Polit-test

Vsak mesec gledamo, kako strankam raste ali pa upada podpora javnosti. Čeprav večina strankarskih veljakov trdi, da jim statistike niso pomembne in da se bodo jeseni volivci odločili pravilno, pa je ključno vprašanje, kaj je tisto, kar vas pripravi do tega, da na volitvah podprete prav določeno stranko. Je to karizmatični ali karizmatična vodja stranke? Je to podpora, ki jo ima stranka pri večini? Je to vpliv znancev? Vas prepriča program? Ali pa so vam pomembna stališča strank? Ali sploh poznate stališča naših političnih strank?

Moj prijatelj Boris je naredil odličen spletni test, ki mi je dal misliti in me zaposlil za nakaj časa. Priporočam!

Najprej skozi trideset trditev preizkusiš svoja stališča, nato pa ti sistem po dveh metodah izračuna stranko, ki ti je glede na izražena stališča najbližja. Po zaključnih rezultatih lahko celo preveriš, kako so se posamezne stranke opredelile pri kakšnih stališčih. In to je bil zame vrhunec spletnega testa, kjer sem se najdlje zadržala.

- Pri vsem skupaj mi je najbolj fascinantna stranka Desus. Sploh mi ni jasno, kaj hudiča ta stranka počne v vladajoči koaliciji, če je pa tako očitno sodi v opozicijo in nekam bolj na levo.
- Včeraj sta v Bizovičar in Zrnec rodila dober štos, ko sta v Not padu izjavila, da ti je takoj lažje, če v najhujših trenutkih pomisliš: kako bi bilo šele, če bi se pisal Bajuk. Če boste pri rezultatih Polit-testa pregledali še odgovore NSi, boste morda ugotovili, da je v izrečenem štosu ogromno resnice in da je ta stranka naravnost tragikomična. Če je kdo privrženec te stranke, naj se mi, lepo prosim, javi. Rada bi ga spoznala.

CyberMami

Res ne vem, kdaj je materinski dan, ampak pri nas doma to nikdar ni bil razlog za slavja. Vseeno pa kdaj napoči kak slovesen trenutek, ko se mi zazdi, da je čestitka na mestu.

Moja ljuba CyberMati ima:
- Blogger račun in je soustvarjalka skupinskega strokovnega bloga. Hkrati spremlja še tole moje blogiranje.
- PB Wiki račun, ki ga uporablja za sodelovanje s tujci in poučevanje na daljavo.
- Messenger račun, kjer za zdaj klepeta le s svojo hčerko.

Ponosna sem, da imam tako pismeno in sodobno mamo, ki lahko mimogrede zvrta v steno še kakšno luknjo s svojo bormašino. To, da je pod slabim vplivom družbe v lanskem letu začela kaditi, bom zanemarila.

Tako, zdaj veste, čemu si zasluži ime CyberMama. No ja, pa tudi zato, ker sva več na mailih kot v stikih v živo.

Brez kataStrOF

Moj letošnji SOF je bil naključen. Brez načrtovanj se je kar samo od sebe izšlo. En dan pred začetkom festivala sem dobila odvečno kotizacijo in odvečno ležišče. Kljub temu, da sem bila po vseh letih raznih študentskih kotizacij, novinarskih akreditacij, sponzorstev, nagrajenskih kotizacij prvič zares outsider, ki se celo šverca, sem se počutila čisto domače.

Za tak hiter aranžma sem se odločila zaradi:
- Mihe Mazzinija, ki sem ga žal zamudila. Viri, ki jim zaupam, pa pravijo, da je bil super.
- Irwinov, ker jih še nikdar nisem poslušala.
- Janezov Janš, ker so mi kot ustvarjalci zanimivi, a sem verjetno pričakovala malce preveč. Tudi Štefančič jr. v živo ni tako fajn kot na TV. Žal.
- Stojana Pelka, ki je bil filozofski, poetičen in predvsem navdihujoč. Takih ni veliko, zato to slednjo lastnost globoko cenim.
- Miša Alkalaja, ki je bil kratek in, kot smo ga vajeni, kritičen in radikalen. Meni čisto zanimiv.

Tole je košček Alkalajeve prezentacije. Čisto dobra poanta, če gledamo naključne oglasne bloke, kenede?

To je bilo tudi vse, kar me je zanimalo. Precej neoglaševalsko, zelo raznoliko in ravno zato fino. No, pa kakšen žur me je tudi zanimal, ko sem bila že ravno tam. Zaradi prijetnih družb so me zanimali nekje do zgodnjega jutra.

Ko sem izvedela, da obe prireditvi (bolje kot ena predolga čreva) ponovno vodita Napo in Katarina, sem se pa udeležila še teh. Lansko leto sta bila namreč prav ta dva razlog, da je polna dvorana ljudi preživela 3-urno prireditev. In tudi letos sta bila fajn.

Kljub outsiderstvu sem bila vesela za kup prijateljev in znancev, ki so pobirali nagrade - za Grega, Vaska, Tomaža, Stankota in jasno Napolija, ki je fasal toliko nagrad, da sem po dveh zaključnih dogodkih v ušesih slišala le še brnenje tistega rezalnika za papir, ki je imel glavno vlogo v oglasu za jebeni Poli. No, ok, morda so imele kaj s tem tudi alkoholne mešanice.

