Lbezn vs. velentinovo

Ko sem bila majhna, mi je mami pravila o prazniku ljubezni.

14. februarja nekje daleč v Angliji praznujejo ljubezen. En dan v letu se spomnijo in pošljejo voščilnico tistim, ki jih imajo radi. Ne le puncam in fantom, tudi prijateljicam in prijateljem, tudi staršem. Saj imaš lahko vse rad. Fino, a ne? In to še ni vse. Najlepše pri celotni ideji mi je bilo dejstvo, da se na voščilnico pošiljatelj ne podpiše. Ni se mu treba. Pomembno je le, da prejemnik ve, da ga ima nekdo rad. To se mi je zdelo fantastično. Na moj rojstni dan praznujejo ljubezen.

Z leti je praznovanje doseglo tudi sončno stran Alp. Kako lepo so se mi sesule moje sanjske predstave! Osladni srčki in jebeni plišasti medvedki vsepovsod - in to že en mesec prej. Vsako leto isto. Ne kičasto - kič imam rada. Osladno je. Trgovine s čistili in oddelek z mesom - vse je srčkasto. Obvezni dolgočasni čokoladni izdelki vsepovsod. Obvezno obdarovanje. Obvezno parčkanje na ta dan - nobene variante ni, da na ta večer organiziram žur ali povabim na torto, ker gotovo polovice ne bo. Rožam perverzno navijejo cene, (ampak vseeno si vsako leto kupim vsaj eno). Me veseli, da lahko vsaj trgovci uživajo v tem prazniku, če nekaterim to ni usojeno.

Stavim, da se bo tudi na slovenskem blogovju pojavilo kup zapisov o valentinovem in ljubezni. No, moj je med njimi, čeprav bo verjetno malce izstopal.

Tako, zdaj lahko razumete moj prezir do tega praznika. In morda tudi črnino humorja, ki me preveva zadnje dni.
Evo vam; najbolj ustrezna voščilnica!
Pa lepo praznujte - jaz bom to raje storila poleti ali pa že naslednji vikend! Se bom prepustila navdihu.