Taksisti kot obogatitev doživetij v Ljubljani

Ne vem, kako se tega ni že prej nihče spomnil. Še največja težava, ki jo imajo obiskovalci Ljubljane, so taksisti, ki radi ogoljufajo naivne in nevedne potnike. Ampak doživetja s taksisti bi lahko tržili! To mi je prišlo na misel šele včeraj, ko sem doživela 2 verjetno najbolj zanimiva taksija, ki sta zvečer vozila po Ljubljani.

Naprej ...

A veste, ko običajno dispečerji taksi služb rečejo, da bo taksi prišel do vas v 7 minutah? No, običajno res pride takrat. Včeraj pa je bil taksi blizu in je dispečerka povedala, da bo v 5 - 6 minutah taksi pred blokom. Po 12 minutah ga še ni bilo, sem pa videla, da v daljavi na križišču en taksi obrača.

S pomočjo centrale smo locirali vozilo in ta se je nato takoj prikazal, ker prej bogvezakaj ni zapeljal v ulico, ampak je stal v daljavi na križišču. Krepko se je že mudilo, lokaciji Stara cerkev in Cankarjev dom ne bi smeli povzročati velikih težav. Ali pa tudi.

"Ammm ... Mal mi boste moral pomagat. Prvi dan vozim taksi."
Aha, super!
Z navodili in usmerjanjem smo previdno zapeljali na cesto.
"Pa še to čudno vreme ..."
Ja, jesen je. Res je čudno. Listje kar odpada, hladno je in malo dežuje. Kdo bi si mislil!
Novinec je upošteval hitrostne omejitve in lepo počasi smo prevozili Vodnikovo, nato pa previdno še bližnjico, kjer nihče ne vozi predpisanih 30 km/h.
A ste iz Ljubljane sicer?
"Ne, iz Novega mesta."
Hotela sem biti spodbudna: No, ampak Ljubljano pa verjetno poznate in danes niste prvič tu?
"Ja, malo jo poznam."
Ajajaj ... A vas nič ne preverijo, preden vas pošljejo na cesto? Vam kot taksist ni treba imeti nobenih referenc in izkušenj?
"Saj zdaj sem testno. Bomo vid'li, kako mi bo šlo. Ne vem, če bo to poklic zame."
Malo se mi je smilil, vendar ne toliko, da ne bi uživala v intervjuju in igranju avtošole. Med vožnjo smo še izvedeli, da ni kriv za slabo delujoče brisalce, ker vozilo ni njegovo, ampak so mu takega dali.

Z nekaj truda smo našli Staro cerkev, pobrali sopotnike in ujeli začetek filma. Je bilo pa napeto že pred začetkom filma!

... in nazaj 

Moji sopotniki so upali, da nazaj grede ne bomo dobili istega taksista, mene pa bi prav zanimalo, kaj je fant doživel v preteklih urah. Dobili smo drugega.

Za začetek sem preverila, če ve, kje je Stara cerkev.
"Vem, približno. V Šiški, a ne?"
Ja, v Šiški je. Super vam gre!
"Ja, jaz približno vem ulice, ampak včasih se mi zmeša, ko rečejo samo ulico in Ljubljana. A veste, vse je Ljubljana! Tudi Domžale so Ljubljana! Pa rečejo 'Ljubljana ni velika, mala je', ampak ni velika ... mala ..." Ja, ni mala.

Z minimalno usmerjanja smo našli obe skriti lokaciji ob glavnih cestah, izvedeli pa še nekaj pomembnih zadev.
"Eni se 'zgubijo, potem pa vprašajo centralo: Ej, kje sem zdaj? Potem pa vsi to slišijo. Jaz raje ne nič ne povem." 
Gospod, ampak a se vam ne zdi, da je to, da drugi slišijo, da ste se izgubili, manjši problem kot dejstvo, da ste se izgubili? Vsaj pomagali bi vam.
"Ampak bi drugi to slišali!"
Jebica, res.

Upam, da smo zdaj vsi izvedeli nekaj zanimivega o poklicu taksistov v Ljubljani. 

Včeraj se mi je res dalo ukvarjati s taksisti in zdelo se mi je, da sem odkrila zakladnico bizark. Premalokrat se pogovarjam z njimi, ker se mi običajno niti ne ljubi, a očitno je lahko kar zabavno.

Če bi imel človek srečo, mu sploh ne bi bilo treba nekam ven in se dogovarjati z ljudmi, ki se jim itak ne da ven - že taksisti bi lahko popestrili dan! Morda bi vas peljali v kak nov kraj, ki ga niti vi niti oni sploh še ne poznajo!

EXIT 2013 report

Novi Sad, Petrovaradinska trdnjava, 20 odrov, 4 dnevi (sicer je festival prvič trajal 5 dni) in rekordnih 200.000 obiskovalcev. To je suhoparen povzetek letošnjega festivala EXIT. Moj bo daljši.

Tokrat sem šla an EXIT bolj premišljeno kot prvič. Leta in izkušnje naredijo svoje. Ko sem brala in se spominjala resnih bizark iz leta 2007, mi je bilo jasno, da moraš biti mlad in pritegnjen, da se ti da takole zezati. 

Lasten prevoz se je izkazal za odlično možnost potovanja, čeprav se je nam je na poti proti festivalu pokvaril "kotač" in še nekaj, zaradi česar smo dve uri viseli v kafiču sredi Slavonskega Broda in sem  se kot najbolj klepetava potnica morala na veliko pogovarjati z rahlonacionalističnim šefom servisa. Pot prek Vukovarja in mejni prehod Ilok pa je bila tudi dobra, nestresna in neovinkasta izbira.

