Brez kataStrOF

Moj letošnji SOF je bil naključen. Brez načrtovanj se je kar samo od sebe izšlo. En dan pred začetkom festivala sem dobila odvečno kotizacijo in odvečno ležišče. Kljub temu, da sem bila po vseh letih raznih študentskih kotizacij, novinarskih akreditacij, sponzorstev, nagrajenskih kotizacij prvič zares outsider, ki se celo šverca, sem se počutila čisto domače.

Za tak hiter aranžma sem se odločila zaradi:
- Mihe Mazzinija, ki sem ga žal zamudila. Viri, ki jim zaupam, pa pravijo, da je bil super.
- Irwinov, ker jih še nikdar nisem poslušala.
- Janezov Janš, ker so mi kot ustvarjalci zanimivi, a sem verjetno pričakovala malce preveč. Tudi Štefančič jr. v živo ni tako fajn kot na TV. Žal.
- Stojana Pelka, ki je bil filozofski, poetičen in predvsem navdihujoč. Takih ni veliko, zato to slednjo lastnost globoko cenim.
- Miša Alkalaja, ki je bil kratek in, kot smo ga vajeni, kritičen in radikalen. Meni čisto zanimiv.

Tole je košček Alkalajeve prezentacije. Čisto dobra poanta, če gledamo naključne oglasne bloke, kenede?

To je bilo tudi vse, kar me je zanimalo. Precej neoglaševalsko, zelo raznoliko in ravno zato fino. No, pa kakšen žur me je tudi zanimal, ko sem bila že ravno tam. Zaradi prijetnih družb so me zanimali nekje do zgodnjega jutra.

Ko sem izvedela, da obe prireditvi (bolje kot ena predolga čreva) ponovno vodita Napo in Katarina, sem se pa udeležila še teh. Lansko leto sta bila namreč prav ta dva razlog, da je polna dvorana ljudi preživela 3-urno prireditev. In tudi letos sta bila fajn.

Kljub outsiderstvu sem bila vesela za kup prijateljev in znancev, ki so pobirali nagrade - za Grega, Vaska, Tomaža, Stankota in jasno Napolija, ki je fasal toliko nagrad, da sem po dveh zaključnih dogodkih v ušesih slišala le še brnenje tistega rezalnika za papir, ki je imel glavno vlogo v oglasu za jebeni Poli. No, ok, morda so imele kaj s tem tudi alkoholne mešanice.

Metuljčici in Podganci hvala!