Smučarska sezona

Kot sem napovedala v Blogorami (tole dvojno blogiranje je malo smotano, ker ne morem povezati posameznih prispevkov - Fras, a je lahko to naslednji dosežek in v doglednem cajtu zadevo zrihtaš, pliz? Saj ne more bit tako komplicirano. S sidri magari.) sem otvorila smučarsko sezono.

Snežno veselje je bilo do sedaj omejeno na valjanje po snegu s sodelavcem ali sankanje v Mojstrani z bivšo sodelavko. Na smučišču me je vedno zeblo, žulilo in zamrznilo. Ker so vsi poznani tako nenormalno uživali na snegu, sem sklenila, da bom poskušala tudi jaz vzljubiti ta mrzel in neprijazen naravni pojav.

Že na večernem sprehodu ob jezeru je bila frendica vsa fascinirana nad naravnimi lepotami, jaz pa prezebla, s krči in preklinjajoča. "Bemtiboga, kje jaz žvim!"

Naslednje jutro sem se prebudila s strahom. Uro in pol prej, da se ustrezno psihično in fizično pripravim. Topla cedevita, mrzli nudli iz prejšnjega dne - polnovreden zajtrk. 2 nalgesinčka. Sledilo je oblačenje, odpravljenje in sprotno seštevanje.
Najbolj neerotično in zimsko perilo - ok. 10.000 sit,
hlače - (lanski nakup) ? sit,
bunda - 10.000 sit,
rokavice - 7.000 sit,
smuči & vezi, ki ne vibrirajo pri hitri vožnji - 60.000 sit,
enodnevna karta 5.000 sit.
Zjebejo me lahko le še stari pancerji ali dva stara poloverja. Tvegala sem.

Nič me ni zjebalo! Na Voglu je bilo mraz ... hudo mraz, vendar me ni zeblo. Pihalo je, a me ni prepihalo. Še znam smučati. No, v to nisem niti podvomila, saj sem vendar iz Mojstrane. Verjamem, da so k splošnemu počutju ogromno prispevali zmiksana glasbena oprema na mojem mp3-playerju, brez katerega ne grem več nikamor, in skrajno privlačni boardarji, ki jih je veselje gledati.

Dejansko sem uživala od 8:30 do 14:45, ko nas je veter pregnal v dolino. OK, ni tako kot poljubljanje Raaja in božanje Pozejdona na kakšni sanjski obali, a je vseeno fajn.
Šeeeeeeee ...