O kumarah

Morala bi poslušati svojo mati, vem. Za 26. rojstni dan, mi je hotela plačati low-budget izlet v London, ker "mora vsaka punca do te starosti vsaj enkrat videti London". In jaz? Jah, nisem šla (prestopanj med letali na poti v Azijo res ne morem šteti). Ni bilo nobenega sokandidata za destinacijo, zamudila sem fino priložnost, da vidim sveže zadeve, in sem si malo kasneje raje privoščila mesec Turčije s takratnim kandidatom.

In zdaj, par let kasneje je postal London še večji hit kot je bil. Letalske karte so smešno poceni. Ljudje ga še bolj obiskujejo. Celo ameriški filmi se dogajajo v Londonu. Ne le drugi Nagon, tudi Woody Allen je svoj Zadnji udarec namenil Londonu - na srečo je drugi bistveno bolje vpet v britansko okolje kot prvi, ampak vseeno ... dva filma, ista lokacija - 41-nadstropna kumara! Predvidevam, da izbor lokacije ni temeljl na cenovni ugodnosti, ampak bolj na kumaričini kulskosti.

Jaz te presnete kumarice še vedno nisem videla. Zato niti ne morem debatirati o njeni obliki s Tadejem. Za zdaj (to bom gotovo v prihodnosti spremenila v kakšni gruči turistov) lahko le v hladilniku pogledam kislo kumarico ali tisto večjo za v solato. Obe mi delujeta prilično falični. Do nadaljnega bo zame prav taka tudi londonska eko-arhitekturna fascinacija, ki je dobila ljubkovalno ime po dotični falični zelenjavi.
(Dopuščam tudi možnost, da sem preveč osredotočena na svoj kult, ki mi ne dovoljuje videti zadeve z drugega zornega kota. Jebiga.)