biti omenjala in bi z bolečino v srcu zadevo poskušala potlačati, a jo je naš poročevalec iz Londona Tadej Zupančič privlekel na dan. Ravno njemu sem tisti večer nemudoma poslala sms, saj sem vedela, da me bo on razumel. A njegovi komentatorji so me razočarali, saj so reagirali povsem neprimerno in nedostojno.

Vsem komentatorjem, kritikom in drugim krutim ljudem ponujam citat Vodnice, ki ga lahko razumete kot razlago, opozorilo ali modro misel, ki ji velja prisluhniti:

"You don’t have to be beautiful
to be understood
You don’t have to be rich and famous
to be good
You just gotta give more more more
Than you ever have before
And you got move fast, fast, fast
if you want this good thing to last."

Kaj bi pa vi storili?

Kolegi komentatorji ste vedno polni nasvetov. S tem ni nič narobe, da se razumemo. Lepo je videti, kako so drugi pametni in kako bi bolje ravnali kot ti. A tokrat imam za vse, ki radi svetujete in pametujete, resno in resnično uganko.

Pred vhodom v blok se skoraj vsak dan zadržuje en tip.
Dala bi mu je kakšnih 37-45 let, je bolj čokat in obvezno v neki odpeti modri bundici. Stoji ob zidu, pije pivo iz piksne in kadi čike. To počne po par uric vkup in tako v seansi spije vsaj kakšne 4 pirčke. Vse piksne, ogorki in vrečke, s katerimi robo privleče iz trgovine, končajo na tleh. Ko odide, pusti za seboj vso svinjarijo. Očitno imamo v bloku tudi ljudi, ki to za njim pospravijo, enkrat pa sem piksne v smeti odnesla tudi jaz.

Včeraj je bil lep dan in je spil kar nekaj pirčkov ...

A to še ni vse.
Poleg bloka so garaže in tam je prehod do parkirišča. Ko je kazalo, da bom šla v enem dnevu že četrtič mimo njega, sem bila že ob pričakovanju znanega prizora jezna. Vračala sem se s parkirišča v blok in zagledala modela, ki je stal ob steni z lulekom v roki in scal. Pred blokom!

Ja, moja potrpežljivost ima mejo. "Tamle nam svinjate, zdaj pa še ščijete! Da vas ni sram! Kako si sploh upate?" sem se drla nanj vsa razjarjena. Curek pa je še kar tekel. No, bilo je toplo in očitno je bilo pirčkov veliko. "Oprostite, sej ne bom več ..." je plašno rekel s kurcem v roki, ko sem tam dramatično mahala z rokami in zavijala z očmi.

Na poti v blok sem poscaneta vsa zgrožena zatožila še hišniku, ki se sicer rad ukvarja z napačno parkiranimi bicikli in podobnimi jajci. Naj se on ukvarja s prascem nesocializiranim.

No, vse to se je dogajalo pred kakšnim mesecem. Do danes se ni spremenilo nič! Tip je do mene razvil že neke vrste toleranco in sedaj sploh ni več tako plašen, kot je bil prvič. "Samo še tole spijem in bom šel," mi je rekel, ko sem mu zadnjič zatežila.

Ponovno sem se obrnila na našega sposobnega in vestnega hišnika, ki mi je razložil, da je "človek malo bolan" in da mu ne bo več nič rekel, ker "nikoli ne veš, kaj ti tak lahko naredi". "Kaj pa, če mi vrže kamen v okno?" je še dodal.

Tudi včeraj je bilo treba po vseh teh pirih očitno malo odtočiti.
Sprašujem se, kaj bi nas doletelo, če ga nekega lepega dne prime še kakat!

Evo, pa mi vi povejte svoj nasvet!

Kako sem postala alternativna zdravilka

V manj pol leta sem petič popravila svoj vpis v poslovni register. Večina ljudi sploh ne ve, kaj AJPES je, jaz pa sem z AJPES strički in teticami v stiku povprečno enkrat na mesec, ker si z njihovimi informacijami na spletu pač ne znam pomagati. Smola.

Od danes naprej sem tudi maserka!

Ali če upoštevam gospo pri AJPES, ki mi je v skrivnostni in meni povsem nejasni "Standardni klasifikaciji dejavnosti" pomagala najti ustrezno dejavnost za registracijo, sem tudi alternativna zdravilka. Cenika še nimam, a se mi vse bolj zdi, da bi mi prav ta naziv iz čudaške klasifikacije znal prinesti kak evro več. Nazadnje bom AJPES-u še hvaležna!

