More chemical substance

2. del

Občudujem Davorjeve recenzije in res bi bila rada kar se da racionalna in podala jasno in objektivno oceno. Toda vse v mojem dojemanju koncerta angleškega DJ dvojca The Chemical Brothers je tako neracionalno, da ne morem o tem pisati brez posebnega odnosa, ki je verjetno še najbolj značilen za fenice. Verjetno zato, ker to sem.

Tisti hip, ko sta Tom Rowlands in Ed Simons zasula 50.000 do 70.000 ljudi s svojimi beati, je prenehal svetiti kičast napis ISLE OF MTV in tudi rdeče-beli lunapark konjički so izgubili vso pozornost. Nič rajcanja, kar takoj sta Chemical Brothers vse pozvala s Hey Boy Hey Girl. Piazzo dell' Unitá d'Italia so objele projekcije in glavni tržaški trg je zaplesal. Playliste si niti slučajno nisem zapomnila, lahko pa povem, da sta spuščala, miksala in manipulirala predvsem komade iz treh albumov: Dig Your Own Hole (1997), Surrender (1999) in Push The Button (2005). Izpustila nista niti parih komadov iz prvega albuma Exit Planet Dust (1995), kar je očiten dokaz brezčasnosti kemičnih beatov. Seveda je bilo največ galame ob zadnjem hitiču Galvanize, mene pa sta presenetila z dvema še neslišanima izdelkoma. Na oder sta se ob vzklikih razgretih in zagretih navijačev vrnila dvakrat, kar je bilo nad pričakovanji.
Sicer pa; zvok - prva liga, projekcije - krasne, splošen vtis - uau! Hočem še.

Če mi bo Ivl ali pa kak drug programer, ki ni na morju, pomagal spisati HTML kodico za ogled amaterskega posnetka delčka koncerta, boste lahko videli, da ne pretiravam, ker je bilo RES HUDO.