Peklensko dobra predstava

Predhodno opozarjam, da mi ples predstavlja pobeg in eno redkih možnosti sprostitve, ko ne mislim na nič. Ne glede na glasbo ali situacijo. Namesto medtitacije, tako rekoč. In sodobni ples mi pomeni najboljšo možnost tega, saj me odpelje najdlje, pri tem pa ni pomembno, ali ga gledam ali sodelujem. Morebitna patetika sodi zraven.

Po letih spremljanja vseh predstav, ki sem jih lahko našla na slovenskih plesnih podih, sem se malo naveličala. Poleg marsikaterih tujih sem našla tudi naše Fourkloriste, Betontanc, FičoBaletnike in številne plesalce, ki so me navduševali, vendar sem se sčasoma naveličala ponavljanj. Zato se le še redko odpravim v PTL ali Staro elektrarno. V petek pa sem šla v PEKEL.

Namesto v Linharotvo dvorano sem uletela na latino žur z Ricky Martinom. Komaj sem se vsedla, so zagorele postelje. Bleščice in afro frizura so me spomnili na dejstvo, da je v življenju in discu pomembna le ljubezen. Zadnji stavek prologa pa je bil kabaret odplesan na The Beautiful People Marilyna Mansona.

Če je taka uvertura v predstavo, kaj me potem še čaka, sem se vprašala za trenutek, nato pa se z užitkom pustila odpeljati še dlje. Še višje!

Telesa in luči so razkrivali nove pokrajine, slikali nove prizore in pripovedovali nove "zgodbe". Ni jim bilo konca. Ples je napolnil prostor in čas. Plesni pod je gorel. Sedem (osem) plesalcev in plesalk sem morala očudovati. Vsak je imel svoj instrument izurjen, vsak je bil drugačen in edinstven, a vsi so delovali ubrano. V kombinaciji s skoraj grotesknimi kostumi, ki si jih vmes plesalci zamenjajo, so telesa dobila še dodaten karakter in vse skupaj je najbolj spominjalo na potovanje, kjer je vse novo in vse zanimivo.


Eklektična in neobremenjena plesna predstava z nejasnim začetkom in koncem, ki dajeta upanje, da še ni konec. Uro in pol sem buljila. In strašansko uživala.

Če je Pekel tak kot predstava Emia Greca, mi je všeč!

Po predstavi so me neki (ne)znanci z novimi prikolicami spraševali, kako mi je bila všeč predstava. Nisem jim mogla povedati ničesar. Nisem hotela povedati ničesar! Zdelo se mi je, da bomo vse skupaj uničili, če zaidemo v klišejske, brezvezne, "small-talk" pogovore ob pijači. Tega res nisem mogla dovoliti. Pobrala sem se domov in si odprla ledeno vino.