Globoko misel iz naslova sem zaznala še pred odhodom in v preteklih dneh me je spremljala (in prav tako tudi 41 ostalih članov ekspedicije) na vsakem koraku/zavoju, tako da sem s celim telesom postopoma dojela njen univerzalen pomen. To je kratek spominski zapis dogajanja od 22. 12. 2006 do 30. 12. 2006, ki premore obilo lukenj - prav tako kot moj spomin.
"Nije nam lako!"
Več kot 150 mailov smo si poslali, preden smo se uspešno zmenili, kako gremo v Risoul. Dejansko smo se dogovorili, da gremo z avtobusom, a prej dodobra preverili, kako zagotoviti varnost in če morda ne bi bilo bolj priročno odpotovati z vlakom ali pa celo romati v Risoul.
Z manjšo zamudo smo se odpravili. Celotna vožnja je bila zame TRENING TOLERANTNOSTI. Spala nisem. Sem pa izvedela, kaj vse bi se moralo narediti s Strojani in bolj kot sem nasprotovala, bolj glasno je postajalo na avtobusu. Ko smo z dretjem uspešno zbudili srečneže, ki so spali, smo se začeli predajati glasbi. Vzljubila sem velik del slovenske popularne "glasbe". Če celo pot poslušaš Fredyja Milerja, ti ne ostane drugega, kot da ga sprejmeš. Kulturni šok sem prestala, ko sem ugotovila, da popolnoma normalni sopotniki (ekonomisti, učitelji, novinarji, športniki, pravniki, farmacevti in računalničarji) obvladajo na pamet Fredyjev live uvodni nagovor. Postala pa sem tudi pristna fenica Lepega Dase.
Veliko popite tekočine je botrovalo pogostemo ustavljanju in lulanju. In negodovanju. Na srečo se je vsak lahko potolažil z "žepno kantico rdečega".
Pred Risoulom nas je čakalo nakupovanje v Brianconu. Ne, prej nismo kupili ničesar, ker bomo "vse nabavili v supermarketu". Nekateri smo to vzeli dobesedno, čeprav se je kasneje izkazalo, da bi lahko nabavili bistveno manj. Vseeno smo tri babe nakupovale pametno, razmišljale strateško in vrečke polnile praktično.
Preden smo nadaljevali pot, smo storili "zavržno dejanje". Ekstremista in njegovo punco, ki sta (spet) krepko zamujala, smo s spornimi kumaricami in ostalo fasungo pustili v Brianconu. Brez jakne (pri 9 stopinjah C), brez mobitela in brez denarja - tako rekoč "življenjsko ogroženega". Fant je preživel, nas pa je čakala še ena preizkušnja.
Vso prtljago, hrano in smuči smo morali peš pritovoriti v apartmaje, ki so bili na brutalno oddaljeni in visoki legi. Tri punce smo po mojih ocenah najbolj nasrkale, saj nismo imele nobenega dedca, a obilo prtljage. Vključno z res težkimi torbami, osmimi vrečami hrane, s platojem 20-ih jajc, z gajbo mandarin, alkoholom v nahrbtniku, alkoholom v torbi in dvema poticama.
Apartmaji so blili prijetni, kičasto opremljeni v rdeči in beli barvi s številnimi zvezdicami. Prijetno presenečenje je predstavljal pomivalni stroj oz. priljubljena gopodinjska pomočnica z imenom Josephine. Jaz osebno sem se najbolj navezala na banjo in jo 4x v enem tednu krepko izkoristila.Posebno doživetje je predstavljala uporaba stranišča. Obračanje v tesnem prostoru namreč ni bilo mogoče. Ljudem manjše rasti je uspelo vrata stranišča zapreti, če s(m)o se vsedli diagonalno. Največji izziv pa je predstavljala uporaba WC-ja za tiste malce višje rasti. Še vedno mi ni jasno, kako so se oni uspeli zložiti v stranišče in celo zapreti vrata za/pred seboj.
Naš apartman, kjer je en teden živelo kar pet person, je veljal za skrajno mirnega. Na to gotovo nisem ponosna, vendar pa nas je odlikovala tudi pestra, bogata in kakovostna kulinarika. Medtem, ko so ostali apartmaji živeli predvsem od testenin s tuno in sarm (več dni zapored celo), smo imeli mi zavidanja vredne jedilnike.
Na primer:
- pečena piška + pražen krompir + solata s paradižnikom in mozzarelo;
- svinjski zrezki + pečen krompir + pečeno zelje;
- gobova juha + makaroni bolognese + palačinke;
- krompirjeva juha + špageti s česnom + pečene hrenovke + mešana solata ...
