Nova na vasi

Centrifuzno sem se preselila. Navdušena sem. Nad vsemi in vsem.

V PETEK sem imela vse, kar bi si lahko zaželela, pa se niti nisem upala: tri zdrave, krepke in čedne dečke, ki so na svoja pleča prevzeli veliko breme, me osrečili in preživeli. In, da jo končno omenjam, ko sem jo cel teden izpuščala, Nimfetko, ki je priskrbela še četrtega nosača - pozerja K.

Chewap je prišel več kot pol ure prezgodaj. Zaposlila sem ga z odklapljanjem pralnega stroja in s Smokiji. Tip obvlada vse, prisežem. Odpklaplja, priklaplja, montira, šraufa, nosi, vozi ... Der_Alte je posodil legendarno prikolico, ki nas je vse po vrsti presenetila. Ultimate Matej se je zame žrtvoval in kljub heksenšusu nosil in proizvajal humorne pripombe na moj račun. Če sem natančna so to počeli vsi. Na tem mestu je imela svojo vlogo nimfasta usmerjevalka prometa, ki se je ne poti v Podutik izgubila. No, saj nikoli nisem rekla, da je to njena primarna vloga. Nimfetka me pomirja, ščiti in ji lahko zaupam. Zato jo tudi mirno lahko pošljem nazaj v staro stanovanje poiskat ključe, desko za likanje, stojalo za sušenje perila in podaljške. Uspešno se lahko sooči tudi z mojo BIVŠO cimro. Ampak ne, ni še konec. Moja selitev je imela celo pravega snemalca s kamero vred. Spoznali smo Wacky Wada, ki je tudi nosil in hkrati še pridno snemal vse premike. S spretno roko in finim občutkom je proizvedel filmčke, ki me spravljajo v smeh.

Po celem in nehumano napormen dnevu, prežetem z akcijo, hitenjem, smehom in živčnostjo, sem se dejansko podala še na EXIT. Da zaključim tako simbolično to svoje bivanje. JaKa, ki si je z neuvidevnimi pripombami in s kritiziranjem estetskega učinka najljubših slaščic, prislužil drugi minus, je Izhod lepo popisal. Klemen s šnopcom ali brez še vedno lahko repa in me je lepo ogrel. Electocutes so slovensko nabrejkano presenečenje in še vedno ne vem, od kod so se fantje vzeli, ker sem jih prvič videla. Utah Saints pa so po toliko letih še vedno sveži in na trenutke prav hipnotični. Metelkova je po končanem koncertu na dvorišču zaradi gneče postala nevzdržna. Soglasno smo se strinjali, da gremo domov. Klinc, še v Jalla Jalla na medvedjo kri se ni dalo priti.

V SOBOTO mi je na pomoč priskočila cybermati. 15 ur sva pakirali, pucali, prevažali, nosili, spet pucali in pospravljali. Na koncu me je peklensko bolel križ. In kaj sem storila ob 3h zjutraj, ko se mi je zdelo, da sem za silo vseljena? Ne, to ni nagradno vprašanje, temveč retorično.

Jasno. Vlegla sem se v penečo kopel v banjo!
Mislim, da mi je bilo od utrujenosti že slabo, zavestno sem se umirjala in potopljena z zaprtimi že skoraj dremala. Spustila sem vodo in še malo ležala. Fino je bilo, dokler nisem dobila nenavadnega zloveščega občutka. Vstala sem in zagledala poplavljeno kopalnico. No, očitno mi je to usojeno. Mirno sem pobrisala in uredila kopalnico. Prvič sem spala na novem jogiju, na novi postelji v novem stanovanju. Krasen občutek.

V NEDELJO sem se posvetila finesam, žehtam (če pralni stroj ne dela, preveri če je priklopljen in če je voda na odprta!), kuhinjskim tlem (Ajax + Pronto + vosek Pronto) in prvemu obisku, ki mi je prinesel lepo rdečo majčko iTivi (ki bi jo lahko uporabljala kvečjemu kot korzet, zato bo dotično darilce dobila Nimfa, jaz pa čakam novo).

In evo me. Vselitvene žurke ... no, recimo jim raje družabni večeri, da ne bo prevelikih pričakovanj in protestov sosedov, se bodo kmalu začeli. Selilcem dolgujem palačinke in še kaj. Že sedaj pa povem, da jim mojih mladih sosed in njihovih sester ne bom rihtala!

(Iz neznanega razloga ne morem dodati nobenih fotk. Če mi bo uspelo, bom dodala kasneje. Moram pa pojamrati, da sem precej omejena s fotomaterialom, ker nihče - razen Nimfe, kakopak - ne želi, da ga objavljam na internetu. Pa taki luštni fantje ...)