Metuljčici in Podganci hvala!

Paradoks

Zanimivo je, da bolj kot si po žuru (ali celo več žurih zapored) sesut in utrujen, bolj se globoko v sebi počutiš sveže in spočito. Skoraj očiščeno ali da ne rečem celo razsvetljeno. Res krasn.
...
Predvidevam, da sem vzpostavila stik s svojo duhovnostjo ali čem podobnim in da gre v tem primeru za neke višje ravni razumevanja. Kaj pa vem. Je pa fino.

Kasnejši pripis: Nisem omenila, da me čaka še en rojstnodnevni žur. Bogve, kako poduhovljeno se bom počutila šele jutri ...

O mojih avtorskih pravicah in krajah

Jezna sem. Zelo. V Sloveniji so avtorske pravice očitno res nekaj, kar lahko vsi po vrsti kršimo. In če ne delaš ravno scen in ves čas ne pizdiš, bodo šle zadeve pač mimo, kraje pa se nadaljevale.

Ah, pa saj to ni kraja. Bilo je naključje. Sorry, res. Ni bilo nalašč. Nekdo je bil očitno nepazljiv.

OK. Enkrat se zgodi. Ampak kolikokrat se mora zgoditi, da se začne upoštevati osnovna pravila, ki se jih tako rado poudarja? Dvakrat? Trikrat? Desetkrat?

Pojasnimo nekaj osnov za začetek.

Centrifuga je moj blog, je moj medij. Centrifuga je zmešana in zato živi le v tem kaotičnem elektronskem svetu. Vsi zapisi so, kakršni so, tudi zaradi konteksta samega in avtorica (torej jaz) ne želi, da se pojavljajo v drugih kontekstih. Še posebej pa ne brez njene vednosti!

CC - Creative Commons je licenca (tudi na Centrifugi), ki dovoljuje reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in priobčevanje dela javnosti pod naslednjimi pogoji:
- Priznanje avtorstva. Pri uporabi dela morate navesti izvirnega avtorja na način, ki ga določi izvirni avtor oziroma dajalec licence.
- Nekomercialno. Tega dela ne smete uporabiti v komercialne namene!
- Brez predelav. Dela ne smete spreminjati, preoblikovati ali ga uporabiti v svojem delu. Tisk je omogočil nastanek medija, ki ga avtorica visoko ceni. (Visoko cenjena je tudi televizija, sledi radio, nato verjetno embalaža in šele nekje proti koncu seznama je internet.)

Blogorola je komercialen tiskan medij, o katerem še nisem ničesar zapisala. Avtorjem sem želela vso srečo s projektom, a vpletala se nisem. Namenoma sem se distancirala od številnih sodb, ki so v blogovju zavele po objavi prve cifre. No, na tem mestu se bo to nehalo.

Centrifuge nisem nikdar prijavila v Blogorolo.
Zakaj?
1. Po izredno slabih izkušnjah z Večerovo značko in krepko predelanih izjavah, ki jih je Zvone Štor objavil v enem od svojih člankov, sem hudo skeptična do vseh korporacij, ki želijo karkoli početi z blogi.
2. Če pišem za tiskan medij, pišem drugače.
3. Ne želim pristajati na uredniške presoje, ki jim ne zaupam.
4. Verjamem tudi, da bi marsikateri prispevek izpadel hudo čudno, če ne bi bil objavljen v Centrifugi. No, to sem že doživela, zato se ne strinjam z objavami v kateremkoli drugem kontekstu.

Da pa ne bom spet izpadla zajebana, naj povem, da me je pred kakšnimi štirimi meseci kontaktiral Rok iz Drugega sveta. Vljudno me je prosil za uporabo mojega zapisa in fotk. Ta poteza me je navdušila, čeprav je bila le korektna. Jasno, vse sem dovolila.

Kako pri vseh hudičih se mi potem lahko zgodi, da dobim v roke izvod zadnje lanske Blogorole in notri najdem svoj prispevek o ljubljanskem novoletnem okrasju? Če bi se zgodilo enkrat, bi za napako sumila šlampasto delo urednikov, ki nimajo nadzora nad blogerji, ki želijo pisati za Blogorolo. Hej, se zgodi. A kdo za vraga je odgovoren, da sem tudi danes v zadnji številki naletela objavljen prispevek o delovnem času lokalov, ki so odprti non stop?

Čudovita ironija je v tem, da je 7 listov pred mojim prispevkom objavljen Hadov članek z naslovom: "Ni vse, kar je na internetu, last vseh". Se tako vzgaja blogerje v dobre državljanske novinarje?

Oprostite, dragi moji, tale način Blogorolinega delovanja mi ni prav nič všeč. In če se požvižgamo, na vse zgoraj omenjeno, kar naj bi že prej poznali in vedeli, imamo tukaj še sedmo božjo zapoved. Še vemo, kaj pravi?

PS: Uredniku sem svoj problem javila po prvem odkritju in pustila, da je šla zadeva mimo. Ja, sama sem si kriva. Po drugem sem napisala en e-mail in 8 ur kasneje še pričujoči zapis. Na koncu desnega roba je "Sporočilo za prekrškarje". Klinc, kaj pa bi vi storili?