Če ste se čudili zgodnjemu okraševanju Ljubljane, naj vas za začetek pomirim, da je bila Lizbona krepko novoletna že en teden do dva prej.
- Lizbona kljub evropskosti ohranja svojo identiteto in ponos.
- Moški na ulici so še vedno zelo neposredni.
- Iz Rue Augusta je izginil McDonalds, ki je bil tam pred dobrimi sedmimi leti.
- V katedrali ni bilo slišati nobenih madrigalov, ki so mi od prvega obiska ostali najbolj v spominu.
Če me poznate, veste, da sem vajena low-budget potovanj z ruzakom, ki vključujejo Lonely Planet, veliko hoje, nepredvidene dogodke, bizarke in najnižje cene za preživetje, zaradi katerih se lahko zgodi tudi sobivanje z lačno podganico. No, Lizbono in številne portugalske vasice sem v budget varianti že spoznavala, tokrat pa sem zpoznala malce drugačno, da ne rečem luksuzno Lizbono. Vem, da se sliši vabljivo, ampak v resnici je kar zagonetno vse skupaj.
Moje težave z luksuzom
- V luksuzni hotel sem z letališča uletela povsem trashy oblečena in nikakor nisem sodila v bleščečo in svetlečo okolico. Par dni kasneje sem šla v podobno udobni opravi in supergah na pohod po mestu, a jasno, pred tem sem šla na zajtrk v najlonkah in krilu, da sem se počutila kolikor toliko prilagojeno. Takrat sem že osvojila nenapisan dress code.
Sicer pa so - poleg sodobnih mehanizmov s stikali in karticami v sobah - v kontekstu luksuza največje težave s hrano, ki je nikakor nisem osvojila.
- Za predjed so nam na slavnostni večerji servirali rake, poleg pa vilico in nož. Ne, običajnega kompota z limono ni bilo. Ker v svojem čudenju nisem mogla biti tiho, sem mednarodno omizje vljudno vprašala, če vedno jedo shrimpe z vilico in nožem. Vsi so rekli, da jih doma jedo z roko. No, kljub temu smo vsi lupili repke z nožem in vilico! Stresno, vam rečem. Še sedaj mi ni jasno, kako sem tistih pet zadkov uspela obdržati na krožniku.
- Za desert na taisti slavnostni večerji so nam postregli brule (in še mnogo je bilo napisanega ob tem), ki ni bil nič drugega kot navaden vanilijev puding v karamelni juhici in v kozarcu za konjak.
- Po enem od dobrih kosil v hotelu je chef predme položil krožnik poln čokolade. Live made chocolate something ... Bil je namreč tematski belgijski teden in v igri so bile tudi belgijske specialitete. Res so izgledale privlačno, čeprav ne maram čokolade. Zagrabila sem največjo - upajoča, da je notri kak piškot - in ugriznila v svežo, temno in naravnost grozno čokolado. Nekako sem pogoltnila zadevo, saj v nobel restavraciji ni bilo papirnatih prtičkov, da bi si pomagala z njimi. Preostale umetnine sem pustila na krožniku in si šla po hitrem postopku umit zobe.
- Ob neki drugi priložnosti sem videla na posodi s hrano napis "Beef carbonara". Priznam, predstavljala sem si kremasto omako, govedino in upala na rezance. Napaka. V posodi je bil navaden golaž.
Objave
14 komentarjev:
Ha, ha... To me spominja na mojo prvo izkušno s Švico. V Zurich sem pripotoval v monkey suitu (=poslovni obleki), da bi tam opravili intervju z mano.
Po intervjuju, kosilu in ogledu mesta so me zvečer namestili v rave hotel (v honeymoon suite), ker so pač menili, da mi bo kot mlademu to všeč.
Pa nekako ni bilo ravno "moja stvar" - povsod leopardove kože, visoke postelje, okoli njih na stenah ogledala, na stranišču ploščice z motivi iz street parade, vijoličasti hodnik poln pornografije, zelene tabletke v vodi, etc.
Priznam, da sta me impresionirala dva televizorja eden na drugem v sobi (na katerih sem potem pol noči gledal isto oddajo).
Najbolj zanimiv od vsega je bil zajtrk. Približno takšen kot tvoj, le s kopico pierced in povsem pobarvanih divjakov, kot Anglež med Zulujci.
Po moje se karakter človeka meri tudi po tem, kako se znajde v povsem drugačni okolici od svoje vsakdanje. :)
Tomaž, ne glede na to, kako podobno si se počutil, pa moram priznati, da gre prej za obratno situacijo.
Pri meni je bila zares seksi le steklena kopalnica z veliko banjo, od koder sem imela razgled na sobo, tako da bi teoretično lahko celo gledala TV iz kopalne kadi. Ti si imel pa vse. Pa še pokvekice na zajtrku. Idealno. :)
A si kaj fotkal? Madonca, to nam objavi. Ploščice in vijolični hodnik se mi zdijo krasni. Tebe pa navdušita dva TV-ja. Saj ne morem verjeti!
No, o karakterju pa ne bi preveč sodila iz nenavadnih situacij. Te povedo pač nekaj o iznajdljivosti človeka, njegovi sposobnosti prilagajanja in širini pogleda.
You got it all wrong. Kopalnica ni steklena zato, da bi se gledalo iz nje ven. Je pa to po moje zelo kreativna in sodobna rešitev in bi jo veljalo uporabiti v lastnem stanovanju. Za zasebnost -ko jo želiš- namestiš zavese.
Hoteli so neusahljiv vir inspiracije pri opremljanju stanovanja. V Švici sem imel najeto sobo v majhnem hotelu, ki je bil zgrajen nad ribnikom in je imel steklena tla. Zadnjič pa sem imel v Bukarešti fontano na balkonu.
