Na svoje spomine sem izredno navezana. Čuvam jih, urejam in rada se ozrem nazaj.
Poleg dnevnikov z vseh svojih potovanj, štirih debelih osebnih dnevnikov in fotografij imam še fascikel, na katerem piše "SPOMINI". Prijateljica me je včasih zaradi tega zbadala. Tudi njena pisma imam notri. In pisma prvega resnega fanta, ki mi je pisal pesmi. In vstopnice za prve koncerte. In gledališki list za gimnazijsko predstavo, s katero smo takrat gostovali po Sloveniji. In scenarij za igro, ko jo je Dragica Potočnjak napisala za svojo skupino na GILŠ-u. In najljubši monolog iz tistega časa. In diploma iz plesne šole. In članek o mojem očetu, ki je leta 1989 kot gorski reševalec nekega tetraplegika nesel na Triglav. In še kup papirčkov imam zloženih v fasciklu.
Vsi zapisi, fotografije in drobnarije me spomnijo predvsem na ljudi, ki sem jih srečala. Vsi so postali del mojega življenja in del mojih dragocenih spominov. Verjamem, da so prav ti papirnati in plastični spominčki vez s preteklostjo in se zaradi njih lažje spomnim ljudi in dogodkov izpred petnajstih, dvajsetih, petindvajsetih let. Če mi je bil nekdo blizu takrat, mi je še vedno blizu. Ko ga srečam, ga hočem objeti. In običajno to tudi storim. Saj se vendar še vsega živo spominjam! To so lepi trenutki, ki jih nočem zamenjati.
Seveda niso vsi spomini prijetni in lahkotni. Mnogi so boleči, a ko jih najdem, se ob njih vseeno pomirjeno nasmehnem. Spomnim se, da je bilo težko. Ampak, hej, preživela sem! In to zavedanje postane skozi prizmo današnjega časa lep spomin. Postane spodbudna misel, ki vliva moč. In če nič drugega, se lahko iz bolečih spominov vsaj kaj naučim.
Ničesar ne obžalujem, zato svojih spominov ne tajim. Nikoli jih ne želim pozabiti! Moji so in dragoceni so. Del mene so. In jaz del njih.
Poleg dnevnikov z vseh svojih potovanj, štirih debelih osebnih dnevnikov in fotografij imam še fascikel, na katerem piše "SPOMINI". Prijateljica me je včasih zaradi tega zbadala. Tudi njena pisma imam notri. In pisma prvega resnega fanta, ki mi je pisal pesmi. In vstopnice za prve koncerte. In gledališki list za gimnazijsko predstavo, s katero smo takrat gostovali po Sloveniji. In scenarij za igro, ko jo je Dragica Potočnjak napisala za svojo skupino na GILŠ-u. In najljubši monolog iz tistega časa. In diploma iz plesne šole. In članek o mojem očetu, ki je leta 1989 kot gorski reševalec nekega tetraplegika nesel na Triglav. In še kup papirčkov imam zloženih v fasciklu.
Vsi zapisi, fotografije in drobnarije me spomnijo predvsem na ljudi, ki sem jih srečala. Vsi so postali del mojega življenja in del mojih dragocenih spominov. Verjamem, da so prav ti papirnati in plastični spominčki vez s preteklostjo in se zaradi njih lažje spomnim ljudi in dogodkov izpred petnajstih, dvajsetih, petindvajsetih let. Če mi je bil nekdo blizu takrat, mi je še vedno blizu. Ko ga srečam, ga hočem objeti. In običajno to tudi storim. Saj se vendar še vsega živo spominjam! To so lepi trenutki, ki jih nočem zamenjati.
Seveda niso vsi spomini prijetni in lahkotni. Mnogi so boleči, a ko jih najdem, se ob njih vseeno pomirjeno nasmehnem. Spomnim se, da je bilo težko. Ampak, hej, preživela sem! In to zavedanje postane skozi prizmo današnjega časa lep spomin. Postane spodbudna misel, ki vliva moč. In če nič drugega, se lahko iz bolečih spominov vsaj kaj naučim.
Ničesar ne obžalujem, zato svojih spominov ne tajim. Nikoli jih ne želim pozabiti! Moji so in dragoceni so. Del mene so. In jaz del njih.
Objave
2 komentarja:
Neznosna teža spomina lahko kdaj pa kdaj tudi koga ubije.
Le v primeru, če ne gleda naprej. Ne zatajiti, ne skriti in ne ubiti, ampak skrbno hraniti. Vzameš najlepše spomine in jih neseš s seboj naprej.
Objavite komentar