Kult-ure

Najprej sem se v torek žrla, ker sem zamudila Wim Vandekeybusa in njegovo Ultima Vez, ki me je pred ... ojoj ... že dvema letoma in pol navdušila z Rdečico (Blush, 1994). Prav jezna sem potem obžalovala svojo malomarnost ob njihovem ličnem spletnem mestu, zbirala koščke plesa in se poglabljala v vedno skrbno izbrano in ekspresivno muziko.

Tako ne gre več. Manjka mi kult-ur!

Naslednji dan - v torek, Menza pri koritu: DST s predstavo NLP.
Še ena premiera, kjer so se ljudje po koncu "metali ob tla". Kako noro dobro!
Lepo prosim, oprostite. Saj so fantje še vedno luštni, simpatični in vsekakor tudi zabavni, vendar celota - scenarij, režija, dodelanost - je že marsikdaj bistveno bolj štimala. Zakaj ljudje na premierah ne morejo ohraniti vsaj malo kritične distance? Če so na premieri, potem očitno spremljajo akterje. Če jih spremjajo, vedo, da so bili Rezervar dogz, Biblija, Diareja, Trgovci bolj dodelani in nepredvidljivi. Tokrat je bilo (za moj okus, seveda) odločno preveč štosov na prvo žogo. Nisem se mogla znebiti občutka, da so bili vendar poleg pri Improligi, ko so se trapasti in poceni gagi na temo spolnih stereotipov pri gledalcih izpeli. Geje, pedofile, namigovanje na seks so ponucali do te mere, da štosi niso bili več smešni. In treba je bilo najti nekaj manj zanesljivega in bolj domiselnega. Nekega lepega popoldneva je čisto luštna in zabavna predstava, parodija na nedeljsko zabavno oddajo RTV Slo, ki jo je treba videti, - fantje se celo slačijo in razkazujejo - vendar vseeno to ne odtehta pretekle kakovosti, ki smo jo stalni obiskovalci od Dejmo Stisnt Teatra (raz-)vajeni. Po hitrem postopku sem po predstavi pobegnila. Ne obvladam laganja.

Po četrkovem sproščujočem neformalnem sestanku s scenaristko, sem si rezervirala tudi karte za prihodnji teden v Drami, da se zares nazaj navlečem na kult_ure. Za zdaj nikjer.