Žal še ne obvladam tajske masaže (gotovo bom šla še kdaj v Azijo in imela priložnost tudi to naštudirati), imam pa narejen tečaj refleksologije, masaže stopal.

Lep pozdrav od vaše alternativne zdravilke Centri! ;)

Za evidenco: moja AJPES nadaljevanka
1. del: Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone
2. del: Samostojnost in podjetnost No.1
3. del: Tajkuni so zakoniti, vesoljski promet pa ne.
4. del: Novinarska umetnost

Več luči za kolesarje

Morda sem neobveščena in bom zato izpadla nevedno, ampak danes me je v črnih oblačilih in na biciklu ujel mrak in se mi je v misli prikradla ena praktična rešitev za kolesarje. Veseli bi je bili namreč vsi soudeleženci v prometu.

Ker sem že dvakrat letela po zraku zaradi intimnega srečanja z avtomobilom, me je včasih malo strah in se vedno sprašujem: A me šofer vidi? Četudi luč dela, je problem, da ta ne sveti, ko čakam, da prečkam cestišče ali da kam zavijem. Poleg tega se kolesa na klancu vrtijo zelo počasi in luč takrat spet ne sveti.

Ne vem, kako imamo lahko že toliko naprednih rešitev in različnih izdelkov, še vedno pa so na mestnih biciklih namontirane luči, ki si se niso kaj dosti spremenile od tiste, ki je svetila na mojem prvem Ponyju.

Zakaj ne izdelajo luči, ki bi bila sposobna shraniti nekaj pridelane energije in bi luč enako močno svetila tudi, ko se malo ustavimo ali pa ko sestopimo s kolesa v kakšnem temnem hodniku? Saj to ne more biti tako komplicirano, ali pač ...

Drugorazredna roba za ženske?

Imam Facebook prijatelja, ki je objavil zaskrbljujoč status:

"Tapata je pomotoma kupil britvice za ženske noge in jih je danes zjutraj za tisto malo dlak na obrazu porabil celo vrečko."

Morda sem nevedna, ampak prvič sem se zamislila in si zastavila kup vprašanj na to temo:

- Čemu so britvice ločene na moške in ženske? To, da so moje roza barve, se mi pač ne zdi neka blazna konkurenčna prednost.
- Zakaj so moške britvice prilagodljive površini in imajo po 3 rezila za nov sistem britja, ženske pa ne? Ne vidim prav nobenega dobrega razloga za te razlike. Naj omenim podpazduho, pregib pod kolenom, golenico ali pa vse mogoče spolne predele, ki ne poznajo nobenih novih sistemov in prilagojenih britvic.
- Oprostite, ampak moram: Ali so ženske britvice slučajno drugorazredne?

Pa mi vi povejte!

Ne morem!

Saj lahko do neke mere, ampak ne toliko. Vsega je preveč! Povsod moram biti. Realnost se izgublja v virtualnosti in oboje že presneto mešam. Manjka pa nekaj bistvenih zadev.

- Ves čas na mailih. Račun za telefon je treba zmanjšati. 77 EUR ni sprejemljiv znesek!
- Posledično ves čas na G-talku.
- Aktivna na Facebooku. Mnogo je vseh teh prijateljev ... in jaz sem ves čas priklopljena.
- Posledično večino časa tudi na Facebook chatu.
- Aktivna na Twitterju.
- "Kaj je ta Koornk? A se gremo še to?" Raziskujem ...
- Posledično aktivna še na Kurnku.
- Težim naročnikom/sodelavcem. To je dobro in normalno, ampak še ena dejavnost več.
- Word dokument za decembrski Playboy je še prazen. Včasih sem pred rokom oddajala ...
- Jebeni Otrino je medtem prijavil stečaj, kar je grozno, saj mi je sodišče že odobrilo sodno izvršbo. 1.270 EUR + zakonsko določene obresti + stroški gredo očitno v 3 p.m.
- Centrifuga sameva. Ob vseh teh delovnih spletkarjenjih se mi ne da niti fotk iz fotoaparata na računalnik preložiti, če so te zame.
- Velik del dneva in noči si prisvoji Salvador, katerega sužnja sem postala v dveh dneh. Poleg tega ima to dete odsotnega očeta, ki mu gre na bruhanje ob kakici, kar je vse prej kot dobro.
- S soncem obsijano Toško čelo gledam skozi okno.
- Partiji grejo v veliki mimo mene, kar je nekaj takega kot osebna tragedija.
- Čakam ...

