Sobotni špektakel

Dva izmed najljubših blogerjev sta že popisala sobotni špektakel. Spodobi se in pravično je, da enako - vendar bistveno bolj objektivno - storim tudi jaz. Četudi malce kasneje.

Zjutraj (tole je subjektivno, priznam) sem na pol v snu segla po mobilcu in poleg točnega časa zagledala še en neuspel klic Pravega MošKega. Nemudoma sem vrnila klic, saj se mi je dozdevalo, da bo to idealen način prebujanja. Rahla omotica, topel občutek, sobotno jutro, očarljiv moški glas in božajoča mehkoba Njegovih R-jev. Tudi kakšne dobre novice se ob tej priložnosti ne bi branila, a sem bila skromna z željami.

"Dobro jutro, mlada dama!"
Mlada dama - v tem primeru jaz - sem sicer nekaj govorila, vendar mi to ni ostalo v spominu. Ob njegovem vprašanju: "Gresta vidve sami ali gre še kdo?" pa mi je vztrepetalo in zaigralo srce. Na pol v snu sem se nasmehnila. Spomnil se naju je, ker ima prostor v svojem avtu. Ponudil nama bo prevoz ...
"Bi lahko vzeli v avto še mojo malenkost in kolega?"
Nja. Tole me je zbudilo kot strela z jasnega. "JaKa, groz'n si"!
"Ah, ne, mlada dama, le kanček izkoriščevalski."

No, Pravi Moški očitno tudi povsem odkrito izkorišča svoje zveste oboževalke. Ne vem, kako to vpliva na celotno definicijo, saj se ta lahko kaj hitro približa definiciji Škodljivcev.

Samo po sebi me dejstvo, da sem izkoriščana, niti ne moti. Poleg tega je šlo le za JaKo z velikim K. Le kdo bi mu lahko rekel NE? Jaz gotovo ne, saj je vendar že znano, da sem "lahka in voljna". (No, očitno tako zelo znano spet ni, saj se je moj najljubši JaKa krepko zmotil in zvečer dejal, da sem "mehka in voljna". Ta lapsus lingue bom kljub dvoumnosti vzela kot kompliment, saj mu je misli očitno odneslo drugam in ni razmišljal trezno.)

Kljub času in miru, ki mi je bil naklonjen za načrtovanje večernega izleta, sem šla na pot nepripravljena. Zavedanje, da bo v avtu in še cel večer v moji bližini JaKa z velikim K me je očitno zmedlo. Ali pa sem mislila, da me bo njegova prisotnost grela. Ne vem, kaj sem mislila. (Očitno bolj malo.) On je to razumel in mi posodil svojo rdečo ZARA MAN majico, ki me je rahlo grela, dokler nisem dobila na posodo kul nimfetkine bundice/jaknice.

Ansambel Matjaža Ambroža z Njim Samim je prijetno popestril sobotni večer. Njihovi komadi so polni zgodb in to vedno spoštujem. On Sam jih podaja artikulirano, navidez resnobno, a vseeno izredno simpatično in humorno. Koncerta so se udeležili predvsem prijatelji, znanci in ljubice, tako da sva z Nimfetko verjetno malček izstopali.

Najbolj me je navdušil bobnar Uroš Buh, ki je po mojem skromnem mnenju tudi izreden pevec (in vsekakor boljša izbira kot Phil Collins). Hkrati bi omenila, da fanta domnevno tudi poznam, saj smo bili v času srednješolskega izobraževanja skupaj kulturno aktivni.

Nastop je bil kratek. Pričakovali smo tri goste, vendar je ostal njihov nastop potuhnjeno neizveden. Izvajalci so navdušeni publiki namenili še en podaljšek, kljub temu pa sem ostala brez napovedanega komada o projektih, implementacijah in še nečem. Nedvomna škoda.

Glede na dejstvi, da občinstva ni bilo veliko in da je bil sobotni večer, smo pričakovali še kakšno druženje z bandom, vendar je Ansambel Matjaža Ambroža in On Sam očitno že preveč slaven za takšno vedenje. Fotografiralo se jih je skoraj tako kot Depeche Mode in to je zadosten dokaz, da se jim z oboževalci in oboževalkami ni potrebno kaj dosti ukvarjati. Skoraj vsi nastopajoči so odšli skozi poseben VIP izhod. Nad njihovim uspehom sem vsekakor zadovoljna in jim ga iz srca privoščim!

Žal pa mi še vedno ostaja neznanka, kateri oddelek srednje šole je obiskoval že omenjeni pevskotalentirani bobnar. In ker vsakogar, katerega oddelka se ne spomnim več tako dobro, umestim v Srednjo železničarsko šolo, bo tam svoje mesto do nadaljnega zasedal tudi bobnar slovitega ansambla Matjaža Ambroža.