Tri različne predstavice. Odlični plesalci. Ampak ...
Nočem gledati popolnega giba. Nočem popolne forme. Nočem lepega plesa.
Hotela sem svežino. Hotela sem drznost. Hotela sem drugačnost. Hotela sem, da se premaknejo meje že videnega.
Voščena krila so me uspavala.Govori zase mi je vzbudila pozornost z vizualnimi učinki in zagonetko večera: Kako bodo po približno 15 minutah dežnega naliva popucali in posušili vso tisto vodo na odru? Med odmorom sem dobila odgovor. Vodo so posesali, pod pa zamenjali.
Zadnja predstavica Katran in perje mi je končno odprla vrata. Vrata v nadrealni svet fantazije. Plesalci, ki so v prvih dveh predstavah vztrajali v večno vzvišeni in lahkotni klasični baletni drži, so se naposled spustili na tla. Težak klavir je bil dvignjen nad vse. Telesa so se spreminjala in z vsakim gibom postala drugačna in le še podobna človeškim. Ritem je ob brani besedi in rjovenju postal nepredvidljiv, divji in brutelen. Nežna in na videz krhka telesa so ustvarjala močne prizore. Predstava je bila polna nasprotij v beli in črni barvi. Zblojena in igriva misel je v gibanju postala ples.
Glede na to, da sta bili štirim vprašanim ljubši prvi dve predstavi, dopuščam možnost, da sem že krepko čudna. Na srečo me to ne moti.
Objave
11 komentarjev:
Še vedno mislim, da bi bilo krasnolepočudovito, če bi klavir dolgonog zgrmel po tleh nekje na polovici zadnje predstavice. In potem izzveneval do konca...
Konec mi je bil sicer precej všeč. Tisto simultano prevajanje Becketta v jezik kretenj pa hoja po bubble wrapu, tisto je bilo poetično.
Dinči, grozn!
Če bi to vedela pri prvi uspavanki, mi sploh ne bi bilo žal, da ti nisem ponudila robčka, ko ti je šlo na jok ob lepoti forme.
Me ni bilo tam, ampak se kar na slepo strinjam z zgrmevanjem klavirja po tleh. To bi bilo enostavno lepo.
Jaz bi zadevo nato koreografiral (ali pa režisiral) na način, da bi cca. 4 plesalke pobirale koščke klavirja in jih mično polagale npr. na drug kup.
Centri, priznam, lepota forme me gane. Dostikrat potočim skrito solzo ob kaki posebno lepi embalaži, preden jo odvržem v za to namenjen zabojnik. In asketska, jesensko-zimska uspavanka obrnjenemu drevesu me je ganila bolj kot pa recimo kaka primadona. :)
V zagovor naj dodam, da je bila glasba (med drugim) vzeta iz strahotno lepe Passagalie za solo violino Heinricha von Biberja, ki zaključuje njegovo zbirko Rožnovenskih sonat. In taka glasba zlomi tudi najmočnejšega človeka, kaj šele dinozavra.
Dinozaver:
Ooo, slutim izobraževalne urice. In poslušanje tretjega programa Radia Slovenija. Naj le omenim, da me bo potrebno ustrezno motivirati, da ne bom zaspala.
(So mi pa všeč svetopisemski motivi v naslovu, ker je velikonočno praznovanje še vedno blizu.)
Kinky Tone:
No, potem je pa še dobro, da te ni bilo, saj se nič od omenjenega ni zgodilo.
Tretji program ni zate, Centri, ker nima oglasov. :)
so kr fini teli nizozemčki, ne? Vsekakor center sodobnega plesa... lepo da sta uživala¨!!!!
Dragi Ambala.
To ni bil sodobni ples, ampak kvečjemu sodobni balet. Vsekakor pa BALET.
Ampak, ja, vseeno sva uživala.
mhm. zrak je bil pa taksen, da bi ga lahko, vkolikor imas kaksne samomorilske teznje, na kruh namazal. da ne omenjamo ljudi, ki ne poznajo koncepta disavljenja. ne, dragi moji, ni se vam treba POLITI s parfumom...
sicer pa: naravnost fantasticno ;)
no_brad_pitt:
Tebe pa sploh ne morem jemati resno. Pretiravaš. Niti ni bila gneča in bi se v dveh odmorih lahko presedel, če je bilo tako nevzdržno. Poleg tega je Galusova dvorana velika in zato čisto lepo zračna.
Hkrati moram pokazati povezavo na današnjo kritiko NDT1 v Dnevniku. http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/240226/
Nikoli se ne bi mislila, da se bom tako strinjala s Katjo Praznik.
tam bil dan prej, ce se ne motim (torek). bila gneca, zraka ne, fekalije, imenovane parfumi, pa so solzile oko.
mmg. kako lahko karkoli v cankarju definiras kot zracno? sobotna milonga je bila v kleti (a.k.a.: predmestju pekla), kot glavni sprejemnik v izbrano druzbo pa je nastopal gospod Rotovnik, v naderoticni roza srajci.
Objavite komentar