Na poti v pogubo

Ne da bi sploh vedela, sem se soočila s svojim resnim problemom. Vsak dan se igram z božjo voljo in se brezsramno nastavljam hudemu duhu, da vstopa v moje telo na vseh koncih in krajih.

Zakaj?
- ne molim
- poslušam elektronsko glasbo
- skrbim za pretočnost svojih čaker
- priznam, podlegam številnim satanovim skušnjavam, ko me ta zapeljuje in mi nastavlja pasti
- kup "strukturnih grehov"
- imam napade jeze
- obiskujem nočne klube in se tam predajam plesu (s princem teme verjetno)
- zasvojena sem z internetom in družbo
- izvajam čarovniške prakse, ki vključujejo prerokovanje iz kart IN razvratno deviantno vedenje
- nosim verižico s spiralo, ki mi predstavlja simbol centrifuznosti - dvojna težava, če ne celo trojna!
- spočeta sem v izvenzakonski skupnosti ... S tem seveda nimam ničesar. Ranjena sem z grehom, ki sploh ni moj. Se bom pa zagotovo pritožila materi, ki je povzročila še kup drugih nepremišljenosti in sploh ni pomislila na pogubno pečanje edinke s hudičem.

Kaj lahko storim? Bore malo.

1. Lahko se iskreno kesam in spovem. Spovedujem se lahko komurkoli, ki želi poslušati. Malenkost.
2. Sprejeti bi morala še preostale zakramente, kar bi bilo ob močni volji celo izvedljivo.
3. Opustiti bi morala vse zgoraj omenjene grehe in to bi bilo že precej težko.
4. Resno bi se zalomilo pri rednih nedeljskih mašah. Tega fizično ne bi zmogla.

Torej, dragi moji, slikica v mojem profilu niti ni tako naključna, kot se zdi na prvi pogled. Satan me drži v objemu in očitno sem na poti v njegovo domovanje. Tolažim se z večkrat povedano toplo mislijo, da me vsaj zeblo ne bo.

Vir resnice in navdiha: Članek v Novem tedniku o predavanju Marjana Veternika, župnika in uradnega eksorcista mariborske škofije.