Dobra predstava na smrt

Vrsto let sem gledala večino gledaliških in plesnih predstav ljubljanske produkcije. Razvadila sem se do te mere, da mi v končni fazi nič več ni bilo dobro. Nič več me ni presenetilo. Presenečenje pa se mi zdi bistveno! V predstavi potrebujem tisto nepričakovano, ki odpelje - ali pa po možnosti kar vrže - v drug svet, ki ni povezan z resničnostjo. Tema v parterju, na odru pa luči, scena, igralci in vsi natančni premiki, ki se delajo, da so spontani. Všeč mi je ta fikcija. A mora me presenetiti, da me lahko navduši.

Ker imam teater in ples blazno rada, sem se v dobro tega odnosa raje odrekla spremljanju vsega, od daleč opazovala dogajanje in za ogled izbirala le še redke predstave. Užitek je, če po dolgem času spet najdem kaj, kar me navduši, prevzame in zaposli. Do te mere celo, da po predstavi še poklepetam z nastopajočimi pred službenim vhodom in se jim zahvalim. In nenazadnje, da me še doma nekaj sili v premlevanje in pisanje enega zapisa.

Več kot leto po premieri me je danes na smrt navdušila predstava Ljubezen na smrt priljubljenega režiserja Matjaža Pograjca. Na sporedu je bila ob 13. uri. Nenavadna in presenetljiva ura je rahlo zmedla tako nastopajoče kot tudi obiskovalce dogodka (ušel nam je kak pozdrav "Dober večer"). Pravim dogodka, ker je prav to bil - predstava, obred in obed obenem. A prav ta zgodnja ura je vsem pustila pečat. Dan smo začeli v teatru - kako čudovit začetek! Da je kombinacija obreda in kulture idealna za začetek dneva smo lahko videli že gledalci Kralja Ojdipusa, ki ga je prav tako v Mladincu pred leti postavil Tomi Janežič. Grška tragedija, ki sem jo poznala, me je spravila do solz in to ob 6h zjutraj. Nadaljevanje dneva je bilo krepko zaznamovano s katarzo tistega jutra.

Osnovni koncept je najbolje podan v gledališkem listu: "Politične in umetniške avatgarde danes nihče več ne jemlje resno. Nekoliko bolje se morda godi gledališču. Res dobro pa gre kuhinji, ki jo jemljejo resno skoraj vsi. ... Če torej gledališče hoče postati nekaj, kar ljudje upoštevajo, kar jemljejo resno, se mora podati v kuhinjo."

In tako smo postali udeleženci krasnega in omamnega gledališkega banketa. Čudovita črna celostna podoba in video, izpopolnjena scenografija (kuhinja in luči), okusna hrana (prvič sem jedla suši, ki mi je bil dober), odlična glasba ter igralci, ki so bili uro in pol tudi kuharji, natakarji in pevci. Moram omeniti dva nastopajoča: Branko Jordan me je absolutno očaral z nastopom in izvedbo dveh songov in Danilo Ivanuša, šef kuhinje ni le spretno čaral jedi, ampak tudi plesal, pel in bobnal.

In če sem začela z omenjanjem gledališke fikcije in sveta, ki ni povezan z realnostjo, poudarjam, da pa je še bolje od tega, če fikcija uspe pokazati resničnost. Če me pelje po lepi in slikoviti poti in me na koncu sooči s trenutkom resnice. Tako angažiranost pa še posebej cenim.

Ljubezen na smrt je zatorej nadvse prijeten in okusen dogodek, ki pa je obenem tudi smrtno resen. Hvala vsem sodelujočim in slava jim.

Na tem mestu navajam še najboljši citat iz dizajnersko izpopolnjenega gledališkega lista:

"Ne jemljite življenja preveč zares, to vas lahko pokonča.
To vas bo pokončalo, slej ko prej, tako ali drugače."