Dva dni sem v spremljavi bolečin poležavala doma. V svojem naročju sem izmenjavala knjigo in laptop, stiskala zobe in se kremžila, dokler ni napočil petek. In ker je bil prav petek, se je prilegel tudi dober zadetek. Mnogo sem spraševala: "Kaj se bo zgodilo? Koliko časa bo trajalo? Kako se bom počutila kasneje? Bo bolelo?" Pomirjujoče so mi odgovarjali.
Okončine so mi pripeli z jermeni in v levo roko vbrizgali prozorno tekočino. "Samo da veste: full se bojim," sem jim še rekla.
"Verjamem. Tudi jaz bi se bala, če bi bila prvič na vašem mestu," je rekla tetkica, ki mi je vbrizgala tekočino, in ki sem si jo izbrala, da na njej umirim svoj zbegan pogled. To je bilo zadnje, kar pomnim.
Bilo je čudovito. Letela sem po hodniku. Vse je bilo zamegljeno in jaz sem bila popolnoma sproščena. Striček, ki sem ga videla skozi svoj zadet pogled je ravno kolegici razlagal štorijo:
"... se je zbudil in me vprašal: 'Ste vi Sveti Peter'?"
Popadel me je brutalen smeh. Telesa nisem niti čutila, režala pa sem se z lahkoto. Ne vem, kaj sem govorila, in ne vem, kaj so govorili meni, vem pa, da sem v navdušenju nekajkrat zacvilila: "Wiiiiiii, noro! Kok sem dobr zadeta!"
Operacija je minila. Hvala anestezistom in/ali anesteziologom za to res odlično petkovo zadetost. 24 ur ne smem voziti avtomobila in 3 dni moram še počivati. To bom počela z laptopom v naročju, kakopak.
Ponovno pa sem se prepričala, da imajo v bolnicah res dobre droge.
PS: In da sploh ne omenjam seksi mrežastega spodnjega perila, ki so mi ga namenili. Krasn! ;)
5. januar 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Objave
19 komentarjev:
Strašno. Sliši se kot kakšni kamni in v Sloveniji bojda ljudi pustijo v takšnem stanju kar domov, da se mučijo.
Tomaž, srce, saj ne morem verjeti, da jaz to pišem, ampak: ne dramatiziraj. Sprejeli so me takoj, četudi je bil petek zvečer in je ves čas obstajala realna možnost, da bi morala domov in se ponovno vrniti v soboto zjutraj. Na urgenci so vsi pridni kot mravljice, sestre so čudovite, ustrežljive, polne koristnih informacij, znanja, izkušenj in pomirjujočih besed. Pri čemer mi njihovi dnevno-nočni delovniki res niso jasni. Strašno in mučno je bilo dva dni prej, od vstopa v urgentni blok pa je bilo super. Za mano je dobra izkušnja. In to mislim resno. Aja, niso bili kamni in nič ni bilo mučnega.
Ah, liposukcije pa res še ne potrebuješ, no.
Momile. Jaz ne vem nič o momilah, ampak zveni zanimivo. Mene samo skrbi, kaj se zgodi, ko naenkrat nič ne šprica od momil! Kaj pa tisto, za kar sem slišal, da se reče "sestop"? A to boš tudi mela? Želim čim krajšega. Oh. Če nič ne vem o momilih, kako pa lahko kaj vem o teh drugih rečeh? Bom razmislil. Čimprejšnje vse, kar mora biti, da vse prav in v redu. Da bo boljše pa še en poljub.
Ja, ja, jaz sem tudi enkrat dobila nekaj odličnega na operacijski mizi. Tetica anastezistka je rekla "joj, tebe je pa res strah" in mi v infuzijo vbrizgala eno fino super stvar, po kateri sem bila še cel naslednji dan blazno srečna, da sem v bolnici, da se ne morem premikat in da lahko 'jem' samo čaj. Res je bilo krasn.
A misliš, da ti dajo to tud če nisi bolan, pa jih res lepo prosiš?
Ne dramatiziram. Zadnjič mi je prijateljica potožila, da so jo s kamni poslali domov. Nobene infuzije, morfija in sobe v bolnici. In da je to v Sloveniji standard procedure.
Je pa res, da obstajajo izjeme. V družini sem jo imel medicinsko sestro in spominjam se zgodb o starih partizank, ki so kršile pravila in so pred nočjo dale vsem pacientom v infuzijo morfij, da so "dali mir".
Ah, stari dobri časi.
Tadej:
Do sestopa je prišlo že po pol ure. Pristanek je bil nežen in še ves preostal čas sem bila dobre volje. Tudi tebi vse najboljše in lupčke.
Podgana:
Evo, točno to je zanimalo tudi mene. Ponoči nisem kaj dosti spala in gruntala, da bi bilo fajn dobiti še eno inekcijo in potem kam it ali pa imeti kar v bolnici kak party. Saj imajo vse, kar potrebujemo. Pa še tako lepo nadzorovano in varno okolje je. Zvečer je sestra spraševala po sobah še, če kdo potrebuje kaj za spanje. Še zdaj mi je žal, da nisem izkoristila tudi te priložnosti.
Sicer pa vidim, da me ti zares razumeš.