1. dan

Nisem vedela, da si je Snoop Dogg nadel ime novo. Zdaj je Snoop Lion in na veliko okrašen z bleščečim kičem. Žal bleščeča rasta očala, ketne, prstani in posebno levje bleščeč mikrofon ne pripomorejo k izboljšanju njegovega pussy nastopa. Na odru še največ naredijo hude in vulgarno koreografirane plesalke. Sledili so Friction & Linguistics s čisto solidnim drum'n'bass-om, ki pa me ni tako potegnil, da bi ostala prav dolgo. Še dobro.

V Dance Areni me je pričakalo presenečenje letošnjega EXIT-a: Kate Boy. Zvok in glas in komadi so me spomnili na Karin Park, Fever Ray in The Knife v svojih boljših časih. Ko sem ugotovila, da imam dober občutek za skandinavski elektro-pop, ker Kate Boy dejansko prihajajo s Švedske (in pevka iz Avstralije), so dobili novo fenico. Tole je band, ki ga je vredno spremljati!



Po Kate Boy smo prisotni nafilali Dance Areno do te mere, da vstop ni bil več mogoč. Fatboy Slim je bil zame zvezda te noči. Četudi je zarolal polovico že preverjenih miksov, ki jih ima očitno na repertoarju za festivale pomlad-poletje 2013, mi je bilo to vseeno. Naj le omenim, da je iz meni malce tečnega komada Get Lucky (Daft Punk) z nekim ženskim vokalom naredil fajn komad. V zadnjem mesecu je Norm na spored dodal še svoj sveži komad, ki je tako fino zastavljen, da med občinstvom z lahkoto dobi status himne. EAT SLEEP RAVE REPEAT. To je to! Boom fucking boom!



Seth Troxler je bil po tej zabavi dolgočasen, na glavnem odru pa so do jutra stregli z drum'n'bassom.

2. dan

Moj drugi dan, ki je v bistvu noč, je minil bolj v raziskovanju skritih kotičkov Petrovaradinske trdnjave. S svojega tretjega koncerta The Prodigy sem gladko ušla. Leta 2007 (na svojem prvem EXITu) sem bila fascinirana nad popolno diaboličnostjo, lani (2012) sem šla na njihov Warrior's Dance Festival v Beograd in bila del podivjane množice na Kalemegdanu, letos mi ni bilo treba ponavljati tega. The Prodigy so namreč svoj show ponovili. In ljudje so noreli. Kdor je bil prvič deležen tega, je moral biti navdušen, meni pa je bilo že vseeno.

DJ Fresh je nastopil s celim bandom - solidno, ampak bolj sem čakala na DJ set Feed Me, ob katerem se da naplesat, čeprav je tudi on ponujal le drum'n'bass. Sem pa ob treh zjutraj našla hladilnik s sladoledom in si privoščila en Kapri, legendaren sladoled iz otroštva.

3. dan

Težko pričakovani in intenzivno oglaševani Atoms for Peace so me prijetno presenetili. Z albuma Amok so mi zares všeč natančno trije komadi, ampak koncert mi je pasal v celoti.

Nekateri so stali kot vkopani, jaz nisem mogla.Videlo se je, da se je med koncertom tudi bandu nekaj zgodilo. Publika je bila vedno bolj navdušena, band pa hvaležen. Nisem verjela, da se bodo vrnili za drugi bis, ampak stali smo tam v parterju, vpili in ploskali. In so prišli. V šlafrokih! In odigrali še 2 komada. Thom Yorke pa je vmes ves čas delal ljubke wai priklone v znak hvaležnosti.

Chase & Status & Rage sem čakala, ker so na moje razočaranje lansko leto odpovedali nastop v Beogradu. Brez kakšnega posebnega odlašanja smo tretji dan končno dobili serviran tudi resen dubstep. Ves čas smo smo se sprehajali od duba do dubstepa, vmes pa malo zavili še v drum'n'bass. Kar fino, ampak resno smo zaružili šele s SKisM. Brutalen dubstep in odlična metoda za preganjanje spanca.

Moram omeniti sramoto večera. To je bil tisti občutek, ko ti je malo nerodno zaradi drugih. Na EXITu so Slovence zastopali Pankrti. Nisem bila na prizorišču ves koncert, zadnji komad pa sem ujela. Hotela sem videti, kako bo.

Na festivalu, kjer so pretežno mladi ljudje (v največji meri Srbi in Britanci) in sveža muzika, so se nekomu zdeli Pankrti dobra ideja. Fotka je bila slikana z zadnjega dela prizorišča, a pred zvočnim tehnikom. Igrali so zadnji komad koncerta, ki je bil Bandiera rosa. Takole so Fusion stage pretežno s Slovenci "napolnili" Pankrti.

Morda za primerjavo in kot zanimivost: Pred leti (glej 4. dan) sem tukaj gledala Melodrom in je bilo kljub zgodnjemu večeru 4-krat več ljudi. Dubioza Kolektiv so naslednji dan v istem terminu ta trgec povsem nafilali. Tako. Vsaj 5 slovenskih glasbenikov se spomnim, ki bi bili glasbeno na EXITu bolj zanimivi kot Pankrti. Tole je bilo žalostno!

4. dan

Zadnjo noč sem bila precej razigrana tudi po zaslugi priljubljenega zelenega škrata, ki me je presenetil v Novem Sadu z vabilom na absint pred vzponom na Petrovaradinsko trdnjavo. Cilj večera: plesat vso noč!

