Soustanoviteljici

Slučajno ni bilo šefov in in sem prejela klic o potrditvi udeležbe. Šefa imata prvošolko, zato udeležba prvi šolski dan ni bila mogoča. Drugo naključje je bilo, da je bila Tea takoj za traparijo in obe sva subtilno in hitro prepričali šefa, da je fajn, če se vsaj midve udeleživa srečanja ustanoviteljev. V končni fazi naju je motiviral, da bodo tam sami odbiti, samski in postavni fantje, stari od 28 do 35 let, ki zasedajo vodilne položaje. Mmmmmm ... in cel dan na ekskurziji z njimi ... mmmmm.

Nekaj dni kasneje sva dobili program, ki je vključeval turnejo po Bizeljskem. Vino, elektrarna, penina in večerja. Zdaj sva bili na vrsti midve. Kaj obleči? Jaz sem naštudirala vreme, Tea pa je pomagala pri kombinacijah. En večer prej stvari še niso bile jasne, zato sva imeli zjutraj obe po tri variante. Finalna odločitev je padla tik pred odhodom pri meni doma. Kombinacije klasičnih kavbojk z močno svetlo modro so bile IN. Dobro sva se počutili in to je bilo bistveno. Itak bodo mislili, da sva hostesi.

32 (se mi zdi) "soustanoviteljev" se je odpravilo.

Sprostili smo se ob obisku prve kleti, kjer smo poskušali vse sestavine cvička in kakopak tudi cvička. Meni najljubši je bil zadnji Jagodni izbor Modre frankinje. To ni vino, to je desert, ki ga pakirajo v 350 mililitrskih buteljčicah. Mnjami! Zaradi zaprte steklenice na mizi so me zasrbeli prsti, a sem se zadržala, ker sem upala, da bo zunaj kakšna štacuna, ki pa je ni bilo. Jebiga, zdaj sem brez.

Ponavadi so v vsakem razredu kakšni trije norci, ki delajo zdrahe. Tukaj je bilo take vsaj pol skupine. V NEK-u so to lahko vsi zelo dobro začutili. Postavljali smo nadležna vprašanja o odgovornosti, javnih interesih in kriznem odločanju, klepetali, šnofali in povzročili zajeb v simulatorju, ki izgleda kot Starship Enterprise, ker so nekateri pritiskali in obračali knofke. Začelo je utripati in piskati, mi pa smo izpadli skrajno nedisciplinirani. Preventivno so odgovorni (ne, to nismo bili mi) poklicali dodatnega varnostnika, ki nas je odganjal od raznih ograj. Ni pomagalo, ker smo tik pred odhodom sprožili še nek alarm. Očitno se človek ne sme dotakniti nobene ograje tam okoli. Aja, jabk iz tistega okoliša verjetno ne bomo jedli z velikim užitkom, saj je neposredna bližina NEK-a obdana s sadovnjaki. Ne pretiravam in res izgleda čudno.



Ker nisem ljubiteljica penin in sem bila po celem dnevu ornk lačna, sem poslušala in obzirno poskušala šampijone, vendar pa sta mi bili pri Isteniču najbolj všečni domač sir in suha salama s paradižnikom in olivami.

Ko smo se pojedli narezek, smo šli k Šekuranji na večerjo. Gobova juha - nič posebnega. Velika izbira mesa, ampak kot Gorenjka lahko rečem, da so bile krvavice nezačinjene - na Gorenjskem damo notri česen in še marsikaj drugega. Sicer pa odlično! Štrudlov za povrhu nisem zmogla. Večina je (izključno zaradi prebave seveda) spila še nekaj šnopčkov in ok. 23. ure smo se šele odpravili proti domu.

Celo pot nam je ena od oglaševalk ponujala "kurce", ki so ji jih zapakarili v gostilni in mislim, da jih je jedla skoraj edina. Smo pa tisti, ki smo bili še budni na zadnjih zicih spili liter in pol vina, ki so ga tudi sfehtali v gostilni.



Ob pol enih smo pristali. A gremo še kam? Ja, pejmo! Imagice in Catijevci smo šli na kratko turnejo od Orta do Metelkove, kjer je bilo bolj tužno kot ne. Vseeno smo se imeli luštno, vztrajali do treh in se nato končno spokali domov.