Priznam, da sem pogosto izpustila kakšnega od hodov in redno zamujala skupne obroke. Ni mi bilo lahko. Tako se mi je kdaj pripetilo, da sem jedla en dan star zajtrk ali pa mrzlo večerjo ob 4h zjutraj.
Smučišča so nas prijetno presenetila s svojo zasneženostjo. Kljub neprestanemu zasneževanju pa so tekom toplega in sončnega tedna na dan pokukali tudi kakšni kamenčki, ki so nam potem veselo uničevali dile. Ponosno lahko povem, da sem prve tri dni presmučala s fanti, ki veljajo za neformalne vodje in lahko sem jim sledila.
V naslednjih dneh smo doživeli tudi dve nesreči. Eno dekle se je poškodovalo že prvi dan, nekje na sredini tedna (ne, res nisem štela dnevov) pa je nesreča v obliki ledene skale doletela tudi JaKa (oz. je on doletel njo - stvar percepcije). Kot pravi moški je odsmučal / odkrevsal do apartmaja in se ni poslužil panoramske vožnje s helikopterjem. Vseeno pa je fant izgubil nekaj svoje božanskosti in dva dni celo malce tečnaril. Ni mu bilo lahko. Če (kot prava Gorenjka) upoštevam, da je šla kar polovica smučarske karte v nič, lahko rahlo tečnobo in fizične grožnje svojega božanstva celo razumem. Ni mi bilo lahko!
Prvi večer je v minil dokaj mirno, v znamenju razčiščevanj raznih "zavržnih dejanj" in petja domačih melodij. Softići so spali. Bilo je še dokaj mirno in različne družabne igre so prispevale, da naslednje večere ni bilo tako.
Tudi ganljivi prizori so bili rezervirani za večerna druženja. Naj orišem lep primer. Pogled na dve 100-kilski mišičasti gorili, ki po številnih pirčkih ljubko buljita predse in zibajoč prepevata:
je neprecenljiv! Seveda je sledila še cela plejlista slovenskih klasik. Vključno z obvezno vsakodnevno himno Vedno si sanjala njeeeeega. Ni nam bilo lahko.
Vsak večer se je kdo poigral z idejo, da bi šel preprosto spat in se ne bi posvečal družabnostim. No, to je bilo skorajda neizvedljivo. Ob tem moram omeniti tudi nekaj zmagovalnih večerov.
Enega so zaznamovali fantje, ki so odpravili igrat hokej. Dekleta smo imela dober namen, da bi navijala, a se nam ni ljubilo v mrzlo noč. Zato smo v hodniku pripravile sprejem in posebno koreografijo na moj najljubši komad - Lepi Dasa.
Naslednji večer sem se šla družit še pred našim drugim hodom večerje (t. j. po juhici). Po uvodnih kozarčkih belega smo se začeli igrati družabno igrico Meksiko. Tistega večera sem bila radodarna s svojimi masažami in menda obstajajo sumljive fotografije dogajanja na tleh hodnika. Proti koncu večera je bila "namizna kantica belega" prazna. Pred vrati so se pojavili varnostniki in žandarija, ki so nam onemogočali prosto prehajanje med apartmaji. Najbolj zabaven udeleženec našega smučanja je želel malce zvaditi svoje obsežno znanje francoskega jezika in zato pomanjkljivo oblečen spraševal nepovabljene goste v uniformah: "Voulez-vous coucher avec moi?". Da je bil večer uspešen, priča dejstvo, da sem se v svoj apartman vrnila v zgodnjih jutranjih urah brez copat.
Predzadnji večer je naš apartman pripravil celovečerno zabavo s palačinkami, ki se je v eni fazi prelevila v zabavo z absintom, teranovim likerjem, kokinim likerjem in raketo. Brutalno. Še posebej, ko sem enega od gostov nehote poflambirala z absintom. Ni mi bilo lahko. Smo pa postavili rekord v številu ljudi, ki se še lahko stlači v en apartma. Prišli smo do številke 27. In pospravljanje apartmaja po odhodu podivjane horde je bilo nepozabno. Tudi občutek, ko sem si zjutraj obula pancar z razlitim pivom v notranjosti, je bil nekaj posebnega. Še enkrat hvala vsem, da niste prišli s kilo konfetov in mi jih razsuli po apartmaju.