Za uvod sem se spomnila gimnazije in najstniške zaljubljenosti v heavy metal sošolca. Šla sem poslušat Prong. Ves čas se mi je smejalo. Oblečena v živahe barve sem stala pod odrom sredi črnih metalcev. Pevec je se drl, vsi so jezno gledali ali pa "mahali s čupo".  Res so bili videti komično. In jaz sem to jaz poslušala. Prav nikakršnega razloga za jezo nisem imela in nisem dolgo zdržala.
Na glavnem odru je bil koncert večera Nick Cave & The Bad Seeds. Balada na balado, a jaz sem bila drugje. Minili so tudi časi, ko se mi je dalo v Križankah zibati na balade Nicka Cavea. Raje sem odhitela v Dance Areno na DJ set, od katerega sem očitno pričakovala preveč. Scuba & George Fitzgerald sta me s precej dolgočasnim house setom razočarala. Scuba ni zarolal niti dveh osnovnih hitov, ki bi res pasali.

Kar sem rabila, mi je od 3. ure dlje serviral šele Diplo, za njim pa Redlight in na koncu Dismantle & LX One. Tako lepo je vse skupaj teklo, da nimam pojma, kdaj so se fantje menjali. Vem le, da se je v neki fazi zdanilo in da je sonce že lepo sijalo, ko so me basi nehali premetavati in smo zamenjali pozicije z jutranjimi čistilci trdnjave.


Priznam, da nisem več tako nora, kot sem bila. Vseeno pa glasbene festivale še vedno obožujem. Nova muzika, zanimivo dogajanje, pisani ljudje, odklop od rutine in brezskrbnost. To je tisto, zaradi česar se splača iti in uživati. Nedvomno je tudi tokratni EXIT zaznamoval moje glasbene preference. Trap!

 

Plesat!

Če boste naslednje dni v Sloveniji, ste mladi (stanje duha, ne letnice) in se radi zabavate, potem nimate razloga, da ne bi obiskali naslednjih žurerskih dogodkov. Jaz bi jih, če bi bila doma. Vse. Nujno.  


V četrtek, 13. 6. bo na Kongresnem trgu Sonica, audiovizualni koncert elektronske muzike. New Wave Syria nista več tako sveža in nova, kot sta bila pred nekaj leti, ampak tam bodo tudi drugi nastopajoči, ki so zanimivi. Odličen uvod v vikend!
Napoved dogodka na Facebooku.  


V petek, 14. 6. bo pestro v Škofji Loki. ElectriCity je krasen dogodek. Srednjeveško mestece preplavijo mladi, muzika in beati. Nabor glasbe je pester - od reggaeja do minimal techna. Hodiš naokoli in poslušaš, kar ti zapaše. Ker bo toplo, bo gotovo prijetno bluziti po mestu. Zvečer se dogajanje preseli na grad, da prebevalci niso vznemirjeni, žurka pa traja še pozno v noč.

Lansko leto sem na škofjeloškem festivalu prvič slišala Jimmy Barka Experience. In postala fenica!

   


V soboto, 15. 6. bo Shuljo (Andrija Šulić), "s klorom prepojeni producent" izdal svoj solo album z naslovom Green Winter in ga tudi predstavil v mariborskem Udarniku. Zih bo haral in bo čaga v totem Mariboru. (Ne znam mariborsko, vem, le trudim se, ker mi je to narečje ljubko.) 
Napoved dogodka na Facebooku. Green Winter is coming!

V nedeljo bo očitno čas za sončenje in rehabilitacijo.


V ponedeljek, 17. 6. bo v klubu Channel Zero na Metelkovi nastopil španski muzičar Filastine, ki se rad igra z zvoki, v videospotih za moj okus malce preveč teži z ljudskimi upori, ampak muzika je pa vedno lepo masažna. V Ch0 bo nastopil z indonezijsko pevko Novo. Sicer ga nihče ne pozna, ampak rednim poslušalcem Radia Študent bi pa že lahko bil malo znan. No, fajn je! 
Napoved dogodka na Facebooku



Pojdite pogledat, poslušat in migat, nato pa mi javite, kako je bilo. Prosim!

Fotodanz ali Ko Centri dobi igračko ...

Ni kalorifer, ni fen in ni vibrator, ampak ena navadna telefonska aplikacija, ki dela .gif-e. Ne bi verjela, da me bo tako prevzela, ampak nekaj silno zanimivega je na njej. Manipuliraš z gibanjem in posledično z realnostjo. Zlomiš ju in novi prizori so lahko prav hipnotični. Čarobni celo.

Tole je bil začetni poskus.

Še zdaj ne vem, kaj sem naredila, da so se vmesne sličice izbrisale in da je enakomerno gibanje mimoidočih prekinjeno.

Vse slike so narejene s starim Samsungovim telefonom Galaxy S, zadeva pa je v bistvu preprosta. Z aplikacijo Fotodanz posnamem kratek video, ki ga aplikacija zloži v sličice. Na prvi sličici označim, kateri del želim, da se premika. Ta del se bo premikal, ostali pa bodo ostali zamrznjeni. Na koncu lahko izbiram med nekaj filtri in končni izdelek v .gif obliki shranim.

To so cinemagrafi.

Pri svečkah je težava s svetlobo in bleščanjem, sicer so pa kar hvaležen motiv.

Najljubši cinemagraf, je bilo pa nekaj težav z rošenjem objektiva.