Pogrešam adrenalin in tisti pozitivni stres, ki se je nehal 21. septembra. In kje so vse tiste zabave, ki smo si jih obljubljali po volitvah? Ja, res je vse drugače ...

Živ hudič

Mislim, da mu je ime Salvador.
Želela sem mogočno ime. Po možnosti bi bilo fino, da je "komunajzersko". Bojda živimo v takih časih.

Fidelov je že preveč, Che in Mao ne zvenita v redu, Kučan je še preveč zaznamovan, Stalin z N-jem na koncu ne zveni. Tito? Ah ne. Salvador se sliši mogočno in eksotično.

Po poreklu je Gorenjec in na voljo sem imela dva - mirnega in pridnega ali živahnega in razgrajaškega. Drugi mi je bil že po opisu blizu. Ko sem ga prišla posvojit, je razgrajaški kljub bujenju spal, mirni pa malo plezal po meni in nato splezal v prenosno torbo. Jasno, da sem vzela budnega.

Zdaj težko spimo, rože so v višjih legah, moje jebačke rdeče zavese pa zvite in privezane nekje gor. Dogaja!

Prvi večer smo posneli tudi videospot, da bom lahko klišejska kot vse ponosne mlade mamice. In ko mi naslednjič ena od nosečnic ali mladih mamic zastavi svoje tipično in tečno vprašanje: "Kdaj pa ti misliš kaj ...?", bo ta zver tudi moj odgovor.


Muzika (na prvo žogo): The Cure - The Lovecats

Vprašanje večera: "Kaj bi bilo šele, če bi ta živahnega vzela?"

"Kakor lévi se borijo. Se borijo!"

V soboto sem bila na Metelkovi, kjer se je nekaj dni praznovalo 15. obletnico obstoja te avtonomne cone. V klubu Gromka je nastopila Neca Falk s klasiko - z Mačkom Murijem.

Neca Falk je še vedno čudovita. Tisti prepoznavni rdeči lasje, glas, komunikacija z občinstvom, ples na odru ... Prevzela je vse otroke, ki smo se znašli v soboto v Gromki.

Mačje mesto

V Mačjem mestu je še vedno vse po starem. Muca Maca rada dolgo spi, je še vedno skrajno seksi in mačkoni se zaradi nje pretepajo. Muri ima še vedno dodelano svoje jutranje obredje, zvečer pa popisuje mačje zgodbe. Ko muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne zaspijo, se začne veselica in takrat je res pestro. Novost v Mačjem mestu pa je, da tudi to mesto ni imuno na kriminal in korupcijo. Maček Falot, ki si je nagrebel veliko denarja in zidal gradove, je na primer mjavkun, smo izvedeli. Bistvo vsega pa se je izkazalo na mačji fuzbalski tekmi.

Neca Falk je kanček spremenila znano besedilo in pozvala tudi nas, ki smo ves čas prepevali z njo, da pojemo:

"Mucki nikdar ne zgubijo,
kakor lévi se borijo. Se borijo!"

In smo peli.
Vse fotke in filmčki, ki sem jih posnela na odličnem sobotnem koncertu, so precej slabi. Za spomin bodo super, za objavo pa žal niso. Zato ponujam drug video. In prepričana sem, da Neca ne bi imela nič proti.

O dobrem argumentu

Starejša sestrična in mlajši bratranec se v spletnem klepetu pogovarjata o političnih izbirah prihodnje nedelje.

"Men je najboljša Mojca Kucler Dolinar,
ker za njenim imenom stojita dva priimka
res hud slogan
argument, k mu sploh ne morš nasprotvat,"
pove Bratranec.
Sestrična se strinja. Krasn!

Coolinarika

Pred počitnicami sem načrtno lepo izgubljala kile, med počitnicami pa sem si privoščila vse. Če uživam, potem grem rada do konca! In ko so v igri nudelci, riž, sadni šejki in palačinke, se ne morem in nočem ustavljati. Sklep ob vrnitvi je bil, da imajo v Aziji očitno nekaj čudnega in dietetičnega v tisti božanski hrani. Kljub striktno pomešanim škrobnim in OH dnevom sem ostala pri enaki kilaži.

