And the beat goes on ...

Nadaljujem pozivitivistične pohode in poskušam čim manj jamrati. Od kolega soblogista sem bila opozorjena, da to ni najbolj privlačno, zato zdaj poskušam najti čim več pozitivnih stvari v sicer nepozitivnih situacijah. Čakre pa tudi delajo svoje.

- Toplice so bile daleč, ampak tam je bila že pomlad, sonce, nič snega.
- Padal je sneg, ampak jaz sem bila v toplih savnah in na udobnih ležalnikih. (Mimogrede; a se je komu že kdaj zgodilo, da bi za 15 minut zaspal v finski savni? Meni se je.)
- V hotelu so imeli 1. kongres salse, ampak lahko sem gledala postavne tipčke v savni in se zabavala iz salsa kongresnikov. Ja, kongres se je reklo zadevi.
- Zadnji dan, v nedeljo naju z Blodnjakinjo niso spustili v savne po 12. uri in sva morali na pot proti domu, ampak na cesti je bilo malce manj snega kot 3 ure kasneje.
- Po cesti se je bilo resnično zajebano voziti in skozi zarošeno šipo iskati tisti dve progi za kolesa, ampak je bilo pa lepo belo in čisto.
- V eni fazi me je zaneslo in sem drsela proti avtocestni ograji, ampak na srečo ni bilo nikogar blizu mene.
- Madonna je pela že zlajnan hitič "Time goes by so slowly for those who wait ...", ampak jaz sem imela ravno prav časa za hiter premislek in poteg ročne zavore.
- Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, ampak smo se pa Clio in midve v njem lepo zavrteli.
- Ljudje v mimovozečih avtomobilih so naju začudeno gledali, čemu je najino prevozno sredstvo obrnjeno v napačno smer na avtocesti, ampak midve sva se veselili, da nisva doživeli bližnjega srečanja z betonsko ograjo.
- Ja, spet je snega polno, ampak jaz lahko smučam s Tegobnikom in se hihitam s Teo.
- Spet je delovni dan, ampak čez štiri dni bo petek in jaz imam že dva dni splanirane večerne aktivnosti za ta težkopričakovani dan.
(O delovni storilnosti tudi tokrat raje ne bom izgubljala besed.)