Kuhinja je kar inspirativna, ja. Žal pa mi telefon prepogosto poklekne, ko želim vklopiti učinek "yo-yo looping".

Ne vem, kako ljudje tako pogosto in zlahka v svoje posnetke ujamejo mačke in pri tem mački delujejo celo prijazni in srčkani. Dva dni sem rabila, da je Salvador Escobar Trocki celo nekaj počel in ne le spal ali nezainteresirano odhajal iz kadra.

Poleg osnovne manipulacije z gibanjem je tu dodan še filter "sepia" in "yo-yo looping".

Če vas zanima še kaj več, je na strani Radia Študent posnetek oddaje Ajgugl, s katero me je Anže navdušil za vse skupaj. Tudi sicer se po arhivu oddaj skrivajo zanimive reči. No, na dotični strani pa imate povezave do aplikacij (tudi za iPhone) in do krasnih cinemagrafov, ki jih s svojimi telefoni nikoli ne boste mogli pričarati.

Se pa lahko trudite, tako kot se jaz.

Ja, rabim lajf. :)

30 let (ali Modre misli 21 - True Blue No. 21)

Na današnji dan pred 30 leti je Vodnica izdala prvi singel in s tem začela svojo glasbeno kariero. (Filmske raje ne bomo omenjali, kenede?) In ker smo na tem mestu tolikokrat obdelovali lekcije Vodnice, je prav, da obeležimo tudi današnji praznik.

Prvi singel, ki je izšel 6. oktobra 1983, je bil "Everybody". Z njim je Vodnica nagovorila VSE in nakazala smer. In kaj nam je svetovala?

"Come on, take a chance
Get up and start the dance
Let the D.J. shake you
Let the music take you"
 
Zanimivo je, da Vodnica ponavlja lekcije na iste teme skozi vseh 30 let in skozi vseh 12 albumov (štejem le studijske albume, ker je kompilalicij, živih verzij in soundtrackov še malo morje). S tem pa nočem reči, da je karkoli narobe, če poslušamo pridige o tem, da se je fino sproščati s plesom in z muziko. Nasprotno. Očitno še nismo osvojili te lekcije, zato jo Vodnica ponavlja. Poslušajmo in upoštevajmo! Vsi.

"Let your body take a ride
Feel the beat and step inside
Music makes the world go 'round
You can turn your troubles upside down"

  

Ryan Gosling

Sem malce obsedena oboževalka Ryana Goslinga, priznam. Gre za povsem neškodljivo zadevo, ki pomeni sistematično gledanje njegovih filmov, občasno naslajanje in veliko zajebancije. Na srečo mi splet omogoča vse našteto, zato imam že pravo malo zbirko priljubljenih spletnih mest in videov. A to so že klasične reči, kot na primer Fuck Yeah! Ryan Gosling, No one goes to the airport like Ryan Gosling goes to the airport. NO ONE, Is Ryan Gosling Cuter Than A Puppy? in tako naprej.

Vendar pa Ryan Gosling ni samo najbolj seksi igralec in najbolj vroča roba Hollywooda, ampak ima za sabo nekaj malce spregledanih filmov. In v njih blesti! Če ste gledali The Notebook, Drive in The Ides of March, ste seveda videli najbolj znane, a predlagam vam njegove ta čudne vloge:

• The Believer (2001) je provokativna drama o sovraštvu, veri in antisemitizmu. Daniel je odličen retorik, neonacist in Jud. Vse to hkrati, ja. Kar več kot zadostuje za zaplet in notranje boje, ki jih preživlja ta osrednji lik. Ostali liki niso niti približno tako dobro zgrajeni kot Danijel, a po drugi strani za štorijo to tudi ni potrebno.
• The United States of Leland (2003) je zgodba o čudaškem otroku in umoru. Čudaški otroci so zanimivi in Leland vsekakor je zanimiv - tak, kot ga še nismo videli. Zanimivo je nasprotje, ki ga spremljamo skozi celoten film; kljub temu, da je tema težka, drama velika, je film prav zaradi osrednjega lika povsem miren in nežen. Več raje ne povem, sem pa pri tem filmu puščala skoraj tako kot pri The Notebook. V stranski vlogi blesti Kevin Spacey.
• Lars and the Real Girl (2007) je zabavna in ljubka dramica. Ryan Gosling v njej ni privlačen žrebec, ampak intovertiran čudak, ki s svojo čudaškostjo vpliva na celo mestece, v katerem živi. Drugačnost imamo radi, Lars pa ima rad svojo plastično bejbo.
• All Good Things (2010) daje na začetku vtis, da gre za ljubezensko zgodbo, a je v resnici zgodba o skrivnostih, lažeh in zločinu. Tako kot je nepredvidljiva zgodba, je nepredvidljiv tudi osrednji lik. Njegova probrazba, ki jo spremljamo skozi leta, je fascinantna in kaže silen spekter vlog, ki jih lahko Ryan Gosling povsem prepričljivo odigra. 

Predfilmov vam raje nisem namenila, da ne uničim kakšnih kakovostnih preobratov. Je pa tole zbirka prizorov, ki so edini vredni ogleda v čisto klišejski romantični komediji Crazy Stupid Love. 

Namen Facebooka?

Včeraj so na POP TV v informativni oddaji 24 ur v zelo pomembni rubriki POP IN govorili o Facebook profilih domačih ljubljenčkov. Pogovarjali so z dvema "slavnima" Slovencema, ki imata na Facebooku objavljen profil svojih kužkov. Prispevek so zaključili z izjavo: "Strokovnjaki pravijo, da Facebook ni namenjen temu."

