Pričakovala sem, da bo mraz. Pričakovala sem, da bo umazano, mokro in sivo. Pričakovala sem eno živo depresijo. Ja, bilo je mraz, a Varšava je čudovita. Vse, kar naj bi bilo staro, je pravzaprav novo, urejeno in čisto. Celo november, ki je pregovorno deževen in žalosten, je bil v Varšavi poln jesenskih barv. Parki so bili čudoviti. O hrani raje sploh ne bom pisala, saj je ne bi mogla prehvaliti. V velikem delu se mi je zdela podobna gorenjski, nekako domača.
Slaba stran podaljšanega vikenda na Poljskem je bilo le dejstvo, da se piše leto 2009 in da bo prihodnje leto 200. obletnica rojstva
Frederica Chopina. Zato letos vse, kar ima kakršnokoli zvezo s Chopinom, prenavljajo.
Levo zgoraj: Frederic Chopin v parku Łazienki
Desno zgoraj: Ribnik v parku Ujazdów
Levo spodaj: Eva v parku Ujazdów
Desno spodaj: Eden od mnogih pavov v parku Łazienki
Levo zgoraj: Kisla ržena juha s klobaso, kruhom in hrenom, stročji fižol s česnom in maslom, pirogi z različnimi gobami, kuhano vino in kompot iz suhega sadja.
Desno zgoraj: Fasade starega mestnega trga
Levo spodaj: Melusina sredi starega mestnega trga
Desno spodaj: Satir (morda) v parku Łazienki
.
Objave
3 komentarji:
Svašta. Moja junijska Varšava je bila nevihtna, soparna, mračna, razvlečena, hrupna... Razen tistega majcenega koščka prikupno pisanega "starega" dela in pa fountaineadovskega "Palac kultury i nauky" se mi je zdelo, da Varšava izgleda kot ena velika Šiška, začenši z nakupovalnimi centri in večnim hrupom s ceste. Neprijetna, nezanimiva in vsiljiva.
Je pa res tudi, da sem bila tam neprostovoljno in si zelo želela biti nekje drugje. Mogoče človek najde, kar prinese s sabo.
Eva, kaj pa je s Šiško narobe, no? Sicer sem pa živela v predelu, ki se mu reče Praga in tisto je res Šiška (enaki brezzvezni bloki in parkci). A v parke pa nisi šla? Imajo cel kup parkov, ki so krasno negovani. Mene je navdušila spomeniška kultura - polno kipov imajo.
Mami, kupila sem ti broško in ti jo pozabila prinesti! Dobiš. In če ti ne bo všeč, jo bova predali naprej babi :)
Tamara, ne, varšavski parki me niso videli. Delno zato, ker je vedno ali deževalo, ali pa ravno nehalo deževati, delno pa zato, ker mi enostavno ni padlo na pamet, da bi bili lahko parki še najbolj zanimiv del mesta. Tukaj sem se očitno uštela.
Šiška pa, hja, nikakor se ne marava. Hrup, mraz, veter, sivina, hrup, grdi razpadajoči bloki, grda stara stanovanja v njih, depresivna Celovška, sivina, zabasane enke zjutraj in en ogromen kup slabih spominov in asociacij. Če je nikoli več ne vidim, bo še prezgodaj.
Objavite komentar