Na zaključni večer smo se končno osvobodili utesnjujočih apartmajev in se pozabavali v dežurnem Apacheju. Velik del junakov je bil še v smučarski opravi s pancarji vred. Ta izbor večerne toalete se je izkazal kot silno praktičen, saj je naša plesna ekipa privlačnih, razgaljenih, prepotenih in na pol slečenih mišičnjakov lahko v temi odsmučala nekaj zavojev, kar smo dekleta pospremila z glasnim kričanjem in skakanjem po mizah.
Za mano je skrajno prijetna smučarija in dejstvo, da nam ni bilo lahko, dela doživetje še toliko lepše!
Naš apartman, kjer je en teden živelo kar pet person, je veljal za skrajno mirnega. Na to gotovo nisem ponosna, vendar pa nas je odlikovala tudi pestra, bogata in kakovostna kulinarika. Medtem, ko so ostali apartmaji živeli predvsem od testenin s tuno in sarm (več dni zapored celo), smo imeli mi zavidanja vredne jedilnike.
Na primer:
- pečena piška + pražen krompir + solata s paradižnikom in mozzarelo; - svinjski zrezki + pečen krompir + pečeno zelje;
- gobova juha + makaroni bolognese + palačinke;
- krompirjeva juha + špageti s česnom + pečene hrenovke + mešana solata ...
Priznam, da sem pogosto izpustila kakšnega od hodov in redno zamujala skupne obroke. Ni mi bilo lahko. Tako se mi je kdaj pripetilo, da sem jedla en dan star zajtrk ali pa mrzlo večerjo ob 4h zjutraj.
Smučišča so nas prijetno presenetila s svojo zasneženostjo. Kljub neprestanemu zasneževanju pa so tekom toplega in sončnega tedna na dan pokukali tudi kakšni kamenčki, ki so nam potem veselo uničevali dile. Ponosno lahko povem, da sem prve tri dni presmučala s fanti, ki veljajo za neformalne vodje in lahko sem jim sledila.
V naslednjih dneh smo doživeli tudi dve nesreči. Eno dekle se je poškodovalo že prvi dan, nekje na sredini tedna (ne, res nisem štela dnevov) pa je nesreča v obliki ledene skale doletela tudi JaKa (oz. je on doletel njo - stvar percepcije). Kot pravi moški je odsmučal / odkrevsal do apartmaja in se ni poslužil panoramske vožnje s helikopterjem. Vseeno pa je fant izgubil nekaj svoje božanskosti in dva dni celo malce tečnaril. Ni mu bilo lahko. Če (kot prava Gorenjka) upoštevam, da je šla kar polovica smučarske karte v nič, lahko rahlo tečnobo in fizične grožnje svojega božanstva celo razumem. Ni mi bilo lahko!
Prvi večer je v minil dokaj mirno, v znamenju razčiščevanj raznih "zavržnih dejanj" in petja domačih melodij. Softići so spali. Bilo je še dokaj mirno in različne družabne igre so prispevale, da naslednje večere ni bilo tako.
Tudi ganljivi prizori so bili rezervirani za večerna druženja. Naj orišem lep primer. Pogled na dve 100-kilski mišičasti gorili, ki po številnih pirčkih ljubko buljita predse in zibajoč prepevata:
"Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi,
da bo mogel svoje zajčke pred lisičko skriti"
je neprecenljiv! Seveda je sledila še cela plejlista slovenskih klasik. Vključno z obvezno vsakodnevno himno Vedno si sanjala njeeeeega. Ni nam bilo lahko.
Vsak večer se je kdo poigral z idejo, da bi šel preprosto spat in se ne bi posvečal družabnostim. No, to je bilo skorajda neizvedljivo. Ob tem moram omeniti tudi nekaj zmagovalnih večerov.
Enega so zaznamovali fantje, ki so odpravili igrat hokej. Dekleta smo imela dober namen, da bi navijala, a se nam ni ljubilo v mrzlo noč. Zato smo v hodniku pripravile sprejem in posebno koreografijo na moj najljubši komad - Lepi Dasa.
Naslednji večer sem se šla družit še pred našim drugim hodom večerje (t. j. po juhici). Po uvodnih kozarčkih belega smo se začeli igrati družabno igrico Meksiko. Tistega večera sem bila radodarna s svojimi masažami in menda obstajajo sumljive fotografije dogajanja na tleh hodnika. Proti koncu večera je bila "namizna kantica belega" prazna. Pred vrati so se pojavili varnostniki in žandarija, ki so nam onemogočali prosto prehajanje med apartmaji. Najbolj zabaven udeleženec našega smučanja je želel malce zvaditi svoje obsežno znanje francoskega jezika in zato pomanjkljivo oblečen spraševal nepovabljene goste v uniformah: "Voulez-vous coucher avec moi?". Da je bil večer uspešen, priča dejstvo, da sem se v svoj apartman vrnila v zgodnjih jutranjih urah brez copat.