Kaj pa pravijo uporabniki?

N = 27

Toliko o relevantnosti POP sporočil.

Bi pa veljalo spomniti tudi na stolpec z oglasi, ki se prikazuje na desni strani Facebook strani. Tudi ta ima nekaj z namenom Facebooka, četudi oglaševalci med demografskimi podatki še ne morejo izbrati živali.
Vprašanje časa. :) 

Spomini

Na svoje spomine sem izredno navezana. Čuvam jih, urejam in rada se ozrem nazaj.

Poleg dnevnikov z vseh svojih potovanj, štirih debelih osebnih dnevnikov in fotografij imam še fascikel, na katerem piše "SPOMINI". Prijateljica me je včasih zaradi tega zbadala. Tudi njena pisma imam notri. In pisma prvega resnega fanta, ki mi je pisal pesmi. In vstopnice za prve koncerte. In gledališki list za gimnazijsko predstavo, s katero smo takrat gostovali po Sloveniji. In scenarij za igro, ko jo je Dragica Potočnjak napisala za svojo skupino na GILŠ-u. In najljubši monolog iz tistega časa. In diploma iz plesne šole. In članek o mojem očetu, ki je leta 1989 kot gorski reševalec nekega tetraplegika nesel na Triglav. In še kup papirčkov imam zloženih v fasciklu.

Vsi zapisi, fotografije in drobnarije me spomnijo predvsem na ljudi, ki sem jih srečala. Vsi so postali del mojega življenja in del mojih dragocenih spominov. Verjamem, da so prav ti papirnati in plastični spominčki vez s preteklostjo in se zaradi njih lažje spomnim ljudi in dogodkov izpred petnajstih, dvajsetih, petindvajsetih let. Če mi je bil nekdo blizu takrat, mi je še vedno blizu. Ko ga srečam, ga hočem objeti. In običajno to tudi storim. Saj se vendar še vsega živo spominjam! To so lepi trenutki, ki jih nočem zamenjati.

Seveda niso vsi spomini prijetni in lahkotni. Mnogi so boleči, a ko jih najdem, se ob njih vseeno pomirjeno nasmehnem. Spomnim se, da je bilo težko. Ampak, hej, preživela sem! In to zavedanje postane skozi prizmo današnjega časa lep spomin. Postane spodbudna misel, ki vliva moč. In če nič drugega, se lahko iz bolečih spominov vsaj kaj naučim.

Ničesar ne obžalujem, zato svojih spominov ne tajim. Nikoli jih ne želim pozabiti! Moji so in dragoceni so. Del mene so. In jaz del njih.

Nenavadna Toskana

Ne ravno najbolj pogost, a še vedno ljubek pogled na toskanska mesta:

Levo zgoraj: Delček fontane na Piazza del Campo, Siena
Desno zgoraj: Deleček fontane na Piazza del Campo, Siena
Levo sredina: Okna in "okna" v Sieni
Desno sredina: Vhod v čudovito današnjo šolo, ki je bila nekoč Palazza dei Cavalieri, Pisa.
Levo spodaj: Vhod v zdravstveno ustanovo
Desno spodaj: Vhod v mestno hišo, San Gimignano

Ne gre pa brez bizarkic!

Levo zgoraj: Zanimivček na fontani na Piazzi del Campo v Sieni
Desno zgoraj: Pozor, račke! v Pomarancah
Levo sredina: Revež na dnu slavne prižnice kiparja Nicola Pisana v katedrali v Pisi
Desno sredina: Čudni modeli pred stojalom za berilo v katedrali v Pisi
Levo spodaj: Pomemben in škrbast človek v srednjeveški Sieni.
Desno spodaj: Gusarji v krstilnici v Pisi?


Levo: Seksi sušilec za perilo. Na vrtu pri sosedih Museo della Tortura e di Criminologia Medievale.
Desno: Pokvekica s fasade katedrale v Sieni. Družbo dela svetnikom, živalim in okraskom. Krasn!

Postcards from Tuscany

Drugič v Toskani, vendar tokrat drugače. Nastanjena nisem bila v poceni hotelih in samostanih, ampak sredi narave, na Agriturismo San Giacomo. Trije sinovi, Padre in Mama so odlično poskrbeli za udobje in ugodje šestih turistov. Popolnoma opremljeni in novi bivalni prostori, bazen, čudovita okolica in odlična hrana ("fare la scarpetta")- vse po zmernih cenah.
Seveda pa tudi mesta, ki smo jih obiskali, niso razočarala.

Levo zgoraj: Razgled z Le Balze, vasice na klifu poleg Volterre
Desno zgoraj: Agriturismo San Giacomo s sodednjega grička
Levo sredina: Piazza dei Cavalieri, Pisa
Desno sredina: Piazza dei Miracoli, Pisa - razgled s krstilnice na katedralo, v ozadju pa je stolp
Levo spodaj: Razgled iz San Gimignana
Desno spodaj: Zelena pokrajina


Levo zgoraj: Katedrala v Sieni, zame najlepša cerkev
Desno zgoraj:Polje maka
Levo spodaj: Razgled s stolpa v San Gimignanu
Desno spodaj: Piazza della Cisterna, San Gimignano

Res ni razloga za paniko?????

Mediji nas vsak dan znova poskušajo prepričati, da ni razloga za paniko. Ga res ni? Ste se že kdaj vprašali, čemu je taka panika, če ni razloga zanjo? Zakaj nas poskušajo prepričati, da je vse lepo, ko pa vendar vemo, da ni tako?!

