Badminton

Tole je pravzaprav tudi nadaljevanje prejšnjega zapisa in komentarjev.

Glede na dejstvo, da nisem bila v telovadnici od srednje šole, sem imela težave že pri izboru primernih oblačil in obuval. Dolge/tričetrt/kratke hlače? Je tam mrzlo ali hladno? A moram res oprati superge? Kaj je problem tega črnega podplata? A ga pobarvam z alkoholnim flumastrom? Še huje; prvič sem špilala badminton v dvorani, ker do sedaj je bila ta igra omejena le na piknike ali obmorske kempe, pogosto pa tudi podkrepljena s kakšnim vinčkom. Jebiga, jaz sem kulturnica in ne športnica. S pomočjo sodelavke in dobre volje sem se nekako skompletirala.

Nisem se šparala, veselo sem padala po tleh, ko sem lovila žogice, in čopki so bili na koncu premočeni. Aha, ljudje najamejo igrišče za eno uro, mi smo špilali dve, ker je bilo pač prosto. Točk nismo šteli, ker jaz ne poznam pravil, in moram potem preveč paziti komu gre kakšna žogica za servote. Kakorkoli, jaz sem se prišla rekreirat, ne pa se omejevat v neke okvirje in komplicirati.

Po vseh teh dejstvih, bi morala imeti danes hude težave z vstajanjem iz postelje. Preseneča pa me, da me ne boli popolnoma nič. Malce čutim mišice med lopaticami in desno podlaht, ampak to ni niti muskelfiber. Ne štekam.

Sicer pa; Matej, če še kaj bereš moje blogovske izpade, ti sporočam, da grem lahko zdaj tudi jaz na badminton.