Kljub bedi, ki jo je premogel včerajšnji dan, so popoldan stvari postale malce bolj obetavne.
Priprava:
- Sodelavka je zbolela in ni šla na koncert. Sledilo je prodajanje karte. Druga prijateljica je dobila kompleten aranžma, kranjsterdamski režiser pa je žal izvisel.
- Bivše bežigrajsko stanovanje ima še vedno svoje prednosti. Lahko parkiram pred hišo in grem čez cesto na koncert, ko se vsi ostali gnetejo s svojo pločevino po raznih zelenicah in pločnikih.
Uvertura:
- Prišla sem tik pred napovedanim in dejanskim začetkom. Po toplem soncu sem se sprehodila do prve vrste, kjer je Blodnja že od 17. ure obešena na ograji stražila svoj košček železja. Jaz nisem posebna ljubiteljica železnih ograj, zato sem jo pustila v transu, se umaknila vrsto ali dve nazaj ter od tam gledala Placebo.
- Zvok je bil super.
- Scenografija je bila dnevna in naravna, saj je ozadje v vsakem pogledu krasilo visoko drevje. Bežigrad je krasno prizorišče za koncerte. Fuzbala tam itak ni več.
- Pevec - za razliko od videonastopov - izgleda kot moški. Malce metro, a vseeno moški. Polovico koncerta je nosil lepa in zelo ustrezajoča mu očala.
- Navdušil me je z dejstvom, da je za vsak komad uporabil drugo kitaro.
- Pevec sploh ni toliko frontman, kot si tak naziv zasluži kitarist, ki je očitno hišna manekenka. Štirikrat se je sprehodil po pisti, pri tem šobil ustnice, na koncu pa še pokleknil in zapeljivo gledal publiko v parterju. Vseskozi je bil zgoraj brez.
- Placeba ne poznam prav dobro, zato sem lahko prepevala le ob enem komadu in še ta je bil priredba Kate Bush: Running Up That Hill
Pavzica:
- Snemalec je imel kamero okrašeno z bižuterijo in če bi jo morda potreboval še več, je imel dodatne veržice in trakce še v svojem kufru.
- Prijateljica se je spomnila na zanimivo dejstvo, da je Ivan Mrak napisal dramo Obločnica, ki se rojeva. In da je "obločnica" luč, on pa Mrak. Prav nenavadno (no, ali pa tudi ne tako zelo) naju je navdušilo to ljubko dejstvo.
- Elektronski komadi pred glavnimi zvezdami pa so me razgreli do te mere, da nisem mogla več stati na miru. Vsi so čakali Depeche Mode, jaz pa sem bila že v krasnem in prijetno sproščenem stanju.
Bistvo:
- Zvok je bil super.
- Scenografija: nočna, bogata in izpopolnjenja.
- Dave je seksi, lep, miga z boki in obvladuje samba korake . Martin je angelski.
- Osnovne izpisane teme so bile: SEX, PAIN, ANGEL, LOVE. (Ne bom trdila, da so mi najbolj znane.) Nekaterim so se zdele malce mladostniške, vendar sem opozarjala, da imajo Depechi za seboj veliko mero življenjskih izkušenj in da vse teme in besedila premorejo strašansko globino, ki je mi sploh še ne moremo zaznati.
- Depeche Mode so bili navdihujoči, igrali so vse od najstarejših do najnovejših komadov, stegovala sem roke, dotikali se nismo in čutili so nas, kljub temu, da se nismo slekli na zahtevo.
- Nekateri obiskovalci so bili zopet preveliki, ampak to je že običajen problem, ki nima nikakršne povezave s kakovostjo koncerta.
Zaključek:
- Mirno ležanje na bežigrajskem travniku, ker veš, da ni nobenih kakcev. Spodila nas je skupinica G7-ovcev s sumljivo primarno socializacijo in očitnim pomanjkanjem ljubezni.
- Fajn večer se je prevesil v še en mizeren dan.
(Nekaj bo kmalu treba ukreniti tudi glede teh ... Ali pa si omisliti vsaj kak dopust. Proaktivnost in to.)
15. junij 2006
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Objave
12 komentarjev:
Eh, škoda res, da nismo bili del tega dogodka...
1. Opazka o obločnici se je navezovala na točno določenih pet orjaških reflektorjev, ki so bili usmerjeni v publiko. V tem je bil pojnt - obločnica ni samo luč, ampak MEGA luč.
2. Kar se tiče Martinove angelskosti: že ko sem ga gledala, je moje možgane nekje od zadaj vztrajno napadala misel na angelce iz Kelly Family. Sem jo hotela potlačit, češ, 'Ne, ne, on pa že ni tak, ne more bit, on je vendar črn, oni so pa blond.' Ampak bolj, ko razmišljam, bolj se mi vsiljuje neprijetna misel, da je barva ena redkih razlik med omenjenimi frfotavci.
3. Zgoraj napisano mnenje v takšni ali drugačni obliki potrjujejo vsi, s katerimi sem delila izkušnjo koncerta. Kar najbrž pomeni, da nismo mi čudni, ampak si ti preveč popustljiva.
4. The best najboljš super truper fantastično in oh in sploh lepo sem se mela s tabo na koncertu. Hvala za tretma, pa se priporočam za še.
ZeeFlyPeople:
Iz tega vzdiha sploh ne morem razbrati ali je to sarkastično mišljeno ali resno. In takisto ne vem, kaj hudiča vas je pa zadržalo drugje?
Ana:
Aha, tale pojnt z reflektorji se je pa malce porazgubil. Vsaj v mojih možgancih. :)
No, bodiva iskreni; za 10.000 sit se že MORAŠ imeti super-duper-truper-kalifređilistično! Ampak, ja, nimam pripomb. Pasalo. Zelo.
Ja se strinjam s vsem napisanim. Koncert je bil res carski.
S temi tako opevanimi super duper zvoki, predvsem iz perspektive prvih vrst, je takole. Šef je očitno bil prave zlobne volje in je poskrbel, da se je v službi nenormalno zavleklo (pa še bolj bi se, če si ne bi vbil v glavo, da so karte malček predrage za kakšno "zalivanje", in ga na koncu kratkomalo odjebal in dezertiral). Tako da ni bilo časa za dati kaj za pod zob in želodec je tako nekajkrat, ne vedoč, kje je, opozoril nase z značilnimi krulečimi zvoki.
Anonimni? Tale tvoj slog mi je precej znan...
eh ja, za dobre stvari se splača tudi kaj žrtvovati a ne, pa čeprav kruleč želodec. G-7 so pa itak zgodba zase... klub življenskih naveličancev, ampak ti vsaj nekaj delajo :). Tamči pozdravček.. fajn se mej :)
"Frontman" Placebov je basist, ne kitarist. Le-to je Brian, pevec. In svinjarija, bil je oblechen.
'Twas delicious indeed.
Joj, tole je pa za današnjo retardirano situacijo čisto preveč, da bi poštekala.
Bom drugič. Obljubim.
Lepa očalca, lepa. (V kolikor je Brian pevec. - se opravičujem, res ne štekam danes prav dosti.)
Blodnja: ti ne razumesh, Brian je preprosto prevech lep, kr poglej mojo slikico na msnju ;) But, you can stick to women =)
zamudu placebo... tko kt večina... sam je blo res fakn religious experience poslušat depeche... pa after v mediaparku ni bil slab...
Objavite komentar