Ozaveščeni posamezniki, ki jim ni vseeno za naš planet in za našo usodo, poskušajo s svojimi sporočili razširiti vest o resnični grožnji, ki nam preti. Vlade se bojijo za oblast in nam tega ne povedo, mediji pa so plačani, da resnica nikoli ne pride na dan.

Japonska katastrofa je le začetek!

Številni znaki kažejo, da se bliža velika svetovna katastrofa, ki je del večjega načrta, za katarega nihče ne ve - IZVAJA SE DEPOPULACIJSKI NAČRT!!! Sovpadajoč datum začetka napadov na Irak in Libijo ni naključje. Izlitje nafte v Mehiški zaliv prav na dan Zemlje prav tako ne more biti slučaj. Nenavaden zastoj JE Krško, številni protesti po vsem svetu in skrivnostni sestanki vladajočih elit nam spročajo, da se nekaj dogaja.

Ne verjamete, da se bliža katastrofa?
Zadnji znak, ki smo ga vsi videli in občutili, je bil raztresen srebrni prah na območju Kopra. Namesto, da bi pristojni organi zahtevali evakuacijo ubogih prebivalcev in prepoved kakršnegakoli gibanja na ogroženem območju, so ljudi obvestili, da prah ni nevaren. Prof. dr. J. Gorjup, predstojnik oddelka za mikrobiološke analize na Kliniki za orintološke bolezni pa je zaznal hude posledice sevanja srebrnega prahu. Posledice so v največji meri vidne na vedenju ptičev v okolici Kopra, vaščani pa poročajo tudi o poginu večjega števila kokoši nesnic.

Sumljivo svetel in nenavadno topel dan je posledica močnega sevanja radioaktivnih delcev. To je danes znano vsem, ki nam ni vseeno in ne verjamemo lažnivi propagandi energetskih lobijev.

POZOR!
Upoštevajte navodila in poskrbite za svojo varnost, dokler še lahko.

• V naslednjih dneh ne jejte jajc, saj so bila morda v neposrednem stiku z radioaktivnim srebrnim prahom ali kokošmi nesnicami, ki sevajo.
• Strokovnjaki opozarjajo na dolgotrajno sevanje zelene zelenjave in tofuja. V nobenem primeru ne jejte zelene zelenjave in tofuja!!!
  
• Jejte izključno jedi iz konzerv in vrečk s čim starejšim datumom pakiranja. Ta živila so varna.
• Priporočljivi so umetno sintetizirani prehranski nadomestki.
  
• Preselite se čim globje v klet in ostanite tam vsaj nekaj tednov. Morda bo takrat najhuje že mimo in bomo lahko dihali čist zrak in nas bo grelo toplo sonce.
  
• Molite za ta svet.
• V vsakem primeru pa ne nasedajte medijem, ohranite upanje in optimizem! :)))
  

Pošljite to sporočilo vsem, ki jih poznate. Naj se širi vest. Za naše dobro in za naše otroke gre!

ProKlik - nagradna igra

Že več kot 2 leti sem uporabnica ProKlika in še vedno se nisem čisto sprijaznila z vsemi norostmi tega programa. Mislim celo, da je ProKlik prekletstvo spletnega bančništva. Leteča špagetna pošast ga je očitno preklela in zdaj je tak, kot je. In številni smo obsojeni na ta debilni ProKlik. Večina se niti ne pritožuje, ker ve, da ne bo pomagalo. Jaz pa sem sklenila, da se bomo šli preprosto izobraževalno in nagradno igrico.

POZOR:
K sodelovanju v nagradni igri vabim le tiste, ki ProKlika ne uporabljate, saj vem, da uporabniki odgovore zagotovo poznate. Prosim vas, da ne gledate navodil za uporabo, ker temu rečemo goljufanje in ni zabavno.

NAGRADNO VPRAŠANJE: Kaj pomenijo naslednje ikone v ProKliku?

PRAVILA NAGRADNE IGRE:

• Prva dva, ki bosta uganila pomene vsaj petih (5) od sedmih (7) ikon, bosta prejela knjigo po moji izbiri.
  
• Obvezno je, da uganete pomen ikone, ki je označena s puščico.
• Če želite prejeti nagrado, se boste morali na nek način identificirati. To vam je verjetno jasno.
  

Naj se tekma začne. Srečno!

Nov sajt

Sporočam vam, da sem se preselila. V bolj resno okolje na:

www.centrifuzija.com

Obiščite me kdaj pa kdaj.

(Kakšne traparije pa znajo še vedno pristati v Centrifugi.)

Družinska debata o Družinskem zakoniku

Moja BioBabi, ki najraje gleda telenovele, spremlja Smet na Analu in prebira Lady, mi je ob neki novici glede istospolnih partnerstev in posvojitve otrok previdno rekla: "Veš, jaz sem kar za te posvojitve."

Moja konzervativna babi podpira enakopravnost vseh - tudi istospolnih partnerjev. Brez mojega vpliva in kakršnegakoli naštevanja argumentov zagovarja nov Družinski zakonik s posvojitvami vred. V hipu sem postala ponosna nanjo.

Nato pa je še dodala. "Viš, saj si tudi ti zrasla samo z mamo, pa ni nič narobe s tabo. Mal si usekana, to pa je tud' vse."

Es ist ein Muss!

