Energija osebnega virtualnega izražanja

ali
Strokovni amaterji vs. amaterski strokovnjaki

Zaradi različnih razlogov sem malce počakala s tem zapisom, čeprav sem imela kup vsebine v glavi že v petek popoldan.

Zadnji dan sem dobila vstopnico in planila na SOF-ova predavanja. Enostavno bi imela slabo vest, če bi izpustila popolnoma vse in se udeležila le zabav. Res se predavanja na 15. SOFu ne morejo primerjati s tistimi, ki sem jih lansko leto poslušala v Cannesu, a vseeno se mi zdi, da je potrebno biti tam in prisluhniti odsevu dogajanja. Navsezadnje sem leta plačevala, da sem lahko poslušala, in se kasnejša leta akreditirala, da sem se lahko zabavala in poslušala. Ne more ostati le zabava, no!

Kljub opozorilu, da je delavnica z naslovom "Bloganje: energija osebnega virtualnega izražanja" že polna, sem se vštulila v malo predavalnico. Že prej, vmes in po delavnici sem imela polno vprašanj. Taka retorična, kot tudi vprašanja zase, da se spomnim, zakaj sem pred enim letom začela pisati Centrifugo, in vprašanja za gosta. Ko sem gledala (no, pa saj ga nisem le gledala) vodjo delavnice, Sama Mirnika, me je žrlo, zakaj zaboga nisem dočakala tako humanega in očitno čisto simpatičnega direktorja. Po drugi strani pa mi ni bilo nikoli žal, da sem zapustila galejo.


JAZ IN CENTRIFUGA

Razpravljanje o blogih se me tiče in me zanima, saj mi je v zadnjem času to postala že malce nevarna strast. Nevarna? Ja, ker izgubljam nadzor. Nisem si mislila, da bo kdaj med žuranjem na Metelkovi prišla do mene punca in me vprašala, če sem jaz Centrifuga. In to ne samo enkrat! Ne, Tamara sem, Centrifuga je moj blog. Kdo si pa ti???
Priznam, za zdaj nimam neprijetne izkušnje, ampak lahko bi jo pa imela. Nisem si mislila, da sem lahko iz tistih parih obdelanih fotk sploh prepoznavna.

Na srečo sem prav prek blogov, ki niso le enosmeren medij, ampak mi omogočajo interakcijo, spoznala kup krasnih osebkov. In vrsta že poznanih se mi je pridružila. Čeprav se ne vidimo, spremljamo eden drugega. Blog je zame v veliki meri komunikacija. Vendar to ni bil prvotni namen. Če se poskušam spomniti ... mislim, da je bil razlog v štorijah. Če napišem pravljico, jo želim objaviti. Če se mi zgodi nekaj neverjetnega, rada to povem drugim. Če vidim bizarnost, jo želim deliti z vsemi. In če sem iskrena; veliko je tudi želje po pozornosti, ki pa jo prek samocenzure poskušam krotiti. Ja, pišem Centrifugo, ampak sem pa še veliko več. Kakorkoli obračam, je tole vloga. Zelo moja, ampak vseeno le vloga.


DELAVNICA IN VELIKE FACE

Delavnica je bila bistveno bolj tehnološko usmerjena, a je vseeno ostala na ravni, ki je bila lahko razumljiva tudi nepoznavalcem blogosfere. Mirnik je predstavil osnove blogov (tudi pravila bloganja, ki jih jaz s cenzuriranjem nespodobnih komentarjev vztrajno kršim) in najbolj aktualne zadevice, ki vplivajo na razvoj tega medija: Web 2.0, RSS, Trackback, Wiki, Last.FM, Flickr ... joj, pozabila ostale.

Delavnica je bila namenjena tudi pogovoru in spraševanju gostov Marka Crnkoviča in Jonasa Žnidaršiča. Prvi me je na žalost malce razočaral. Problem mojih pričakovanj, se mi zdi. Ne strinjam se, da je pisanje za web v veliki meri enako pisanju za časopis. Medija se razlikujeta. Branje je drugačno. Zakaj bi sicer obstajali priročniki o pisanju za splet? Besedilo na spletu je hipertekst "nadbesedilo". No, na to sem se obesila predvem zaradi njegovega objavljanja celotnih kolumen, ki bi jih v Sobotni prebrala, tukaj pa jih kar ne morem. Iz svojega blogrolla priljubljenih pa sem ga izločila že ob njegovih stilskih izzivih, čeprav me je v začetkih kar zapalil.

Jonas se je očitno pripravil na svoj obisk, predhodno izdelal Izbor, strastno razlagal bistvo RSS-ja in s svojo prezenco, vstajanjem, artikuliranjem in kriljenjem z rokami zlahka prevzemal pozornost in navduševal delavničarje. Mislim, da oglaševalci premoremo razmeroma veliko (samo)ironije, zato smo se Jonasovim drznim in radikalnim izjavam z lahkoto smejali
(O odnosih z javnostmi: "Če ni treba lagat', PR-ja ne rabimo!").

Mislim, da mu kljub načelni skeptičnosti do oglaševalcev, ni bilo prav nič hudega.

Mirnik je pred zaključkom poskušal predstaviti še vrednost blogov v poslovnem svetu, ki v Sloveniji še ni uveljavljena. Nekateri posamezniki se sicer trudijo, ni pa dejanskih vidnih in merljivih rezultatov. Lep primer bi bil, na primer, če bi me zasule mamljive ponudbe za sodelovanje, saj bi po enem letu Centrifugiranja postalo marsikomu jasno, da sem pismena, zanimiva in sploh idealna sodelavka. No, ker sem skromna punca, sem vesela tudi vaših številnih klikov, komentarjev in komunikacije.

Popoldan sem si ogledala razstavljena dela, nato pa se poslovila od letošnjega žurerskega SOF-a in enoletne titule mlade kreativke.

Našla sem še nekaj drugih zapisov o SOFu in dotični delavnici:
Jonas
:had:
Ja-Ne-z
V koš

Tole pa je nekaj iz zakladnice petkovih Jonasovih citatov za Gregorgovo Blogoramo:
"Če nima RSS-ja, zame ni blog."