Umetnost, ki razveseljuje

Preselila sem. Skoraj. Bojda je to ena od tipičnih stresnih situacij. (Prva glede na velikost stresa je ločitev, ki se ji lahko izognemio tako, da se ne poročimo. Še vedno pa nam ostane nekaj selitev.)

Kaj lahko rečem po treh letih kopičenja stvari? Stresno je, naporno je, ampak kar nekako gre. Le kakšne malenkosti ne štimajo:

• Pleskar mi je odpovedal beljenje prejšnjega stanovanja, ki mora biti v soboto zjutraj kot novo.
• Najti moram pleskarja in za njim še čistilko.
• Pol tedna čakam telekomove mojstre, da mi priklopijo telefon in internet - zdaj sem brez in to mi onemogoča plačano delo.
• Noben sosed nima odprte Wi-Fi povezave, kar je bila velika prednost prejšnje lokacije.
• Moje ročice so suhe, razpokane in ranjene od čistil, gobic, razredčil ...
• Utrujena sem od škatel, smeti in prestavljanj.
• Menjati moram banko in ko vse podpišem, bom en teden brez kartice.
• Potrebujem izpiske in ne morem do njih, ker so vsi na spletu.

Nestresno je le prestavljanje slik z ene stene na drugo in iskanje optimalne pozicije. Spomnila sem se na meni najljubša umetniška dela.

Ko sem hodila iz sobe v sobo v londonskem Tate Modern in ob pogledu na sodobna likovna dela postajala vse bolj zamorjena in utrujena, mi je dan polepšal Jeff Koons. S tema dvema medvedkoma:

Slikala sem ju s telefonom, kar se absolutno ne sme. Ne vem, zakaj. A ni umetnik vesel, če se skozi svoja dela ljudi dotakne tudi izven muzeja? In za tako reč (ali še mnoge njegove) bi zlahka našla prostor v svojem stanovanju.

Tik pred odhodom iz Tate Modern sem šla še enkrat v sobo Jeffa Koonsa, da sem si popravila celotni vtis po raznih temačnih modelih (Pollock), kakšni čudaških avstrijski body artistih (Nitch) ali pa po množici res tesnobo vzbujajočih skulpturah.

No, naj me razveseli še sedaj, ko grem zvečer iz službe domov pospravljat.