Evo me. Doma sem po 16 urah dela.
Po nekaj mesecih prestavljanj, smo končno izpeljali dogodek v famoznem MONS-u. Tea, moja vodja projekta je bila krasna. Presenetljivo uspešno sva se ujeli in delovali skrajno usklajeno. Užitek. Hostesi sta bili zlati in brez pripomb pomagali celo MONS-ovemu kelnarju, ki je postajal na vsaki poti do dvorane bolj zaripel v obraz. In to šele pri predjedi. Nismo čakali, da bi izdihnil sredi glavne jedi. Gašper in Nataša sta bila luštna in uspešno improvizirala, ko je bilo to potrebno. Jaz pa - kot ponavadi - nisem mogla brez osebnih odnosov in sem se zapalila za tehnika. Verjamem, da je to pozitivno prispevalo k hitremu premagovanju tipične zadržanosti tehnikov, prilagajanju, komunikaciji, pomoči, drobnim zajebancijam in dobri volji. Pa res je imel lep pogled. In bil je prijazen. In kljub mojemu vztrajnemu prizadevanju, me ni mogel nehati vikati. Prav neškodljiv je deloval. Simpatično.
2. junij 2005
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Objave
2 komentarja:
Tole pa meji na poročilo o tem, kako je nadzor ušel z vajeti in je ves dogodek lebdel na nepredvidenih čustvih ... Kar pa ni nujno slabo.
Ne, ne, sploh ne. Profesionalno in korektno. Le jaz sem zaradi tega razčustvovana. In moraš upoštevati, da sem bila v trenutku pisanja pijana od utrujenosti.
Objavite komentar