20-letnico plesnega delovanja praznuje Matjaž Farič in ta jubilej je počastil s posebnim sobotnim dogodkom v Stari Elektrarni. On (spet na odru, čeprav se je od tega uradno že poslovil), 26 gibajočih in plešočih, 4 glasbeniki. Balerina, mladi in starejši sodobni plesalci in gibalci, igralci, pantomimik, režiser. Vsi na odru. Skupno jim je bilo le eno: vsi so že delali s Faričem.
Farič je uporabil njihov gibalni material, ki so ga plesali pod njegovo taktirko ali ne, in jih postavil v svoj prostor. Nastal je prisrčen kolaž, ki je, četudi morda to ne želi biti, nekakšna sinteza dogajanja zadnjih 20 let na področju sodobnega plesa. Že zaradi tega se je izplačalo videti sobotno predstavo. In zaradi velikega števila sodelujočih, ker je to zagotovo posebnost in svežina slovenske sodobnoplesne produkcije. Zakajbigakdoustavil?
Na koncu se je Farič z odra preselil med gledalce in se tam utrujen usedel. Spet se je poslovil od odra. Kot bi se šele sedaj lahko resnično umaknil in gledal svoje delo. In ogleda si lahko veliko!
Še en, ki ves čas ostaja zvest rodnemu kraju, spodbuja razvoj lokalne kulture, se z zdravim humorjem in neprestanim raziskovanjem spopada z novimi izzivi, je Branko Potočan. Tričlanska blogovska ekipica iz se je podala proti njegovim Rdečim revirjem, da si ogleda FičoBaletnike. 
Visok, slok in mogočen dimnik je bil šele uvod, ki je napovedoval prijetno nadaljevanje. Vse v stilu.
No, jaz sem o predstavi 1:0 svoje že povedala. Besedo prepuščam moji Nimfi, ki je lahko veliko bolj objektivna, saj se mi zdi, da jaz postajam že prava gruppie, čeprav so bili fantje prijazni in me raje označili za "ambasadorko". Ponudili so mi celo uradno majčko, a sem se raje zdilala za bolj uporaben popust. Vest je čista, ker vem, da jim delam (in še jo bom) dobro reklamo.
Objave
9 komentarjev:
2 MAJČKI!!!
vidla to Faričevo predstavo v petek. vedla, da gre za njegovo obletnico, ampak vse ostalo pa... jah, nič, hvala za informacijo. Ja, dobr jim delaš reklamo.
p.s. po moje je na njegovo "utrujenost" namigoval že tist grupni "ah, kako sem utrujen". Ampak pojma nimam, kaj je na to rekel tist v hoduljah/rejverskih čevlih z velikim nosom. "V čem je problem?"- Tako je slišala moja seka, ampak jz ji glih ne verjamem...
OK, mislim, da je grupni "Ah, kok sem utrujen" kazal tudi na humor in samoironijo, saj je znan kot zahteven koreograf in svojevrsten perfekcionist. To je vidno iz njegovega giba, ki ga odlikuje strašna natančnost, ki v sodobnem plesu bolj kot ne redka. Ne dvomim, da so plesalci dostikrat takole jamrali med delom. Ampak so se pobrali in nadaljevali do naslednje utrujenosti.
Farič je pomemben prav zaradi svojega odnosa do plesa, ki ni bil nikoli le lasten, ampak se je aktivno zavzemal za izboljšanje statusa sodobnih plesalcev, uspešno promoviral in kulturno bogatil Prekmurje ter novih korakov, ki jih je vpeljal prav on (pogodbeno delo v CD-ju, združitev baleta in sodobnega plesa v Pohujšanju, iskanje drugačnih izrazov in koreografija računalniških teles).
Meni najbolj zanimiva pa je bila ta množica nastopajočih, ki so ravno prav naselili oder in s tem mu je uspelo narediti veliko predstavo z velikim številom nastopajočih. Pred petimi ali šetimi leti mi je v enem intervjuju povedal, da to v Sloveniji praktično ni mogoče. Očitno je. :)
ampak še zdej ne vem, kaj reče pol un, k je v kremšnite obut.. še enkrat hvala za informacijo, ampak trenutno me skoraj bolj zanima to prvo. ko se v neki zapičm...
aja, drgač pa to o zahtevnem koreografu tud dodatno razsvetli zadevo... zanimivo... kako pa interpretiraš skodelico kave? Ali čaja? Verjetno kave?
Jah, Rus pač. Ne moreš vsega štekat. Ravil Sultanov drugače. Sicer pa ima - vsaj kar se pomena tiče - verjetno tvoja sestra kar prav.
Skodelice so motiv iz Pohujšanja, se mi zdi. Nisem pa več čisto prepričana. Skratka iz ene bivših predstav. Lahko pa vidiš povabilo na kofe za vse prisotne. Skratka ... plesna predstava. Miljavžent načinov za razlage. Kar vidiš, to je.
torej v končni fazi lahko "ah, kok sem utrujen", pomeni tud tisto, na kar sem jaz namigovala. V dvajsetih letih je gotovo tudi on milijonkrat pomislil ravno to, pa se je vseeno vsakič pobral...in še vedno pleše (čeprav se je, če sem prav razumela, na nek način temu že odpovedal.
Ja, čistost njegovega giba je bila vsekakor opazna. Neverjetno tehnično dovršeno. Čeprav imam sama rada plesalce, ki so na nek svoj način bolj temperamentni.
Aja, v zvezi z interpretiranjem sem hotela povedati še to: zanimivo je, kako se nikoli ne moreš povsem približati temu, kar je umetnik v resnici mislil. Verjetno tudi sam (umetnik) ne bi znal z besedami povedat oz. je bolje, če sploh ne, ker se z besedami ne moreš približati tistemu, kar je v umetnosti (ki je daleč nad razumskim) in s tem bi samega sebe postavljal na manj.
Vem, zveni nekoliko patetično, ker je to nekako samoumevno, ampak vseeno mi je fascinantno.
Di:
Njah, jaz malo drugače na to gledam. Ampak itak; vse je možno. Meni je ples spet samo en od načinov izraza, pri katerem sporočilo sploh nima najpomembnejše vloge, ampak jo ima občutek. Plesa ne gledam kot na umetnost (ali še huje kot nekaj visokega in tralala), ampak samo kot misel. Misel v gibaju.
no, če gre za misel v gibanju, potem ti mora tudi ta misel nekaj povedat. Vsaka stvar ima svojo zgodbo. Tudi, če se zdi čista abstrakcija, se ti vseeno nekaj zgodi, ko to gledaš. Drgač pa, ja, razumem, kaj hočeš povedat in se tudi strinjam s tabo. Hvalabogu da se ne da vsega razložit in tudi - hvalabogu, da lahko uživamo tud v vsem drugem (estetskem, tehnično dovršenem...), ne da bi vedno iskali pomen.
Objavite komentar