Zdaj pa ni več tako enostavno. Pice, sendvički, čevapi in neredne predvolilne prehrane delajo svoje. Naj le povem, da pogrešam Azijo! Da boste začutili nekaj te moje bolečine, objavljam še eno tematsko galerijo.


Levo zgoraj: Pražen riž z rakci, piščanec z indijskimi oreščki, pivo, kokosov šejk
Desno zgoraj: Sadni zajtrk - rambutani in še nekaj
Levo spodaj: Dobrote na ulici Lopburija
Desno spodaj: Nekaj blazno pekočega (curry neki) in - ja, priznam - karbonara (4 dni sem jo gledala na meniju in se na koncu vdala skušnjavi)


Levo zgoraj: Ko ti zapaše meso, je tajski "žar" na ulici najboljša in najcenejša izbira.
Desno zgoraj: Neki odlični nudelci, spomladanski zavitki, pekoč piščanec z nečim in kokos.
Levo spodaj: Ribja večerja - zgornja je red snapper, spodnjo pozabila (nekaj na M).
Desno spodaj: Nejasna in neužitna suha testena in izrazito mokasta zadeva brez okusa, ki je končala v smeteh.

Nazaj k naravi!

Na obisku Pri Zelenem Zajcu

Ne maram hoditi na kavo, ker kave niti ne pijem. No, saj vem, da lahko pijem tudi kaj drugega, a cel koncept "iti na pijačo" mi ne odgovarja. Prijatelje in znance raje povabim domov ali pa prisegam na t. i. "privatke", ker so cenejše, udobnejše in manj protokolarne.

Verjamem, da vi nimate takega občutka, ampak meni se zdi, da v lokalu vedno nekaj čakam. Čakam, da naročim, čeprav običajno niti nisem žejna, čakam, da dobim pijačo, čakam, da spijemo, čakam, da plačamo, čakam, da gremo. "Tamara: čekanje me strašno zamara", pravi ljudski rek. In stoli so praviloma neudobni.

Včeraj sem bila na otvoritvi lokala Pri Zelenem Zajcu.

Okusne pijačke, prijazni ljudje, zeleni škratje in kompetentni natakar (čeprav čakaš na vrsto, ga z veseljem gledaš) pustijo obetaven prvi vtis.

Po meri izdelane mehke klopi in stoli iz črnega usnja, lesena tnala in makova polja naredijo drugi vtis. Udobno je!


Največji zakladi pa se skrivajo na koncu zajčje luknje - v brlogu zelenega zajca.

Brlog je skrajno prijeten, čeprav so me škratje ves čas opozarjali, da to, kar vidim, sploh še ni vse. Slovensko-zajčjo posebnost predstavljajo stoli.

S stropa v brlog vdirajo korenine, v brlogu pa najdemo še nočne lučke, zvočnike, ekran ...

Najbolj me je navdušila knjižnica. V brlog je zajec privlekel odpisane knjige, za katere so nevedni ljudje verjetno ocenili, da niso več vredne pozornost. Zeleni zajec očitno ve več!




Sedela sem in listala. Vse bi prebrala ... od Živali na kmetiji do Premikov, od Zgodb svetega pisma do Liberalizma i demokracije, od Jugoslavensto danas do Pametne ženske nespametno izbirajo ... In tudi tale biser iz vitrine:

Še bom prišla!

Polnjenje baterij

Ob vrnitvi v Slovenijo se je name vsulo delo, ki mi sicer nadvse ustreza, a vseeno se včasih ustavim in preletim slike preteklega meseca. Da si za trenutek oddahnem. Da se v mislih vrnem na drug kontinent. Da baterije ostanejo nafilane.

Pa še eno svojo ugotovitev bom delila z vami:
Če se v kateremkoli od svetovnih vodnikov (a la Lonely Planet) pojavi napis, da je ta-in-ta kraj čudovit, rajski, miren, idealen itd., ima popotnik le še dobrega pol leta časa (od izdaje vodnika), da ta-in-ta kraj zares najde v opisanem stanju. To je normalno.

Če te kolega backpacker vpraša za priporočilo, mu ga daš, ker tudi ti potrebuješ priporočila. Poveš, kje si bil, kako je bilo in drugi počno isto. Beseda pač potuje.

A če je bil kraj enkrat rajski, bo vedno ostal tak, ne glede na to, kaj je tam zraslo kasneje. Railey, skriti Tohko na Koh Phi Phi, Vang Vieng, Kanchanaburi. Nekateri že davno več niso tako božanski, a zame bodo vsi ostali idealni!