Predzadnji večer je naš apartman pripravil celovečerno zabavo s palačinkami, ki se je v eni fazi prelevila v zabavo z absintom, teranovim likerjem, kokinim likerjem in raketo. Brutalno. Še posebej, ko sem enega od gostov nehote poflambirala z absintom. Ni mi bilo lahko. Smo pa postavili rekord v številu ljudi, ki se še lahko stlači v en apartma. Prišli smo do številke 27. In pospravljanje apartmaja po odhodu podivjane horde je bilo nepozabno. Tudi občutek, ko sem si zjutraj obula pancar z razlitim pivom v notranjosti, je bil nekaj posebnega. Še enkrat hvala vsem, da niste prišli s kilo konfetov in mi jih razsuli po apartmaju.
Na zaključni večer smo se končno osvobodili utesnjujočih apartmajev in se pozabavali v dežurnem Apacheju. Velik del junakov je bil še v smučarski opravi s pancarji vred. Ta izbor večerne toalete se je izkazal kot silno praktičen, saj je naša plesna ekipa privlačnih, razgaljenih, prepotenih in na pol slečenih mišičnjakov lahko v temi odsmučala nekaj zavojev, kar smo dekleta pospremila z glasnim kričanjem in skakanjem po mizah.
Za mano je skrajno prijetna smučarija in dejstvo, da nam ni bilo lahko, dela doživetje še toliko lepše!
Objave
18 komentarjev:
na mestu je nekaj kratkih razjasnitev trditev, v katerih je vpletena moja skromna malenkost:
pisca ni doletela le ledena skala, nesreča je bila splet več neprimernih okoliščin, namreč: da sem gonil za dane snežne razmere morda rahlo predrzno, da se je na popolnoma neprimernem mestu znašla fleha čistega, nerazredčenega ledu, da so bile kante v ne najbolj ostri pojavni obliki, da mi je med drsenjem s proge obližnji količek zavržno potrgal dile z nog - to dejanje krivim za moje težave s kolenom, natančna diagnoza teh bo znana danes zvečer - in da me je na koncu, tik pred grmovjem in zaledenelim potokom, ustavila velika ledena skala v spregi z mojim stegnom in mi poklonila največji hematom v mojem življenju. ipak, bil je teden presežnikov!
tečnaril sem jako malo; vsaj, če se primerjam s tem, kako običajno jamram ob najbolj običajnem prehladu, tokrat pa sem bil le rendered unto a miserably crippled creature!
tudi pri nas smo imeli zavidanja vreden jedilnik; sploh zadnje tri dni, ko sem le še kuhal in nič več smučal!
prav posebej pa bi poudaril, da s pivom v tvojem pancarju nimam nič! ;)
res nam ni bilo lahko, a kot pravi mojster Bulc: je blo pa lepo.
bila si v čudovitih koncih. bravo. dogodivščine tam pridejo same od sebe in nikomur 'nije lako'.
džizs je tlele velik teksta!
JaKa:
No, glej, da nas obvestiš o zdrav(ljen)ju in če kaj rabiš, javi - to se vedno tako reče.
Kar se tiče jedilnikov: iskreno dvomim, da ste imeli po tri hode na večer, tako kot v ampartmanu št. 33. Sploh če pomislim, da pomivalnega stroja in pečice nikdar niste niti zakurblali, mi pa smo našo pomivajočo pomočnico celo poosebili.
Sicer pa, ja, Veliki Organizator ima prav: BLO JE LEPO!
Blink:
Hvala za razumevanje. Vsekakor pa je potrebno upoštevati, da sem bila tam z res super družbo 41-ih norcev in je bilo dogodivščin še bistveno več, kot sem jih popisala.
Jaško:
Nije ti lako!
Jaz pa vidim, da mi je Blogger požrl fotke in jih moram sedaj spet nekako spraviti med tekst. Ehhh ... Nije mi lako.
Ma je res res res dolg. Trikrat sem moral kolutek na glodalcu požnjokat.