Ko vse te stvari le ne bi bile tako preklemano drage in naši predpisi ne tako nazadnjaško togi, da si niti ribnika ne smeš narediti brez deset tisoč evrov za uradnike.
Kar se tiče dveh TVjev me je navdušil know how hotelirjev o temeljih srečne zveze, ne sama tehnika.
ni ga čez hrenovo peno v čebulni marmeladi, sevirano v kozarcu za martini.
stvar zgleda kot vanilijeva pena, oblita s čokolado. je bilo pa jako zanimivo opazovati izbuljene oči sotrpinov, ko so jim natakarji postregli s tem bizarnim zvarkom.
Tomaž:
Verjemi, da sem pravilno dojela vse seksi vidike steklene kopalnice. Kopalnice so namreč moja občutljiva točka in če premorejo še banjo, jaz ne znam iti ven. In seveda je bila tam tudi roleta, ki bi omogočala zasebnost, če bi bilo to potrebno. In jasno, takoj bi imela tako kopalnico, če bi mi jo nekdo pucal. Namreč tiste vodne kapljice na šipi je treba neprestano brisati, da se ne zasušijo. Zdaj pa si predstavljaj pucanje tistega ribnika, če bi ga imel doma. Problem je, da so te hotelske rešitve včasih silno nepraktične, v takih luksuznih primetrih pa tudi nevarčne. Odločno preveč je luči, premalo vtikačev in še veliko je težav s temi modeli. Saj je lepo, a nepraktično. No, pa tudi uradniki morajo od nečesa živeti, kenede. Zakaj pa ne od tvojega ribnika? Če imaš denar za tako reč, kot je ribnik, ga imaš pa tudi za uradnike. :)
Moram pa priznati, da nisem pomislila na za temelje zakonske sreče, ko si omenil dva TV-ja. Morda na dva različna izobraževalna programa za odrasle ... Jebiga, še vedno sem naivana.
Megafotr:
Žal niso obveščen, ampak Bičskvit dečki planirajo neko kulinarično bizarko, kjer se bodo izživljali nad popolnoma užitno prehrano in delali iz nje nekaj, za kar res ne vem, kdo bo jedel. Česnov mus in take reči.
Ribnik je brez uradnikov pol cenejši in marsikdo si ga ne more privoščiti ravno zaradi uradnikov. Tako da tvoja ideja, da če si nekdo lahko privošči ribnik si lahko tudi uradnike ne drži. Pozabila si, da gre nekdo ribnik lahko gradit tudi zato, ker ima rad ribe in naravo - oz. da je ribnik lahko želja malega človeka. :)
p.s. Zakaj si pa vsa rdeča?
Tomaž, ne me narobe razumeti, ampak očitno so sanje še prevelike za malega človeka. Tudi jaz bi imela sredi dnevne jacuzzi, pa še dnevne nimam v najemniškem. Ampak saj smo še mladi in rastemo - eni prej, drugi kasneje. Stavr prioritet. Nekoč pa sanje morda ne bodo več prevelike. Avtogeni trening in mantra: "svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem, svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem ...", pa bo.
PS: Ker barvasta nisem hotela biti, ČB je pa tudi siceršnja klasična varianta. Rdečo/oranžno imam rada, karakterno ustreza, na zeleno paše, meni pa bojda tudi.
No, nehak je pisati. Vsekakor pa si štejem v veliko čast, da si je Libertarec ob vseh velikih političnih idejah vzel še nekaj časa in pokramljal o vsakdanjih banalnostih in željah preprostih ljudi.
Misliš, da jaz nisem preprost človek s preprostimi željami, ki ima za hobby slučajno spreminjanje sveta?
Priznam, da to ni bila prva asociacija, če sem pomislila na Tomaža Štiha. (Zaznajmo, prosim, preteklik.) Predvsem hobi in preprostost bi težko povezala s tem imenom. No, sicer so pa tudi mene že označili za ledeno, nesramno in bitchy, tako da se precej dobro zavedam razlik med skopim spletnim vtisom in realnim življenjem. Zakaj pa misliš, da vaju z JaKo že dve leti teram na pir?! Prav zato. Je pa res, da bi bili te blogi še kanček bolj dolgočasni, če si ne bi vidva vsake toliko malo za zabavo zatežila.
Ciao! Ce si bila ravno v Lizboni in poznaš tudi low budget varianto, bi te res lepo in z veliko mero že vnparej izakazane hvaležnosti prosila za nasvet, kam z bozjo voljo naj peljem na 6 ljudi na novoletno večerjo, ki absolutno ne sme biti preveče "fancy", ampak mora biti bolj tipična, domača, prijetna in za žur "gostilna". V Lizbono pripotujemo šele 31. 12. in delamo potem 5 dni na reli Dakarju. Ker od Portugalcev ne dobim nobenega pametnega odgovora, se nate obračam z željo po bolj konkretnih podatkih. Ker bodo imeli praznovanje Silvestrovega tudi na ulicah, bi bilo dobro biti nekej blizu centra. Poznaš kaj? LP Katja
O, groza...oprosti za malo morje tipkarskih napak. Pisem iz postelje pretezno bolna :) Oprosti.
Živjo Katja. Šele zdaj sem prišla s smučanja in nisem mogla prej odgovoriti. Moja low budget varianta Lizbone sega kakšnih 6 let nazaj in vključuje znanko, kjer sem bivala. Žal ti ne morem pomagati. Letos nisem bila v nobeni gostilni v svoji režiji, zato ti ne morem svetovati. Upam, da ste že našli kaj primernega in da se boste imeli lepo.
Objavite komentar