Pobeg

Pobegnila sem z vikenda.
Spet - enkrat sem to že naredila v času pubertete in povzročila paniko, kakopak. Ampak pač so me starši silili v najbolj dolgočasen in zabačen kraj brez družbe. Mobitelov takrat ni bilo in večino časa sem bila priklopljena na walkman. Ko sem približno 30-ič slišala Pearl Jam Ten, 20-ič Dirt Alice In Chains in začutila vso mizerijo svojega najstniškega obstoja, sem spakirala nahrbtnik, nesla rože na pokopališče, se vsedla na avtobus in ušla. Pizdarija živa, vendar pa me nikoli več niso silili na vikend.

Tokrat sem šla v še vedno dolgočasen in zabačen kraj prostovoljno. Grobovi, tradicija, familija, sprememba okolja, dolg vikend ... prav fino bo. Poleg tega sem vzela seboj moj laptop, mati pa je medtem zrihtala priključek za internet. Na žalost sem se bogu za hrbtom morala soočiti z dejstvom, da ne bo nič z internetom, ker je priključek kabelski, jaz pa nimam ene jebene številke, ker jo ima mati v svojem laptopu, ki ga ni imela s seboj ... skratka brez veze (ne bom razlagala podrobnosti, ker me še vedno jezijo, ampak verjamite, da sem poskusila VSE). Sem tudi internet junkie, zato sem postala v hipu slabe volje. Da je bila mera polna, je štrajkal tudi CD s filmom, Tei v Soboti pa ni delal telefon. Ko sem vseeno našla nekaj večernih sogovornikov, sem bila preglasna, kar je povzročalo zahteve, da se spravim že enkrat spat, naj se potrudim in zaspim in naj bom vsaj tiho. Dopoldan sem se zbudila, se počasi sestavila, zrihtala, spakirala, se vsedla v avto, na pokopališče odnesla še eno svečo in se odpeljala domov.

Tokrat sem odšla s stilom v rdečih jebačkih škornjih, usnjeni jakni in lastnim avtom, občutek pa je bil identičen.