Tomaz:
No, pa bom še jaz mal cinična. Žal imam z bolnicami - še posebej pa z urgenco - same dobre izkušnje in zato ne morem šimfati in jamrati čez slovenske zdravnike. (Razen morda čez tisto osebje, ki je zapoleno v zdravstvenih domovih.)
Draga g. Centrifuzija, vljudno vabljeni na snemanje prve oddaje Pri Blacku doma, ki se ima zgoditi naslednji teden. Podrobnejša navodila sledijo v kratkem. Dober večer in čimprejšnje okrevanje.
Spoštvovana Centrifuzija, gori vam stanovanje wiiiiiiiiiiiii......
Cenjeni Black,
ne morem reči, da so mi vaši nameni povsem jasni in sanja se mi ne, kam vodijo, a prav to je včasih čar vsega, keneda. Suspenz in te reči. Ta me vedno privlači. Malce me le bega dejstvo, da za nikogar od vabljenih ne vem, kdo je, saj se bolj ali manj distanciram od teh blogerskih vrtičkanj. Po drugi strani pa z navdušenjem spremljam življenje sodobnega plesnega teatra. (Tako zelo, da sem pred leti dolgo časa kot geslo do svojega mailboxa uporabljala skupinkso ime odličnih predstavnikov slovenskega fizičnega gledališča - tam nekje kmalu po Know you enemy! do Skrivnega seznama.) Verjetno me prav zato zanimajo nadaljna navodila. Vas lahko le povprašam, kam in kako nameravate oddajo oddajati?
Dragi White,
če imam rada toploto, rdeče filtre, rdeče in oranžne tančice, pregrinjala, se in posledično tudi rdečkasto svetlobo, to še ne pomeni, da sem zakurila stanovanje. Lahko pa poskusno zažgemo kakšno drugo stanovanje. Wiiiiiii ... :)
Saj nisi cinična. Veš kaj je cinično? Cinično je, ko razmišljaš da ženska, ki je bila pretepana vsak dan v tednu ceni moškega, ki jo pretepa le enkrat na teden; saj si življenja brez pretepanja ne zna predstavljati.
Tako nekako sem se počutil pri mojih zadnjih dveh zdravstvenih problemih jaz. Ko sem prišel po napotnico za pulmologa so mi rekli, če bi lahko počakal nekaj mesecev, ker so jih to leto preveč izdali. Ko sem si poškodoval koleno pa so me poslali na slikanje v nek "dom sindikatov" (pri Pivovarni v Ljubljani) in bi moral bojda tam čakati nekaj tednov, da sploh pridem na vrsto.
Če se rodiš v to se ti to zdi normalno in od nekdaj, kdor je navajen in ve da se da dobiti za svoj denar bistveno boljše pa kot nek nergač. :)
Oh, Tomaž. Pač ne gledam na stvari tako negativno in ko so imele stomatologinje (moja osebna in tista na nujni pomoči) neke interne konflikte, jaz pa sem bila vmes, sem malo popizdila. Če ne bi pomagalo, bi pisala predstojnici ZD. In tako naprej. Pač delala bi štalo, ki pa je nihče noče. Zato niti ne vem, kaj naj ti še rečem. Verjetno je moje sožalje v tvojem svetu še najbolj na mestu, saj bo za koleno verjetno bolje, da si vanj poženeš en strel, pljuča pa kar odpišeš. Al kaj!?
Na urgencah sem pa pač zadovoljna, ja. In prav se mi zdi, da pohvalim, če je kaj za pohvaliti.
...in kaj koga briga, da si bila na urgenci? se tako samopomiluješ, da to javno objavljaš, grozn!
Anonimni:
Ne seri. Če vidiš kjerkoli kakšno samopomilovanje, raje zapri ta blog in odjebi.
Ti Centrifuga,use sam prebrao,pa še neč ne vem,kva ni u redu blo.A tiste hlačke bi tut jazt take imeo.Neč ti ne porajti,sam,da se lula žihar,..
Tudi jaz sem vse prebral in ne vem zakaj si se znašla na urgenci v petek zvečer in me tudi ne zanima. Nočem te užalit, če se motim, vendar mislim, da te tam v petek ni bilo... kakor koli že, zadevat se ga je lepo! (baje se ga najbol zadevajo delfini, konji so na drugem mestu..., kje smo ljudje?)Če ti pa to počne usposobljeno osebje z vrhunsko drogo pa toliko bolje. Lahko bi se ustanovili centri s kontroliranim zadevanjem...
Fahim, srce, navdušil si celo mojo mamo, ki tole bere. Pozdravi svojo.
J.O.:
Hehe, nikakor nisem užaljena. Tudi ideja se zdi simpatična in smo o njej že razpravljali s prijateljem zdravnikom. Sem pa tam bila (res pa, da zelo kratek čas, ker so me po hitrem postopku hospitalizirali) in ti lahko povem celo, kaj je bilo za večerjo, četudi je jaz nisem smela jesti. Moja cimra je dobila sirovo pito / gibanico.
Jao, en slepič s toliko prahu.
V interesu uravnoteženega poročanja moram dodati, da je bilo parkirnega prostora dovolj, cena pa sumljivo nizka. Skratka: tole parkirišče na Bohoričevi smrdi.
Objavite komentar