Prvič sem bila na Dunaju na gimnazijskem izletu. Vse, kar se spomnim, je, da nas je takrat presenetila smrt Kurta Cobaina. Datum: 4. april 1994.

Po vseh teh letih sem šla na Dunaj še enkrat. V dobri veri, da bom začutila pristno "dunajsko vzdušje". S partnerjem in mojim Cliom sva se podala na pot.

Držala sva se načrta poti, predhodno rezervirala dober in poceni hostel nad Dunajem v stilu Jugendherberge in se nastanila. Vse je kazalo, da bo Dunaj zgodba o še enem prijetnem potovanju ... dokler se nisva hotela odpraviti v center in avto ni vžgal. Prvi večer sva zato preživela v Jugendherberge z dostavljeno pico in litrom vina.

Naslednji dan smo težave s prevozom rešili, a so se začele pojavljati nove težave. Z enosmernimi ulicami in dunajsko kulinariko na primer. Tako je nastal tudi seznamček obveznih nakupov.

Kaj morate "POD MUS" kupiti na Dunaju?


Levo zgoraj: Starthilfekabel je vedno dobro imeti v avtu. Zdaj to vem. Na dunajskih bencinskih črpalkah stane le 20 €. Kar je minimalno v primerjavi z nujno asistenco, ki zaračuna minimalno 155 € le za to, da se pojavi.

Desno zgoraj: Torbica z orodjem. Tale je še posebej lična. Prodajali so jo v MUMOK muzeju. Orodja nisem kupila, ker so kabli na srečo zadostovali in ni bilo treba menjati akumulatorja.
Pri vžigu je pomagal starejši gospod, za katerega se je kasneje izkazalo, da je - tako kot večina Dunajčanov - naš človek, rođak Srbin. Za začetek se je pri prestavljanju svojega BMW-ja sunkovito zaletel v mojega Clia, nato pa skoraj skuril oba akumulatorja, ker je narobe priklopil rdeče-črne kable. "Nije to ništa!" je rekel na koncu in bil zadovoljen, ko smo vžgali moj avto.

Levo spodaj: Germknödel. Tradicionalna jed iz kvašenega testa in s suhimi slivami. Če ti ga pogrejejo v mikrovalovki je še posebej zanimiv in sploh ne veš, kako bi se ga lotil. Rezati ga namreč ne moreš. Ostane ti le trganje knedla z zobmi. Toll!

Desno spodaj: Gre za še eno zanimivo jed, ki je posebnost dunajske kulinarike - surova čebula, kuhan krompir, veliko olja in veliko kisa. Kartoffelsalat. Mmmmm ...

Seveda je treba na Dunaju tudi kupiti kak spominček. Priporočam nekaj pristnih dunajskih suvenirjev:


Levo: Taške iz gobelinov so krasne. Cena večje taškice je nekaj čez 1.000 €. Malenkost za tako krasen in uporaben suvenir, keneda!

Desno: Za malček nižjo ceno ponuja Dunaj še druge spominke: velika jajca, Klimtove podobe v 3D obliki, neke male violinice in porcelanaste vrtiljake. Es ist ein Muss!

To so seveda pristni dunajski artikli. Ako pa vas to ne gane, boste morda veseli dejstva, da je na Dunaju mnogo Turkov. Če boste slučajno naleteli na turško trgovino in vam bo vaša vzhodnjaška duša namignila, da ste našli nekaj dragocenega, se vam bo lahko zgodilo, da boste z Dunaja domov prinesli 5 kg bulgurja in 3 velike piksne dolmic. Če bi vedela, da je tole tako znana trgovina, bi še več nabavila!

Slovenski davkoplačevalci

Slovenski davkoplačevalci so posebna vrsta ljudi.

Slovenski davkoplačevalec

• je nezadovoljen. Bodimo natančni; slovenski davkoplačevalec je nezadovoljen z vsem. Verjetno tudi s sabo, ampak tega ne izraža tako transparentno kot vsa ostala nezadovoljstva.
• naredi bolj malo ali pa skoraj nič, da bi se njegovo nezadovoljstvo zmanjšalo.
  
• se čuti poklicanega, da pove svoje mnenje. Najraje to stori anonimno in prek spleta.
  
• ne mara politike, vendar pa se z njo intenzivno ukvarja. V mislih in ob pivu.
  
• ni tisti, ki bi se zanimal, kje je v resnici njegov davkoplačevalski denar. Še manj ga zanima, kam izginja ta njegov davkoplačevalski denar. Zanimajo ga afere - če so krvave in zapackane s spermo, toliko bolje.
  
• je strokovnjak za vse. Spozna se na urbanizem, umetnost, gospodarstvo, krizo, vladanje, pravo, energetiko, delo policije, pravo ... Ni teme, ki je slovenski davkoplačevalec ne bi poznal in se o njej izrekal!
• ... (po želji dopolnjujte) ...
  

Razlaga pomena: Zdravilišče

zdravilíšče -a s (í) zdravstvena ustanova za zdravljenje bolnikov z določenimi boleznimi z izkoriščanjem naravnih okoliščin
(vir: SSKJ)

Zgornja definicija je malce skopa. V zdravilišče namreč hodijo tudi zdravi ljudje. Zakaj torej prav "zdravilišče"?

V skupinskih termalnih bazenckih in brbotavnikih zdravilišča je človek izpostavljen vsem mikrobom. Taka situacija je dobra za krepitev odpornosti in torej tudi za zdravje vobce.

V toplicah je noro!