Zgoraj levo: Grand Palace v Bangkoku. Klasična turistična destinacija.
Zgoraj desno: Obrežje reke Kwai. Ogromno komarjev!
Spodaj levo: Železnica smrti. Med gradnjo te železnice Japanci niso delali za nikogar drugega kot zase. Belčki pa so morali delali za Japance!
Spodaj desno: Bangkok v deževni sezoni, ki je letos skorajda ni bilo. Na sliki: baza na Thanon Khao San.

Levo: Eden od slapov Erawan.
Desno: Nebo nad Bangkokom.

Zgoraj levo: Večerna zabava. S hipnotičnimi ogenjčki. In s poceni pijačo.
Zgoraj desno: Otok Nangyuan je zaradi koral in pestre favne raj za potapljače. Če pogledate sliko, vidite, da gre v resnici za tri združene otočke. Še ne dolgo nazaj namreč niso bili vsi skupaj, a valovi z vseh strani nanašajo usedline na kup. 70% vmesne površine zato sestavljajo ribje kosti, školjke in take podobne apnenčaste tvorbe.
Spodaj levo: Zaliv Tanote na Kho Tao. Razgled s terase bungalova.
Spodaj desno: Osladna slikica sončnega zahoda. Iiiiiii ...

Filip

Pred dvema letoma in pol sem pisala o cimri Sophie, ki je živela v mojem bungalovu, dokler je mladi Tajec ni likvidiral. Žalostna zgodba, vem, ampak tokratna je lepša.

Predstavljam vam Filipa!

Filip živi pod streho in na stenah bungalova številka 27 Family Tanote Resorta na otoku Tao in je polmetrski primerek gekona. Je izrazito nasmejan, pretežno mirujoč in po naravi simpatičen. Filip včasih postane lačen in takrat ugrizne v nov in bleščeče rumen štrik viseče mreže. Buhtlov ne mara, z veseljem pa poje kakšnen kos sveže kumare.

Fotografiral ga je fosilni plazilec, ker sta se očitno dobro ujela.
Še ena potretna za v pasoš:

S poti ...

Nimam ravno casa, da bi tipkala in objavljala zapise, ker redke minutke na netu raje berem novice.

Kogar zanima, kje sem in kaj se mi dogaja, so krajsa porocila objavljana na Twitterju. Zadeva se je izkazala za silno uporabno, kar se tice SMS komunikacije. Kot Gorenjka sem naravnost navdusena, da posljem in placam le en SMS, ki ga nato preberejo vsi, ki jih to zanima.
Tukaj: http://twitter.com/Centrifuzija

Vsekakor pa vsem bralcem (no, pa bralkam tudi) posiljam tople pozdrave iz Tajske!

Grem!

Na tem mestu bom ponovno citirala mojega dragega sošolca in sopotnika Aleša Bravničarja:

"Grem, da pridem, da spet grem!"

(Zagotovo avtor ni mislil, da je treba iti spet v isto državo, a vseeno.)

Na spletni preži

V majski Medijski preži, ki je sedaj objavljena tudi na netu, sta izšla dva članka o spletu.

Prvi članek me ni zanimal, zato sem prebrala le drugega, ki ga je Kaja Jakopič. "Blogam, torej sem … novinar in zvezda". V enem naslovu so kar tri besede, ob katerih me postane strah. Še posebej kadar so takole združene. Zakaj?

Mislim, da blogerji pač niso posebna družbena skupina, ki bi jo odlikovale kakšne posebne ali skupne značilnosti. Ne verjamem, da je nekdo, ki piše blog, zaradi tega kaj posebej občutljiv na zunanje dogajanje, da je kaj bolj objektiven ali celo kredibilen za podajanje kakršnihkoli informacij. Še manj pa verjamem, da je dejavnost pisanja bloga lahko razlog za oznako, da je avtor zvezda ali celo novinar. Za to dvoje je namreč potrebno precej več kot en blogič. Žal vse bolj prisotno po blogovju. Drugje pa na srečo niti ne.

Pomiril me je zaključek: "Blogi ... sami po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva." Hvala vsem bogovom!

