O namenih

Zadnje čase se vsi sprašujemo o namenih pisanja bloga. Morda se niti ne bi spraševali, če nas ne bi drugi toliko gnjavili. To vedno delajo tisti, ki užitkov blogiranja še niso izkusili ali pa so ravno ustanovili svoj blog in imajo identitetne težave.

O razkrivanju zasebnosti sem že razmišljala in tudi že pisala, tako da se ne bom ponavljala. Še vedno pa velja, da sem jaz urednica in mi svojih odločitev ni potrebno razlagati, če tega ne želim.
No, pravkar sem si zaželela razlagati.

Spodnji prispevek je žanrski. Pač mi primanjkuje stokovnih pojasnil, šolskih nalog, seminarjev, argumentacij ... In o čem naj pišem strokovno? Jah, o stvareh, s katerimi se ukvarjam, a ne. Tudi sicer imam rada različne žanre - občudujem različne načine pisanja in njihove učinke. Trač revije, suhoparna poročila, na pol prevedena navodila za uporabo, instant priročnike, sofisticirane razprave, pretirane oznake člankov v Slovenskih novicah ... jebiga, to je meni zanimivo.
Vzrok pisanja spodnjega prispevka: nedavni zanimivi, zabavni in poučni pogovori s petimi strokovno usposobljenimi kolegicami.
Namen: Kakšen namen? Preberite tole in ne sprašujte neumnosti. Sicer pa velja, da je blog pač neke vrste PR.

Vse prizadete korenjake pozivam, spodbujam in skačem v luft, naj vendar ne bodo tako prizadeti. Bom citirala nekaj mojih prijateljev. Eden mi pogosto odločno reče: "No, nehi no!" - ponavadi pali. Drugi pa le: "Pejd na pir!" - to menda reši vse težave. Meni to ne pomaga, srčno upam, da bo vam. Tretji ekspresivno zavije z očmi in to je že dovolj, da zaznam kakšno od nesmiselnosti, s katero se on ne bo ukvarjal. Če vam nobena od naštetih reči ne pomaga, vam povem, da imate nekje zgoraj okence s križcem. Tudi linuksaši ga imate. Preprosto kliknite in se ne obremenjujte z mojimi norostmi.
Hvala za razumevanje.