Ker ne maram zime in vsega, kar zima prinaša, se vsako zimo, ko postane prehudo, zatečem nekam na toplo. Včasih je to Azija, včasih pa vikend v toplicah, kjer se kolikor toliko uspešno delam, da sem v toplih krajih. Nekateri se mi čudijo, zakaj hudiča rinem v toplice, saj sem vendar zdrava in mlada. Toplice so za starčke!
No, iskreno rečeno, mi je vseeno komu so namenjene. Razveseljujoče dejstvo je, da lahko za 3 dni odklopim domače ljubljansko okolje, delo, pospravljanje, kuhanje ... vse pač. In to je ogromno. Če vam poskušam orisati drugače; si predstavljate, da bi današnji dan preživeli povsem sproščeno, v kopalkah in s knjigo ob bazenu, v rjuhici ob savnicah, z aromaterapijo, v brbotavniku in s kakšno masažico za povrhu. Ker bi vas tolikšno sproščanje utrudilo, bi si privoščili večerjo po izbiri. Krasn.

Ob vsem tem pa naletiš v toplicah še na množične bizarke.

Že prizor z ljudmi, v kopalnih plaščih in crocsih, ki jim strežejo uglajeni uniformirani uslužbenci hotela, je sama po sebi zabavna, a najdemo še boljše primerke.

V savni, kjer naj bi bili ljudje goli in z brisačami, privrejo čudaškosti na dan. Kljub temu, da so napisi o vedenju v savni in o postopkih savnanja navedeni na vsaki savni posebej v štirih do petih jezikih, in kljub temu, da so 5-jezični napisi o tuširanju nalepljeni na vseh stenah, ljudem uspe vse to spregledati. Pravim VSE.

Med počitkom med dvema savnama sem opazovala par. V infrardeči savni sta sedela zavita v kopalni plašč in s šlapkami na nogah. Ko jima je bilo dovolj, sta šla na kozarec brezplačnega čaja in naravnost v finsko savno. V kopalnem plašču, kakopak. Očitno jima je bilo pri 85°C ravno prav toplo, saj kopalnega plašča nista niti razvezala. Ko sta prišla ven, sta si oblekla kopalke in odšla. Tuš sta povsem zgrešila.

O samomorilnosti pa sem začela razmišljati, ko sem opazovala gospoda, ki je vse, kar naj bi počel, počel ravno obratno. Po naključju sem si ravno pred njegovim prihodom prebrala navodila za uporabo infrardeče savne. Ne vem, čemu, a v jasnih navodilih je poudarjeno, da se po približno 10 minutah infrardeče savne stuširaj z mlačno vodo. In nikakor z mrzlo! Priporočajo, da s tuširanjem po glavi ne pretiravamo, nato pa svetujejo pol ure počitka.
Gospod je iz infrardeče savne zakorakal naravnost v ledeno mrzli bazenček, se 3-krat bliskovito potunkal in pri tem glasno zavpil. Nato pa takoj v turško savno.
Toliko o zdravju v zdravilišču. Še dobro, da savna ne ponuja možnosti hoje po žerjavici. Človek bi se zagotovo povaljal v njej, če bi imel možnost.

Noro je v toplicah! In naj mi nihče več ne reče, da sem jaz čudna. Pojdite v toplice.

Nomen est omen

Če se ozremo navzgor, je tam Odrešenik. Gleda na nas. Malce zviška, se mi zdi.

Kaj se je zgodilo stacionarnim telefonom?

6 let sem živela brez stacionarnega telefona in nisem ga pogrešala. Včasih sem morala poklicati na kakšno stacionarno številko in sem pomislila, da bi bilo morda pametno klicati s stacionarnega, a sem se obenem spomnila na Telekomovo naročnino, ki gotovo presega ceno enega klica z mobilca. In mirno sem živela naprej.

Zdaj imam že pol leta stacionarni telefon. Telefonija je bila pač del precej ugodnega paketa, ko sem sklepala pogodbo za internetni priključek. In zdaj ta hudič vsak dan zvoni. Najraje zjutraj in dopoldan. Kličejo zavarovalničarji, ki ponujajo neko super duper naložbeno zavarovanje. Kličejo podjetja, ki hočejo pred predstavitvijo svojega izdelka izvesti še telefonsko raziskavo. Kliče nek knjižni klub, ki mi ponuja nov leksikon. Kliče Vzajemna, ki ji končno zanima mnenje zavarovancev o tem, s čim naj se kot zavarovalnica sploh ukvarjajo. Pravkar pa me je poklicala tetica, ki ponuja magnetno resonančno terapijo.

"Verjetno veste, kaj je magnetna resonančna terapija?"
Pojma nimam.
"Gre za postopek, ki se že vrsto let uporablja v medicini pri visokem pritisku, težavah v hrbtenici ali drugih delih, pri težavah s prostato ... Tokrat delamo reklamo v vaši okolici in vam ponujamo možnost za brezplačno terapijo."
Čez eno uro naj bi se na vratih pojavil terapevt in izvedel magnetno resonančno terapijo, ki se naredi prek obleke in na tistih delih, kjer imam bolečine in težave. Vse skupaj traja 30 do 40 minut. Če me seveda zanima. No, ni me zanimalo. Kot me tudi niso zanimale vse predhodne ponudbe. Naj mi dajo mir.

Kaj se je zgodilo stacionarnim telefonom? Postali so nekoristni. Zgodili so se mobilci in pretiran telefonski marketing.

Glasnost zvonjenja svojega stacionarnega telefona sem zmanjšala na najnižjo možno stopnjo. Žal se ga še vedno malo sliši.