Dragi kolega. Ni tebi nije lako. Kar trikrat si moral drezniti miš. Res si se namatral. Razumem tvoj bol. Poleg tega si pa tako hitro prebral pričujoči prispevek, da iskreno dvomim, da si bil dovolj pozoren. Predlagam, da se kar ponovno lotiš branja. ;)
Jest bom sam citirala kolega Mileta (ki je proti tranziciji): "Nije lahko biti fin!"
ad Tamara
Draga Kolegica - priznam. Sem bil cursory. Obljubim, se bom potrudil prebrati celo ... dasiravno moje boge stare oči niso najbolj vajene dolgournega dela za katodno cevjo in bo to bolj kot ne kar težko.
Dotlej pa naj bo v tolažbo dejstvo, da si ravno napihujem posteljo.
Puf... končno si omogočila komentarje...
A jeste, nije vama lako bilo, bogami... Tresem se od pričakovanja inkriminirajočih slik :)))
Črna Betka:
Ali spet kličeš in si želiš ta črnega očeska, ki ti ga že dolgo obljubljam. :P
Luka:
Vseeno je bolje imeti posteljo za napihnit kot polomljeno posteljo, na kateri že nekaj tednov lahko spi le ena mirna oseba, saj se bo v kakršnikoli drugačni kombinaciji sesula. To je zdaj v tvojo tolažbo.
Pengovsky:
Ker ne želim izgubiti še tistih redkih samskih bralcev, ki jih imam, dodatnih fotk najverjetneje ne bo. Za tvojo varnost gre, fant! Ne se zajebavat! ;)
In v kakšni nevarnosti bi bil, če bi jih pokazala? Sori, možgan ne dela, oziroma je čisto drugje, zato ponižno prosim za razlago...
Pengovsky, saj si napisal: TRESAVICA. Pri vseh hudičih, a sploh veš, kaj to lahko pomeni? Od strahu prek vseh odvisnosti do Pakinsonove. In gotovo še kaj! Daj malo pazi nase, jebela.
Aaaa, to bo to... Vidiš, jaz se pa čudddim zaakkaj sem i roka tressse.... Nije mi lako
srdjan, tebe bi pa z veseljem vzeli s sabo!
Očitno so kopalnice skromne površine stalnice smučarskih apartmajev.
Pred nekaj leti smo kopolnico po daljšem iskanju (in tu ne karikiram!) našli v - omari.
Prostornina je bila primerljiva s kuhinjsko kredenco, gibanje v njej pa močno omejeno na samo najmanjše, najbolj gibčne in najbolj suhe.
JaKa:
No, ja, kaj pa vem. Čeprav bi v tem primeru ohranila vsaj nazasvinjan blog in se izognila najbolj vztrajnemu nadlegovalcu.
Pina:
Drobni užitki za velike bizarke! KRASN je to!
no ja. odstranjevanje fekalij v omari sem imel priloznost izkusiti tudi v Bruslju (briselu po domace) - zibelki eurobirokratov in "sfensiranosti". se mi ne zdi vec nic posebnega - verjetno tako kot Mao-tu (crn mackon), ki je ugotovil, da je pot do stranisca predolga in raje, ce je ze na oknu, svoje opravi kar v umivalnik, na katerega robu sedi.
velikosti kopalnice - hm - problem je oblika. je kdo ze videl tus kabino, v katero se moras najprej usesti, nato pa s primernim krcenjem okoncin telo spraviti v karkoli tusiranju pomembnega? se najbolje bi se verjetno obnesel osmotski tlak, a zal le za ljudi, ki so, hm, bolj "gravity impaired".
o nesrecniku, ki je zelel s svojimi nadbedri sesuti francoske skale: ujckamo ga. zalagamo s cigareti in kavo. dopuscamo soncna ocala na sestankih. ni nam lahko, kne? ;)
No, dvema zgornjima komentatorjema moram povedati, da nimam nikakršnih pripomb na velikost kopalnice. Namreč; IMELA SEM BANJO!!! Resda me je ležečo v topli vodi zanimalo, čemu služi neka stilsko izrezljana letvica pod stropom, a vseeno dlje od tega ni prišlo. Problematičen je bil izključno WC prostor, ki pa sem ga sama itak uporabljala poredko.
Kar se pa nesrečnika z velikim H (H kot hematom je zamenjal poprejšnji K) tiče: Res ne vem, kaj je s temi očali. Tudi mi smo bili razumevajoči in se v nov styling nismo vtikali. Četudi nismo mogli zreti v njegove očke. Ni nam bilo lahko. Očitno pa mu je nov stil prirasel k srcu. Ja, ni vam lahko. :)
Objavite komentar