Čeprav je kazalo, da v članku ne bom izvedela ničesar novega, me je Kaja presenetila z ugotovitvijo, da sem "slovenska umetnica s precej ostrim jezikom". Umetnica!? Še ena oznaka (poleg "blogerka", "minizvezda" in "državljanska novinarka"), s katero se res ne morem identificirati in jo v družbi prijateljev uporabljamo zgolj za zezanje iz čudaške AJPES odločitve. Kaja se je očitno močno poglobila, da je izbrskala to informacijo, ki še meni ni znana. Vsak dan izvemo kaj novega, kenede? :)

Kocka mi pravi: Take a break

Ker mi (ne)odgovorni v podjetju Otrino, ki jim ne smem reči "pizde", še vedno niso plačali mojega v maju opravljenega dela, je vsaj drug delodajalec opazil moj trud. Plačilo bom dobila celo prej, kot je bilo mišljeno.

Kljub dobri novici pa čutim, da me počasi že napada razdražljivost, živčnost in nespečnost.

In ker mi celo kocka pravi, da si bo treba vzeti malo pavzice, si jo tudi bom. Kmalu. Še tri dni in spet bom šla na pot z znucanim ruzakom (že zdaj vem, da ga bom preklinjala, a hkrati neprestano pazila), veliko radovednostjo (znana destinacija in novi kraji) in Dinozavrom (potovanja z moško družbo so se do sedaj vedno izkazala za boljšo opcijo in ne dvomim, da bo tudi tokrat tako).

Ko pričakuješ dojenčka ...

V našem bloku grem vsak dan kar mimo oglasne deske, saj sem se navadila, da ni tam ničesar pametnega. Danes mi je Dinozaver pokazal, da lahko s tako ignoranco zamudim marsikakšen biser. Tale je res lep:


Se majčekeno vprašate, a ne? Se Jana in Borut zezata in v njuni zvezi vlada kakovosten črni humor? Sta v resnici Avstrijca?

Vse pohvale za slovensko predsedovanje EU

Prepričana sem bila, da ne bom imela ničesar s slovenskim predsedovanjem EU. Bilo je napovedovanje, zgodilo se je, šlo je mimo in se o tem blaznem uspehu še veliko govorilo. To je to. Mene se neposredno ni dotaknilo. Vsaj do danes ne.

Sklepam, da jim je ostalo nekaj promocijskega materila, ki so ga dobili sedaj vsi, ki so pri tem dogodku leta (za našo Vlado) sodelovali. Pojma nimam, kaj ima s predsedovanjem moja CyberMama, ampak dobila je promocijski paketek. Podarila ga je hčerki in si verjetno mislila, da bo navdušena nad zastonjskimi darili Vlade. In tudi sem!

Sprašujem se le, od kod Vladi kreativni nabor idej za te promocijske dobrote.

- Verjetno so pogledali vse kongrese in festivale, videli, da tam vedno talajo torbe in so še oni rekli: "Naredimo nahrbtnike, ki bodo agresivno pobarvani modro-belo, da se jih bo že od daleč videlo". In bili so nahrbtniki.
- Nato so rekli: "Dajmo jim poceni kulije, blokce, mape za papir." In zgodilo se je.
- Nekdo se je oglasil: "Naredimo trakove za ključe". In bili so trakovi.
- "Posamično pakirane čokoladice vedno prav pridejo," jih je prešinilo in izdelali so paketke s 70-odstotnimi čokoladicami. Fancy.
- "Dajmo jim še več, da bodo res veseli! Dajmo jim še knjižice, kjer bo pisalo vse o predsedovanju, kako smo mi super, kako zahtevno delo opravljamo in ne zapravljamo davkoplačevalskega denarja." Strinjali so se in k promocijskim darilom dodali še knjižice.

Ne vem pa, - in tukaj se moje predvidevanje ustavi - na čem je bil tisti, ki predladal tole. In tisti, ki je tole potrdil. Vsekakor skrajno kreativno!

Gre za 100% poliestersko kapo in šal v šekasti modri barvi in z izvezenim logotipom. Krasn!

Žal ne morem nikjer izvedeti, koliko teh genijalnih kap in šalov so si omislili, me pa zanima. Še posebej, če bi lahko primerjali s številom ljudi, ki imajo jajca, da si to pokvečenost nadenejo na glavo. Bravo za našo Vlado, res!

Če bi to kdo imel, naj se mi javi. Prvemu podarim.

Čeprav na zgoraj omenjenih čokoladicah piše "The Sweetest piece of Slovenian Presidency of the EU 2008", je čokolada grenka!