Sredi blišča in glamurja

Včeraj. Telefonski pogovor.

Frenda: A greš v kino? Imam zastonj karte za eno premiero.
Centra: Kaj pa?
Frenda: Ne vem, ampak samo tebe si upam povabit gledat tak film. Ostalim mi je nerodno rečt.
Centra: O, potem pa moram it!

Zaradi postopanja na parkirišču sva zadnji hip prileteli v Kino Vič in šele med iskanjem sedeža sem končno izvedela naslov filma. SANJSKA DEKLETA. Pričakovala sem butasto najstniško komedijo, dobila pa cel show. Z(n)ašla sem (se) v vzporednem vesolju.

Najprej so me s stroboskopi fotoaparatov popolnoma zaslepili, nato pa je Adel na enega bolj bizarnih načinov, ki ga nisem štekala, napovedal film. Dobro, da berem Ziggyja in celo vem, kdo je Adel. Raja in sponzorji v zadnjih vrstah smo v tem čudu od napovedi izvedeli, da so na premieri prisotne slovenske zvezdnice, kot so Žana, Alya, Iris Mulej, Nina Orel, druge pa sem pozabila.

Film je Sanjska dekleta je kičast črnski film z odličnim Eddiem Murphyjem. Tisti kič je pozitiven, da ne bo pomote. Govori o sanjah, o prijateljstvu, o prevari, o blišču, o diskriminaciji, o zaupanju in kar je še teh telenovelastih zadev. Prvo polovico se gledalcu zdi, da gre za običajno naiven film s hudo dobro muziko, nato pa ga film preseneti. Junakinja sredi dialoga nenadoma izlije svoja čustva v pesem. Krasn! No, krasn bi bilo, če pesem ne bi trajala toliko, kot traja povpreča skladba Pink Floydov, in če ne bi vključevala toliko dretja tipa Whitney Huston. Ampak dekleta na trenutke res trpijo in to tudi jasno nakažejo / zapojejo. Ko smo se navadili na tuljenje, smo si gledalci v zadnji vrsti priredili svoji zabavo med dolgimi pevskimi točkami in se predvsem režali. Film postane pravi mjuzikl in te imam rada, v kolikor jih ne snema Lars von Trier.

Kot vsak pošten mjuzikl, se tudi zgodba Sanjskih deklet zaključi s srečnim koncem in z naukom. Kljub temu me film ni prepričal (pri tem ne bom upoštevala štirih rund solzic, ki se jih resnično sramujem), saj je vendar jasno, da je ultimativni, najboljši, največji, najlepši in nepremagljivi mjuzikl le eden - Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music)! Kar se mene tiče, je to vrhunec mjuziklov in vsi ostali imajo nehvaležno mesto v njegovi senci.

Presenečenje me je čakalo po predstavi. Med prerivanjem za glažek zastonjske pijače sem opazila overdressed zvezdnice (v oprijetih cunjicah, špičakih in z dodelanimi frizurami), obkrožene z oboževalkami in fotografi. Žal sem prepoznala le Alyo, ki izgleda neprimerno starejša, kot je v resnici, in Žano. Pri skupinici slednje me je navdušila njena spremljevalka, ki je imela cel večer v ušesu bluetooth slušalko, kar je dajalo vtis silne pomembnosti. Iskana in oboževanan je celo ob 23h zvečer! Ker so Žano obkrožala dekleta v identičnih majicah, sem srčno upala, da bo sledil tudi kak nastop in morebitna Druga violina, ki bi res lepo sovpadala z vsebino ogledanega filma.
Nič se ni zgodilo.

Film bi priporočila zgolj Ziggyju in Bičskvit ekipi, saj bi le oni znali ceniti pevske skrajnosti in kakovosten show, ki ga je v filmu res veliko.